Potrebno je torej, da je naša vera živa, da nam pomaga resnično verovati v Boga in ohranjati z Njim stalen dialog. Krščansko življenje mora biti življenje neprestane molitve in prizadevati si moramo, da bi bili v Gospodovi pričujočnosti od jutra do večera in od večera do jutra. Kristjan nikoli ni osamljen človek, saj živi v trajnem odnosu z Bogom, ki je ob nas in v nebesih.

Sine intermissione orate, naroča apostol, neprenehoma molite. S to apostolsko zapovedjo v mislih Klemen Aleksandrijski zapiše: "Ukazano nam je, da hvalimo in častimo Besedo, ki jo poznamo kot odrešenika in kralja; in prek Njega Očeta, vendar ne na izbrane dneve, kot to delajo drugi, temveč neprestano skozi vse življenje in na vse možne načine."

Sredi vsakodnevnih obveznosti, v trenutku, ko premagamo težnjo k sebičnosti, ko se veselimo prijateljstva z drugimi ljudmi, ob vseh teh priložnostih moramo kot kristjani ponovno odkriti Boga. Po Kristusu in v Svetem Duhu lahko kristjan stopi v intimnost z Bogom Očetom in hodi po svoji poti, ter išče kraljestvo, ki ni od tega sveta, ki pa se na tem svetu začenja in pripravlja.

S Kristusom moramo občevati v besedi in v kruhu, v evharistiji in v molitvi; in ravnati z Njim kot s prijateljem, resničnim in živim človekom, kar Kristus je, saj je vstal. V pismu Hebrejcem beremo, da Kristus ima, ker ostane na veke, edinstveno duhovništvo. Prav zato, ker vedno živi, da zanje posreduje, more dokončno odrešiti tiste, ki po njem prihajajo k Bogu.

Kristus, vstali Kristus, je spremljevalec, je Prijatelj. Prijatelj, ki se pusti le bežno videti, čigar resničnost pa napolnjuje vse naše življenje in čigar družbe si želimo na veke. In Duh in nevesta pravita: Pridi! In kdor posluša, naj reče: Pridi! In kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja … Ta, ki pričuje za te reči, pravi: Da, pridem kmalu. Amen, pridi, Gospod Jezus!