Za pristnost pa ljubezen potrebuje zvestobo in poštenost v vseh zakonskih odnosih. Bog, razlaga sv. Tomaž Akvinski, je združil različna človeška dejanja z užitkom, z zadovoljstvom. Torej so ti užitki in zadovoljstva dobri. Če pa človek obrne ta red in jih išče kot končno dobrino ter prezira dobro in cilj, s katerim morajo biti povezani in urejeni, pokvari užitek in ga razvrednoti, ga spremeni v greh ali v priložnost za greh.

Čistost — ne le vzdržnost, ampak odločna potrditev zaljubljene volje —, je krepost, ki ohranja mladostno ljubezen v vsakršni življenjski dobi. Obstaja čistost tistih, ki čutijo, da se v njih prebuja in razvija doba dozorevanja, čistost tistih, ki se pripravljajo na zakon, čistost teh, ki jih Bog kliče v celibat, čistost onih, ki jih je Bog izbral, da živijo v zakonu.

Kako se ne bi tukaj spomnili močnih in jasnih besed iz Vulgate s priporočili nadangela Rafaela Tobiju, preden se je poročil s Saro? Angel ga je opozoril: Poslušaj me in pojasnil ti bom, katere more hudi duh premagati! Tisti so, ki zakon tako sklepajo, da preženejo Boga od sebe in svojih misli ter svoji strasti strežejo kakor konj in mezeg, ki nimata razuma; nad temi ima hudi duh oblast.

Človeška ljubezen v zakonu ne bo svetla, odkrita in vesela, če kdo ne živi te kreposti čistosti, ki spoštuje skrivnost spolnosti in jo usmerja k plodnosti in predajanju. Nikoli nisem govoril o nečistosti in sem se vedno izogibal bolnemu in nesmiselnemu razpravljanju o potankostih v posameznih primerih. O čistosti, o veseli potrditvi ljubezni, o tem pa sem mnogokrat govoril, in moram govoriti!

Kar se tiče zakonske čistosti, zagotavljam zakoncem, da jih ne sme biti strah pred izražanjem svoje ljubezni. Prav nasprotno, saj je to nagnjenje temelj njunega družinskega življenja. Gospod pa pričakuje od njiju, da spoštujeta drug drugega in sta drug drugemu vdana, da sta obzirna, naravna, skromna. Naj jima povem še to, da so zakonski odnosi dostojni, kadar so izraz resnične ljubezni in zato odprti rodovitnosti, otrokom.

Zapreti vrata izviru življenja je zločin proti daru, ki ga je Bog izročil človeštvu, in pokazatelj, da dejanja navdihuje sebičnost, ne pa ljubezen. Takrat se vse zamegli, ker se zakonca vidita kot sokrivca. Pričenjajo se razhajanja, ki z nadaljevanjem v tej smeri postanejo skoraj vedno neozdravljiva.

Kadar je zakonska čistost prisotna v ljubezni, je zakonsko življenje izraz pravega ravnanja. Mož in žena razumeta drug drugega in čutita, da sta povezana. Kadar se spolnost, Božji dar, izpridi, se izgubi intimnost, mož in žena pa si ne moreta več odkrito pogledati v oči.

Zakonca morata graditi svoje skupno življenje na odkriti in čisti ljubeznivosti in v veseli zavesti, da imata toliko otrok, za kolikor jima je Bog dal možnost, ter da se znata, če je treba, odpovedati osebnim udobnostim in zaupati v Božjo previdnost. Imeti številno družino, če je to Božja volja, je zagotovilo sreče in uspeha, čeprav zagovorniki kakega žalostnega uživaštva zmotno trdijo drugače.