Od tistega časa, leta 1935, sem imel navado pogosto obiskovati Marijina svetišča in to mi je dalo priložnost za razmišljanje in meditacijo o resnični ljubezni toliko kristjanov do Jezusove Matere; in vedno sem bil prepričan, da je ta naklonjenost odgovor na ljubezen, da gre za izkazovanje otroške hvaležnosti. Kajti Marija je zelo povezana z največjim dokazom Božje ljubezni: z utelešenjem Besede, ki je postala človek kot mi in nosila naše stiske in grehe. Marija, zvesta Božjemu poslanstvu, za katerega je bila ustvarjena, se je in se še vedno neprestano daje v služenje ljudem, ki smo vsi poklicani, da bi bili bratje njenega Sina Jezusa; in tako je Božja Mati zdaj tudi zares Mati vseh ljudi.

Tako je, ker je tako hotel Gospod. In Sveti Duh je določil, naj ostane zapisano, da bi veljalo za vse rodove: Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: Žena, glej, tvoj sin! Potem je rekel učencu: Glej, tvoja mati! In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.

Janez, učenec, ki ga je Jezus ljubil, sprejme Marijo v svoj dom in v svoje življenje. Duhovni pisci so v teh besedah svetega Evangelija videli povabilo za vse kristjane, naj tudi mi postavimo Marijo v svoje življenje. Ta razlaga je nekako skoraj odveč. Marija brez dvoma želi, da kličemo k njej, se ji bližamo z zaupanjem, se zatekamo v njeno materinstvo s prošnjo, naj se pokaže kot naša Mati.

Vendar je Ona mati, ki se ne pusti prositi, ki celo prehiti naše prošnje, ker ve, kaj potrebujemo, in nam hitro pride na pomoč ter z deli dokazuje, da se nenehno spominja svojih otrok. Ko si vsak od nas prikliče pred oči svoje življenje in pomisli, kako se v njem odraža Božje usmiljenje, lahko odkrije nešteto razlogov, da se na prav poseben način čuti Marijinega otroka.