Morda mi boste rekli: ampak malo ljudi hoče to poslušati in še manj živeti. Vem. Svoboda je močna in zdrava rastlina, ki ne uspeva med skalami, trnjem ali na uhojenih poteh. To se je pokazalo, še preden je Kristus prišel na zemljo.

Spomnite se drugega psalma: Zakaj hrumijo narodi in ljudstva razmišljajo prazne reči? Kralji zemlje so se dvignili, oblastniki se skupaj posvetujejo proti Gospodu in proti njegovemu Maziljencu. Vidite? Nič novega. Kristusu so nasprotovali, še preden se je rodil; nasprotovali so mu, ko so njegove miroljubne noge stopale po poteh Palestine; preganjali so ga kasneje in to delajo še danes, tako da napadajo ude njegovega mističnega in kraljevega telesa. Zakaj tolikšno sovraštvo, zakaj to izživljanje nad nedolžno preprostostjo, zakaj to splošno teptanje svobode posameznikove vesti?

Pretrgajmo njihove spone, njihove vezi vrzimo s sebe. Trgajo prijetne vezi, odrivajo od sebe breme, čudovito breme svetosti in pravičnosti, milosti, ljubezni in miru. Ljubezen jih spravlja v bes in posmehujejo se nemočni dobroti Boga, ki se odpove legijam svojih angelov, ki bi ga lahko branili. Če bi Gospod pristal na dogovor, če bi nekaj nedolžnih žrtvoval za množico krivih, bi se morda celo poskusili sporazumeti z njim. Vendar ni takšna Božja logika. Naš Oče je resnično oče in pripravljen je odpustiti tisočem krivičnih, če je med njimi le deset pravičnih. Tisti, ki jih žene sovraštvo, ne morejo razumeti tega usmiljenja, poleg tega pa jih krepi občutek, ki izhaja iz krivičnosti, da namreč na zemlji ne morejo biti kaznovani.

Ta, ki prestoluje v nebesih, se smeje, Gospod se jim posmehuje. Potem jim spregovori v svoji jezi, v svojem srdu jih prestraši. Kako upravičena je Božja jeza in kako primeren njegov bes, kako velika pa tudi njegova milosrčnost!

Jaz sem posvetil svojega kralja na Sionu, svoji sveti gori. Razglasil bom Gospodov zakon. Rekel mi je: Ti si moj sin, danes sem te rodil. Usmiljenje Boga Očeta nam je dalo za kralja njegovega Sina. Ko grozi, se razneži; napove svojo jezo in nam podari ljubezen. Ti si moj sin; s temi besedami se obrača na Kristusa ter nate in name, če se odločiva biti alter Christus, ipse Christus.

Besede ne dohajajo srca, ki je ganjeno od tolikšne Božje ljubezni. Bog nam pravi: ti si moj sin. Ne neznanec, ne služabnik, s katerim se dobro ravna, ne prijatelj, kar bi bilo že veliko. Sin! Daje nam prosto pot, da z Njim živimo sinovsko pobožnost in, upam si reči, tudi predrznost otroka, ki mu oče ne more ničesar odreči.