Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Jezus prihaja mimo > Gospodov vnebohod > Točka 119
119

Molitev k Bogu mojega življenja. Če nam Bog pomeni življenje, nas ne sme presenečati, da mora biti naš krščanski obstoj prepreden z molitvijo. Vendar ne mislite, da je molitev dejanje, ki ga izpolniš in potem opustiš. Pravični se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. Zjutraj mislim nate in popoldne se moja molitev kakor kadilo usmerja predte. Ves dan je lahko čas molitve: od večera do jutra in od jutra do večera. Celo več: kot nas opominja Sveto pismo, mora tudi spanec biti molitev.

Spomnite se, kaj nam o Jezusu povedo evangeliji. Včasih je celo noč preživel v intimnem pogovoru z Očetom. Kakšno ljubezen je v prvih učencih zbudila podoba Kristusa v molitvi! Ko so tako opazovali to stalno držo svojega Učitelja, so ga nekoč zaprosili: Domine, doce nos orare, Gospod, nauči nas moliti.

Sveti Pavel — orationi instantes, vztrajajte v molitvi, kot piše — povsod širi živi Kristusov zgled. In sveti Luka kot s čopičem prikaže način dela prvih učencev: vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi.

Prekaljenost dobrega kristjana, po milosti, pridobimo v kovačnici molitve; in ker se molitev hrani iz življenja samega, se ne razvija le na en način. Srce si navadno olajšamo s pomočjo besed, z molitvami izraženimi z glasom, ki nas jih je naučil Bog sam, npr. Oče naš, ali pa po svojih angelih, npr. Zdrava Marija. Drugikrat bomo uporabili molitve, ki jih je prečistil čas in s katerimi so svojo pobožnost izražali milijoni bratov v veri. Te so lahko liturgične — lex orandi —, ali take, ki so se rodile iz strasti zaljubljenega srca, kot so številni marijanski odpevi: Sub tuum praesidium ..., Memorare ..., Salve Regina ...

Ob drugih prilikah nam bo dovolj nekaj izrazov, izstreljenih kot puščice, iaculata: to so pobožni vzkliki, ki se jih naučimo ob pozornem branju Jezusove zgodbe: Domine, si vis, potes me mundare, Gospod, če hočeš, me moreš očistiti; Domine, tu omnia nosti, tu scis quia amo te, Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad; Credo, Domine, sed adiuva incredulitatem meam, verujem, Gospod, toda pomagaj moji neveri, utrdi mi vero; Domine, non sum dignus, Gospod, nisem vreden; Dominus meus et Deus meus, moj Gospod in moj Bog ... in še drugi vzkliki, kratki in ganljivi, ki privrejo iz notranje gorečnosti duše in odgovorijo na konkretne okoliščine.

Življenje molitve pa mora temeljiti še na nekaj trenutkih dneva, ki jih posvetimo samo odnosu z Bogom; trenutkih pogovora brez besed, če je le mogoče ob tabernaklju, da se Bogu zahvalimo za to — samo! — dvatisočletno čakanje. Ta pogovor z Bogom je notranja molitev, od srca k srcu, pri kateri sodeluje vsa duša: razum in domišljija, spomin in volja. To je meditacija, ki prispeva k temu, da naše ubogo človeško življenje, naše običajno vsakdanje življenje dobi nadnaraven pomen.

S pomočjo tega časa meditacije, molitev izraženih z glasom in pobožnih vzklikov bomo svoj dan povsem naravno in neopazno spremenili v nenehno hvalo Bogu. Ostali bomo v njegovi navzočnosti, kot tudi zaljubljenci stalno usmerjajo svoje misli k ljubljeni osebi, in vsa naša, tudi najmanjša dejanja bodo polna duhovnih sadov.

Ko torej kristjan stopi na pot neprekinjenega odnosa z Bogom — in ta pot je namenjena vsem, ne samo izbrancem —, se njegovo notranje življenje krepi, postaja gotovo in trdno; in v človeku se utrdi ta boj, prijeten in zahteven obenem, da bi do konca izpolnil Božjo voljo.

Na podlagi življenja molitve lahko razumemo tudi drugo temo, o kateri govori današnji praznik: apostolat, uresničevanje nauka, ki ga je Jezus izročil svojim tik pred vnebohodom: in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.

[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Izpis poglavja Naprej