144

Če iščete Marijo, boste našli Jezusa in naučili se boste malo bolje razumeti tisto, kar se skriva v Božjem srcu, ki se poniža, ki se odpove izkazovanju svoje moči in veličine ter se nam predstavi v podobi služabnika. Če bi govorili po človeško, bi lahko rekli, da Bog pretirava, da se ne omeji na tisto, kar bi bilo nujno in nepogrešljivo za našo rešitev, temveč gre dlje. Edini način ali merilo, po katerem lahko nekako razumemo Božje ravnanje, je ugotovitev, da le-to nima merila, spoznanje, da se rodi iz nore ljubezni, ki Boga vodi, da prevzame naše meso in si naloži težo naših grehov.

Kako je sploh mogoče, da bi to spoznali, opazili, da nas Bog ljubi, in ne bi tudi sami znoreli od ljubezni? Pustiti moramo, da nam te resnice naše vere prodrejo v dušo, dokler v celoti ne spremenijo našega življenja. Bog nas ljubi, Vsemogočni, On, ki je naredil nebesa in zemljo!

Boga zanimajo celo najmanjše stvari njegovih bitij, vaše in moje, in vsakega od nas kliče po imenu. Ta gotovost, ki nam jo daje vera, nas spodbuja, da vse stvari okrog sebe gledamo v novi luči, in čeprav vse ostaja nespremenjeno, spoznamo, da je vse drugačno, ker je vse izraz Božje ljubezni.

Naše življenje se tako spremeni v nenehno molitev, v dobro voljo in mir, ki se ne končata, v dejanje zahvale, ki se izlušči v teku ur. Marija je zapela: Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni in njegovo ime je sveto.

Naša molitev lahko spremlja in posnema to Marijino molitev. Kot Ona bomo tudi mi čutili željo po petju, po razglašanju Božjih čudes, da bi bili celotno človeštvo in vsa bitja deležni naše sreče.

Ta točka v drugem jeziku