Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Jezus prihaja mimo > NA praznik sv. Rešnjega telesa > Točka 154
154

Ne razumem, kako je mogoče živeti krščansko, ne da bi čutili potrebo po stalnem prijateljstvu z Jezusom v kruhu in besedi, v molitvi in v evharistiji. V teku stoletij so generacije za generacijami utrjevale to evharistično pobožnost. Včasih z množičnimi prejemi med javno izpovedjo vere; drugič v tišini, v svetem miru templja ali v globini svojega srca.

Predvsem pa moramo ljubiti sveto mašo, ki mora biti osrednja točka našega dneva. Če prav doživljamo mašo, zakaj ne bi v ostalem delu dneva mogli nadaljevati z mislijo pri Gospodu, s skrito željo, da se ne bi oddaljili od Njegove navzočnosti, da bi delali, kot je delal On, in ljubili, kot je ljubil On? Tako se naučimo tega, da se zahvaljujemo Gospodu za to pozornost. On ni želel omejiti svoje navzočnosti le na oltarno daritev. Odločil se je, da bo ostal v sveti hostiji, shranjeni v tabernaklju, v svetem hramu.

Povem vam, da je bil tabernakelj zame vedno Betanija, miren in prijeten kraj, kjer je Jezus, kjer mu lahko izpovemo vse svoje skrbi, svoje trpljenje, svoje sanje in svoje veselje, z isto preprostostjo in nenarejenostjo, kot so mu jih izpovedovali njegovi prijatelji Marta, Marija in Lazar. Zato se mi srce ob sprehajanju po ulicah kakega naselja razveseli, ko odkrijem, pa čeprav v daljavi, obris cerkve. To je nov tabernakelj, nova priložnost, da pustim duši, da pohiti v bližino Gospoda v evharistiji.

[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Izpis poglavja Naprej