15

Tako, kot o katerem koli dogodku njegovega življenja, ne bi smeli nikdar razmišljati o teh Jezusovih skritih letih, ne da bi se čutili nagovorjene, ne da bi jih prepoznali kot to, kar so: Gospodovi klici, da se otresemo svojega egoizma, svojega udobja. Gospod pozna našo omejenost, našo sebičnost in častihlepnost: težave, ki nas ovirajo, da bi se odpovedali samim sebi in se darovali drugim. Ve, kaj pomeni ne najti ljubezni in občutiti, da prav tisti, ki pravijo, da mu sledijo, to delajo le polovičarsko. Spomnite se na pretresljive prizore, ki jih opisujejo evangelisti, v katerih so apostoli polni pohlepa po časnih dobrinah in zgolj človeških načrtih. Vendar jih je Jezus izbral, jih ima ob sebi in jim zaupa nalogo, ki jo je dobil od Očeta.

Tudi nas kliče in sprašuje kot Jakoba in Janeza: Potestis bibere calicem, quem ego bibiturus sum? Ali sta pripravljena piti kelih — ta kelih popolne predanosti izpolnjevanju Očetove volje —, ki ga bom izpil jaz? Possumus! Da, pripravljena sva, je Janezov in Jakobov odgovor. Vi in jaz, smo resno pripravljeni v vsem izpolniti voljo našega Očeta Boga? Smo izročili Gospodu vse naše srce, ali pa smo še vedno nagnjeni k sebičnosti, k našim koristim, udobju, samoljubju? Je še kaj, kar ne ustreza nam kot kristjanom in ne dopusti, da bi se očistili? Danes imamo priložnost, da se poboljšamo.

Najprej moramo biti prepričani, da nam Jezus sam postavlja ta vprašanja. On sprašuje, ne jaz. Jaz si še samemu sebi ne bi upal zastaviti teh vprašanj. Glasno nadaljujem s svojo molitvijo in vi, vsak izmed nas, v svoji notranjosti priznava Gospodu: Gospod, kako nevreden sem! Tolikokrat sem bil strahopeten! Koliko napak! Ob tej priliki pa ob oni, tu in tam. Lahko celo vzkliknemo: še dobro, Gospod, da me je podpirala tvoja roka, saj sem zmožen vseh podlosti. Ne spusti me, ne zapusti me, vedno ravnaj z mano kot z otrokom. Naj bom močan, pogumen, trden. Vendar pomagaj mi kot neizkušenemu bitju; vodi me za roko, Gospod, in tvoja Mati naj bo tudi ob meni in naj me varuje. In tako — possumus! — bomo zmogli, bomo zmožni imeti Tebe za vzor.

Ni to domišljavost, če rečemo possumus! Jezus nam kaže to božansko pot in nam naroča, naj se odpravimo po njej, kajti On jo je napravil človeško in dosegljivo naši slabotnosti. Zato se je spustil tako nizko. "To je razlog, da se je ponižal, da je ta Gospod, ki je kot Bog enak Očetu, postal služabnik; ponižal pa se je v svoji veličastnosti in moči, ne pa v dobroti in usmiljenju."

Božja dobrota nam hoče olajšati pot. Ne odklanjajmo Jezusovega vabila, ne odrekajmo se mu, ne zatiskajmo si ušes pred njegovim klicem, kajti ni izgovorov, nimamo razlogov, da bi še naprej mislili, da ne zmoremo. On nas je učil s svojim zgledom. "Zato vas na vso moč prosim, bratje: ne dopustite, da bi vam bil zaman predstavljen tako svetal zgled, pač pa mu postanite podobni in prenovite svojo dušo."

Navedki iz Svetega pisma
Ta točka v drugem jeziku