Liturgija nam še enkrat postavlja pred oči zadnjo izmed skrivnosti Jezusovega življenja med ljudmi: Njegov vnebohod. Od Njegovega rojstva v Betlehemu smo bili priče mnogim rečem: našli smo ga v jaslih, kjer so ga častili pastirji in kralji, opazovali smo ga v Nazaretu v dolgih letih tihega dela in ga spremljali po palestinski deželi, ko je ljudem oznanjal Božje kraljestvo in delal dobro. Kasneje, v dneh Njegovega trpljenja, smo trpeli tudi mi, ko smo videli, kako ga obtožujejo, s kakšnim besom ga mučijo, s kakšnim sovraštvom križajo.

Bolečini je sledilo presvetlo veselje vstajenja. Kako jasen in trden temelj za našo vero je to! Zdaj ne bi smeli več dvomiti. Vendar smo, kot apostoli, morda še vedno šibki in na dan vnebohoda sprašujemo Kristusa: Gospod, ali boš v tem času obnovil izraelsko kraljestvo? Ali bodo v tem času dokončno izginili vsi naši dvomi in vse naše težave?

Gospod nam odgovori s tem, da se povzdigne v nebo. Spet kot apostoli ostanemo po eni strani polni občudovanja in po drugi žalostni, ko vidimo, da nas zapušča. V resnici se ni lahko navaditi na Jezusovo telesno odsotnost. Ganjen razmišljam, kako je Jezus pokazal svojo ljubezen s tem, da je šel in hkrati ostal; šel je v nebesa, izroča pa se nam kot hrana v sveti hostiji. Vendar kljub temu pogrešamo njegovo človeško besedo, način, kako je ravnal, gledal, se smehljal, delal dobro. Radi bi ga spet videli od blizu, ko se usede k vodnjaku, utrujen od težke poti, ko joka za Lazarjem, ko dolge ure moli, ko se usmili množice.

Vedno se mi je zdelo naravno in me je napolnjevalo z veseljem, da se je Jezusova sveta človeška narava dvignila v Očetovo slavo, hkrati pa mislim, da je ta žalost, značilna za dan vnebohoda, dokaz ljubezni, ki jo čutimo do Jezusa, našega Gospoda. On, ki je bil pravi Bog, je postal človek, pravi človek, meso našega mesa in kri naše krvi. In potem se loči od nas in gre v nebo. Kako ga ne bi pogrešali?