Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Jezus prihaja mimo > Jezusovo srce, mir kristjanov > Točka 165
165

Jezus na križu, s srcem, presunjenim z ljubeznijo do ljudi, je zgovoren odgovor — besede so odveč —, na vprašanje o vrednosti stvari in ljudi. Ljudje ter njihovo življenje in sreča so tako pomembni, da se sam Božji Sin izroči za njihovo rešitev, očiščenje, povišanje. "Kdo ne bi ljubil tako ranjenega Srca?" se je ob tem spraševala kontemplativna duša. In dalje: "Kdo ne bi na ljubezen odgovarjal z ljubeznijo? Kdo ne bi objel tako čistega Srca? Mi, ki smo iz mesa, bomo ljubezen vračali z ljubeznijo, objeli našega ranjenca, ki so mu brezbožniki prebodli roke in noge, stran in Srce. Prosimo ga, naj blagovoli naše srce povezati z vezjo svoje ljubezni in ga raniti s sulico, kajti še vedno je trdo in nespokorjeno."

To so misli, čustva in besede, ki so jih zaljubljene duše od nekdaj namenjale Jezusu. Če pa naj bi razumeli ta jezik, da bi zares poznali človeško srce in Kristusovo Srce in Božjo ljubezen, sta potrebni vera in ponižnost. V veri in ponižnosti nam je sveti Avguštin zapustil svetovno znane besede: "K sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi."

Kadar pozabimo na ponižnost, se človek poskuša polastiti Boga, vendar ne na Božji način, ki nam ga je omogočil sam Kristus z besedami: vzemite in jejte, to je moje telo, temveč tako, da skuša Božjo veličino stlačiti v človeške okvire. Razum, ta hladni in slepi razum, ki ni razum, ki izhaja iz vere, niti prava razumnost človeka, zmožnega uživati in ljubiti stvari, se sprevrže v krivičnost tistega, ki vse podreja svojim skromnim izkušnjam, ki zmanjšajo nadnaravno resničnost in človeško srce prekrijejo s skorjo, neobčutljivo za vzgibe Svetega Duha. Naš ubogi razum bi bil izgubljen, če ne bi Bog s svojo usmiljeno močjo prebil meja naše bede: Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce. Duša pa ponovno zažari v luči in se napolni z veseljem, zaradi obljub Svetega pisma.

Z vami imam načrte blaginje in ne nesreče, je Bog oznanil skozi usta preroka Jeremija. Liturgija te besede pripisuje Jezusu, kajti v Njem se nam z vso jasnostjo pokaže, da nas Bog ljubi na ta način. Ne pride, da bi nas obsodil, nam očital naše pomanjkljivosti in našo omejenost; pride, da bi nas rešil, nam odpustil, nas opravičil, nam prinesel mir in veselje. Če odkrijemo ta čudoviti odnos Gospoda do Njegovih otrok, se bodo naša srca gotovo spremenila in spoznali bomo, da se pred našimi očmi odpira povsem nov pogled, poln smisla, globine in luči.

[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Izpis poglavja Naprej