146

Ko smo se na romanju, o katerem sem vam govoril na začetku, bližali kapeli Sonsoles, smo šli mimo žitnih polj. Žito se je bleščalo v soncu in zibalo v vetru. Tedaj mi je prišel na misel odlomek iz evangelija, besede, ki jih je Gospod namenil skupini svojih učencev: Ali ne pravite vi: Še štiri mesece in žetev bo tu. Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so bela za žetev. Znova sem pomislil, da Gospod želi naša srca navdati z isto vnemo, z istim ognjem, kot gori v Njegovem. Pa sem se malenkost oddaljil od poti ter utrgal nekaj klasov, ki naj me spominjajo na to.

Treba je odpreti oči, znati pogledati okoli sebe in prepoznati, kako nas Bog kliče preko ljudi, ki nas obdajajo. Ne moremo živeti obrnjeni stran od množice, zaprti v svoj mali svet. Jezus ni tako živel. Evangeliji nam velikokrat govorijo o njegovem usmiljenju, o sposobnosti, da je čutil žalost in potrebe drugih: zasmili se mu vdova iz Naina, objokuje Lazarjevo smrt, skrbi ga za množice, ki mu sledijo in nimajo kaj jesti, predvsem pa se mu smilijo tudi številni grešniki, ki hodijo po svetu, ne da bi poznali luč in resnico: ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.

Ko smo resnično Marijini otroci, razumemo to Gospodovo ravnanje, tako da se tudi naše srce razširi in čutimo usmiljenje. Tedaj nas prizadanejo stiske, trpljenje, zmote, osamljenost, strah in žalost drugih ljudi, naših bratov. In čutimo nujo, da bi jim pomagali v njihovih potrebah in jim govorili o Bogu, da bi tudi oni znali biti do njega kot otroci in bi mogli spoznati Marijino materinsko nežnost.

Ta točka v drugem jeziku