Pogled na svet in na Božje ljudstvo v tem mesecu maju, ki se začenja, nas spodbuja k premišljevanju o veličini marijanske pobožnosti, ki jo razkrivajo toliki običaji, stari in novi, a vsi v istem duhu ljubezni.

Veseli me, da je pobožnost do Marije vedno živa in da v krščanskih dušah vzbuja nadnaraven vzgib, da ravnamo kot domestici Dei, kot člani Božje družine.

Ko v teh dneh vidite toliko kristjanov, ki na nešteto različnih načinov izkazujejo svojo ljubezen sveti Devici Mariji, se gotovo tudi vi čutite bližje Cerkvi in bolj bratje vsem tem svojim bratom. To je kot družinsko srečanje, ko se starejši otroci, ki jih je življenje ločilo, ob kaki posebni priložnosti spet zberejo ob svoji materi. Čeprav so se kdaj prepirali in grdo ravnali drug z drugim, pa na ta dan tega ne počno; na ta dan se čutijo povezani in se vsi prepoznajo v skupni ljubezni.

Marija neprestano izgrajuje Cerkev, jo povezuje in ohranja trdno. Težko je živeti pristno pobožnost do Device in se ne čutiti bolj povezanega z drugimi člani mističnega Telesa in tudi z njegovo vidno glavo, ki je papež. Zato rad ponavljam: omnes cum Petro ad Iesum per Mariam! Vsi s Petrom k Jezusu po Mariji! In ko spoznamo, da smo del Cerkve in povabljeni, da se čutimo brate v veri, z večjo globino odkrijemo bratstvo, ki nas druži z vsem človeštvom; kajti Cerkev je bila po Kristusu poslana vsem ljudem in vsem narodom.

To, o čemer sem ravnokar govoril, smo izkusili že vsi, saj so se nam ob več priložnostih pokazali nadnaravni učinki iskrene pobožnosti do Marije. Vsak od vas bi lahko tu povedal več stvari. Tako tudi jaz. Trenutno imam v spominu romanje v Marijino svetišče na kastiljski zemlji, Sonsoles, ki sem ga opravil leta 1935.

Ni bilo tipično romanje, kot si ga navadno predstavljamo. Ni bilo množično in hrupno, šli smo samo trije. Spoštujem in cenim te druge javne izkaze pobožnosti, toda sam raje skušam Mariji darovati isto ljubezen in isto navdušenje z osebnimi obiski ali v manjših skupinah z nadihom intimnosti.

Na tistem romanju v Sonsoles sem spoznal izvor tega zavetništva Device. Bila je nepomembna pozornost, a vendar izraz otroštva tamkajšnjih domačinov. Podoba naše Gospe, ki jo tam častijo, je bila v obdobju bojev med kristjani in muslimani v Španiji nekaj časa skrita. Po nekaj letih so kip našli pastirji, ki so, kot pravi izročilo, ob pogledu nanj vzkliknili: Kako čudovite oči! Son soles! — So (kot) sonca! (op. prev.)