102

Kristus živi. To je velika resnica, ki daje vsebino naši veri. Jezus, ki je umrl na križu, je vstal in premagal smrt, oblast teme, trpljenje in strah. Ne bojte se; s tem vzklikom je angel pozdravil ženske, ki so šle h grobu; ne bojte se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Vstal je. Ni ga tukaj. Haec est dies quam fecit Dominus, exultemus et laetemur in ea; to je dan, ki ga je Gospod naredil; radujmo in veselimo se ga.

Velikonočni čas je čas veselja, veselja, ki se ne omejuje le na to obdobje liturgičnega leta, temveč v vsakem trenutku napolnjuje srce kristjana. Saj Kristus živi. Kristus ni oseba, ki bi minila, ki bi nekaj časa živela in potem odšla ter nam pustila le čudovit zgled in spomin.

Ne, Kristus živi. Jezus je Emanuel, Bog z nami. Njegovo vstajenje nam razodeva, da Bog svojih ne zapusti. Ali pozabi ženska na svojega dojenčka, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi ga tudi ona pozabila: jaz te ne pozabim, je obljubil. In svojo obljubo je izpolnil. Bog ima še vedno veselje s človeškimi otroki.

Kristus živi v svoji Cerkvi. Vendar vam govorim resnico: za vas je dobro, da grem; kajti če ne odidem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. Takšen je bil Božji načrt: Jezus nam je s smrtjo na križu dal duha Resnice in Življenja. Kristus ostaja v svoji Cerkvi, v njenih zakramentih, njeni liturgiji, učenju, v vsej njeni dejavnosti.

Na poseben način je Kristus še vedno navzoč med nami, in sicer v vsakodnevni izročitvi svete evharistije. Zato je maša središče in izvor krščanskega življenja. Pri vsaki maši je vedno navzoč Kristus v celoti, Glava in Telo. Per Ipsum, et cum Ipso et in Ipso. Kajti Kristus je Pot, je Posrednik; v Njem najdemo vse, izven Njega pa naše življenje ostaja prazno. V Jezusu Kristusu in pod Njegovim vodstvom si upamo reči — audemus dicere — Pater noster, Oče naš. Upamo si Gospoda nebes in zemlje imenovati Oče.

Navzočnost živega Jezusa v sveti hostiji je poroštvo, temelj in izpolnitev Njegove navzočnosti na svetu.

Ta točka v drugem jeziku