163

Ne morem drugače, kot da vam zaupam nekaj, kar zame predstavlja razlog za žalost in spodbudo za delovanje: misel na ljudi, ki še ne poznajo Kristusa, ki še ne slutijo globoke sreče, ki nas čaka v nebesih, in ki hodijo po zemlji, ter iščejo veselje, čigar resničnega imena ne poznajo, ali pa se zgubljajo po poteh, ki jih oddaljujejo od pristne sreče. Kako dobro lahko razumemo to, kar je moral občutiti apostol Pavel tisto noč v Troadi, ko je v spanju videl prikazen: Pred njim je stal neki Makedonec in ga prosil: Pridi v Makedonijo in pomagaj nam! In ko se mu je to prikazalo, smo začeli iskati priložnost, da bi odrinili v Makedonijo. Doumeli smo, da nas Bog kliče, naj tja ponesemo veselo oznanilo.

Ne čutite tudi vi, da nas Bog kliče, da nas — prek vsega, kar se dogaja v naši okolici —, pošilja oznanjat dobro novico o Jezusovem prihodu? Vendar kristjani včasih podcenjujemo svoje poslanstvo, zapademo v površnost, zgubljamo čas za prepire in jezo. Kar pa je še slabše, tudi taki so, ki se po krivem zgražajo nad načini, kako drugi živijo določene vidike vere ali razne pobožnosti, in namesto da bi sami odprli pot in se jih trudili živeti na način, ki je zanje pravi, ves čas le uničujejo in kritizirajo. V življenju kristjana se gotovo lahko, in dejansko tudi se, pokažejo slabosti. Vendar nismo pomembni mi in naše težave; edini, ki šteje, je On, Jezus. Govoriti moramo o Kristusu in ne o samih sebi.

Ta moja razmišljanja so spodbudile nekatere izjave o domnevni krizi pobožnosti do svetega Jezusovega Srca. Take krize ni; prava pobožnost je bila in tudi danes je živ odnos, poln človeškega in nadnaravnega smisla. Njegovi sadovi so bili in so okusni sadovi spreobrnjenja, izročitve, izpolnjevanja Božje volje, ljubečega prodiranja v skrivnosti odrešenja.

Nekaj povsem drugega pa je izkazovanje neplodnega sentimentalizma, brez doktrine, prenasičenega s pietizmom. Tudi meni niso všeč osladne podobe in slike presvetega Srca, ki človeku z zdravo pametjo in nadnaravnim čutom kristjana ne morejo navdihovati nikakršne pobožnosti. Vendar se mi ne zdi najbolj logično praktične zlorabe, ki izginejo same od sebe, prikazovati kot doktrinalen, teološki problem.

Če obstaja kriza, je to kriza človeških src, ki — zaradi kratkovidnosti, sebičnosti, ozkih pogledov — ne zaznajo nedoumljive ljubezni našega Gospoda Jezusa Kristusa. Liturgija svete Cerkve je vse od ustanovitve današnjega praznika znala ponuditi hrano resnične pobožnosti, tako da je za branje pri maši izbrala besedilo svetega Pavla, ki predlaga celoten načrt kontemplativnega življenja — znanje in ljubezen, molitev in življenje —, začenši s pobožnostjo do Jezusovega Srca. Bog sam nas skozi apostolova usta vabi, da hodimo po tej poti: Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina, ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti.

Božja polnost se nam razkriva in daje v Kristusu, v Kristusovi ljubezni, v Kristusovem Srcu. Kajti Njegovo Srce je tisto, v katerem telesno biva vsa polnost božanstva. Če torej izpred oči izgubimo ta veliki Božji namen — tok ljubezni, ki je bil na svetu vzpostavljen po utelešenju, odrešenju in binkoštih —, ne bomo razumeli nežnosti Gospodovega Srca.

Ta točka v drugem jeziku