Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Jezus prihaja mimo > Notranji boj > Pog 8
73

Kakor vsak krščanski praznik, je tudi današnji še posebej praznik miru. Oljčne veje s svojo simboliko obujajo prizor iz Prve Mojzesove knjige: Počakal je še sedem dni in nato je spet poslal golobico iz ladje. Proti večeru se je golobica vrnila in glej, v kljunu je imela zeleno oljčno vejico. Zdaj je Noe vedel, da so vode na zemlji upadle. Prikliče nam v spomin, da je zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom potrjena in postavljena v Kristusu, kajti on je naš mir. V tej čudoviti enosti in povzetku starega v novem, kar je značilno za liturgijo naše svete katoliške Cerkve, danes beremo naslednje besede, polne globokega veselja: Hebrejski otroci so šli z oljčnimi vejami Gospodu naproti in mu vzklikali: Hozana na višavah!

Vzklikanje Jezusu Kristusu se prepleta v naši duši s tistimi pozdravnimi vzkliki ob njegovem rojstvu v Betlehemu. Ko je šel naprej, piše sv. Luka, so razgrinjali svoje plašče na pot. Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. Govorili so: Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu! V nebesih mir in slava na višavah!

Pax in coelo, mir v nebesih. Vendar poglejmo tudi po svetu: zakaj ni miru na zemlji? Ne, na zemlji ni miru, samo videti je mirno, je le uravnotežen strah, so le krhki dogovori. Tudi v Cerkvi ni miru, ostre napetosti cefrajo belo oblačilo Kristusove neveste. V mnogih srcih manjka miru in neuspešno skušajo zapolniti nemir duše s stalnim letanjem; z malimi užitki, ki ne prinašajo zadovoljstva, saj vedno pustijo grenak priokus žalosti.

"Palmove veje," piše sv. Avguštin, "so simbolna proslavitev, ker predstavljajo zmago. Gospod je bil tik pred tem, da zmaga, s smrtjo na križu. V znamenju križa bo zmagal nad hudičem, princem smrti." Kristus je naš mir, ker je zmagal; zmagal pa je, ker se je boril v hudem boju proti nakopičeni zlobi v človeških srcih.

Kristus, ki je naš mir, je tudi naša Pot. Če hočemo mir, mu moramo slediti. Mir je posledica vojne, boja, tistega duhovnega, intimnega boja, ki ga mora vsak kristjan bojevati proti vsemu, kar v njegovem življenju ni od Boga: proti napuhu, čutnosti, sebičnosti, površinskosti, ozkosrčnosti. Zaman je klicanje k zunanji pomiritvi, če pa v dnu duše vest ni mirna, iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve.


74

Vendar niso to že zastarele besede? Ali jih ni zamenjal priložnostni jezik, jezik osebnih popuščanj, odetih v psevdoznanstvena oblačila? Ali ne obstaja tihi dogovor, po katerem so resnične dobrine denar, s katerim se vse kupi, časna oblast, zvitost, po kateri se ohranjamo vedno na površju, človeška modrost, ki sámo sebe imenuje odrasla, ki misli, da je presegla sveto?

Nisem in nikoli nisem bil pesimist, ker mi vera pravi, da je Kristus dokončno zmagal ter nam s tem dal, kot zagotovilo, zapoved, ki je tudi obveznost: boriti se. Kristjani smo sklenili dogovor ljubezni, ki smo ga, na klic Božje milosti, svobodno sprejeli: dolžnost, ki nas spodbuja, da se trdno borimo, saj vemo, da smo prav tako krhki kot vsi ljudje. Istočasno pa ne smemo prezreti, da bomo sol, luč in kvas zemlje, če bomo uporabili vsa sredstva: postali bomo Božja tolažba.

Naše prizadevanje, da neomajno vztrajamo pri tej ljubezenski nalogi, je poleg tega dolžnost zaradi pravičnosti. Vsebina te zahteve, ki je skupna vsem vernikom, se udejanja v stalnem bojevanju. Vse cerkveno izročilo govori o kristjanih kot o milites Christi, Kristusovih vojakih, ki drugim prinašajo vedrino, medtem ko se neprenehoma bojujejo proti osebnim slabim nagnjenjem. Včasih, zaradi pomanjkanja smisla za nadnaravno, zaradi nevere v dejanjih, ni posluha, da bi karkoli v zemeljskem življenju razumeli kot vojskovanje. Če se imenujemo milites Christi, zlonamerno namigujejo na nevarnost, da se vero uporabi v tuzemske, nasilne, strankarske namene. Takšno mišljenje je žalostno poenostavljanje, ki ni razumsko in ga običajno spremljata udobnost in strahopetnost.

Nič ni bolj oddaljenega od krščanstva kot fanatizem, s katerim prikazujejo nenavadne povezave med posvetnim in duhovnim, pa naj bodo takega ali drugačnega znaka. Te nevarnosti ni, če pojmujemo boj tako, kot nam ga je predstavil Kristus: kot boj proti samemu sebi, kot vedno novo prizadevanje, da še bolj ljubimo Boga, da izženemo sebičnost, da služimo vsem ljudem. Odpovedati se temu boju s katerimkoli izgovorom pomeni vnaprej sprejeti poraz, biti uničen, brez vere, malodušen, razsut v skopi samovšečnosti.

Duhovni boj pred Bogom in pred vsemi brati v veri je za kristjana potreba, posledica njegovega stanu. Če se kdo izogiba boju, izdaja Jezusa Kristusa in vse njegovo mistično telo, ki je Cerkev.


75

Kristjanova vojna nima konca, ker je notranje življenje nenehno začenjanje in ponovno začenjanje, kar onemogoča ošabno mišljenje, da smo že dosegli popolnost. Na naši poti bo neizogibno veliko težav; če ne bi naleteli na ovire, bi ne bili bitja iz mesa in kosti. Vedno nas bodo strasti tlačile navzdol in vedno se bomo morali braniti proti tem bolj ali manj silovitim blodnjam.

Spoznati v telesu in duši želo napuha, čutnosti, nevoščljivosti, lenobe, želje po podjarmljenju drugih, bi ne smelo biti odkritje za nas. To je staro zlo, sistematično podprto z našimi osebnimi izkušnjami; to je izhodišče in običajno okolje za zmago v teku do Očetove hiše, v tem notranjem športu. Zato uči sveti Pavel: Jaz ne tečem kar na slepo, ne bojujem se, kakor bi mahal po zraku. Nasprotno, trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim.

Če naj kristjan začne ali nadaljuje ta boj, ne sme čakati na zunanje znake ali na ugodne občutke. Duhovno življenje ni stvar čustev, ampak Božje milosti, volje, ljubezni. Vsi Kristusovi učenci so zmogli slediti Jezusu na dan njegovega zmagoslavja v Jeruzalemu, skoraj vsi pa so ga zapustili ob uri sramote na križu.

Za pravo ljubezen moramo biti močni, vdani, v srcu globoko zasidrani v veri, upanju in ljubezni. Samo površinska lahkotnost muhasto spreminja cilj svojih ljubezni, ki niso ljubezni, temveč egoistični nadomestki. Kjer je ljubezen, je tudi celovitost: sposobnost izročanja, daritve, odpovedi, skupaj z mukami nasprotovanja, sreča in veselje. Veselje, ki nam ga nič in nihče ne bo mogel odvzeti.

Na tej tekmi ljubezni nas ne smejo užalostiti padci, tudi najgloblji ne, če se z obžalovanjem in dobrim sklepom obrnemo k Bogu pri zakramentu sprave. Kristjan ni obsedenec, ki bi skušal prikazati brezhibno kartoteko. Našega Gospoda Jezusa Kristusa zelo ganeta Janezova nedolžnost in zvestoba, po Petrovem padcu pa se razneži ob njegovem kesanju. Jezus razume našo krhkost in nas priteguje k sebi kot po klancu navzgor; želi si, da bi znali vztrajati v prizadevanju, da bi se povzpeli vsak dan malo više. Išče nas, kot je poiskal učenca na poti v Emavs, jima stopil naproti; kot je poiskal Tomaža in mu pokazal rane na rokah in strani ter mu rekel, naj položi svojo roko vanje. Jezus Kristus vedno čaka, da se vrnemo k njemu, ravno zato, ker pozna našo šibkost.


76

Trpi z menoj kot dober vojak Kristusa Jezusa, nam pravi sveti Pavel. Kristjanovo življenje je vojskovanje, vojna, prelepa vojna miru, ki ni v ničemer podobna človeškim vojaškim podvigom, ker so ti navdani z razkoli in velikokrat s sovraštvom, vojna Božjih otrok proti osebni sebičnosti pa ima svoje temelje v edinosti in ljubezni. Res živimo v mesu, a se ne bojujemo v skladu z mesom. Orožje našega bojevanja ni meseno, ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu. To je stalno spopadanje z napuhom, z oblastnostjo, ki nas nagiba k slabemu, z nadutim presojanjem.

Na cvetno nedeljo, ko naš Gospod začenja odločilni teden za naše odrešenje, pustimo ob strani površinske misli in se osredotočimo na to, kar je res važno. Poglejte, prizadevati si moramo, da pridemo v nebesa. Sicer je vse zaman. Če naj bi prišli v nebesa, je neobhodno potrebna zvestoba Kristusovemu nauku; da bi bili zvesti, je neobhodno potrebno trdovratno vztrajati v boju proti zaprekam, ki nam zapirajo pot do naše večne sreče.

Vem, da bo takoj, ko začnemo govoriti o bojevanju, prišla na dan naša šibkost in že vidimo padce, napake. Bog računa s tem. Medtem ko hodimo, neizogibno dvigamo prah. Ljudje smo, polni napak. Jaz bi rekel, da tako mora biti: napake so senca, zaradi katere v naši duši kot kontrast bolj izstopata Božja milost in naš napor, da bi zadostili Božji naklonjenosti. Ta igra svetlobe in sence nas bo počlovečila, naredila ponižne, razumevajoče, velikodušne.

Ne varajmo se: če smo v svojem življenju pogumni in zmagoviti, moramo biti pripravljeni na pobitost in na poraze. Takšno je vselej bilo romanje kristjanov na tej zemlji, tudi tistih, ki jih častimo na oltarjih. Se spomnite Petra, Avguština, Frančiška? Nikoli mi niso bili všeč življenjepisi svetnikov, v katerih so bila naivno, pa tudi s pomanjkljivim naukom predstavljena junaštva teh ljudi, kakor da bi bili potrjeni v milosti že v materinem telesu. Ne. Resnični življenjepisi junaških kristjanov so kot naša življenja: v bojih so zmagovali, v bojih so izgubljali. A potem so se skesani vračali v boj.

Naj nas ne čudi, da doživljamo poraze razmeroma pogosto, običajno ali zmeraj zaradi reči, ki niso pomembne, pa nas užalostijo, kot da bi bile. Če so v našem bojevanju Božja ljubezen, ponižnost, vztrajnost, trdnost, ti porazi ne bodo pridobili prevelikega pomena. Kajti prišle bodo zmage, ki bodo slava v Božjih očeh. Porazov ni, če delamo s pravim namenom in hočemo izpolniti Božjo voljo, upoštevaje vedno njegovo milost in našo ničnost.


77

Vendar nas zalezuje močan sovražnik, ki nasprotuje naši želji, da bi dosledno živeli Kristusov nauk: napuh, ki narašča, kadar po polomih in porazih ne poskušamo odkriti Gospodove dobrotne in usmiljene roke. Takrat se duša napolni s sencami — žalostne temačnosti —, počuti se izgubljeno. Domišljija nam ustvarja ovire, ki niso resnične in, ki bi izginile, če bi si jih ogledali s kančkom ponižnosti. Z napuhom in domišljijo se nam duša včasih poda na mučen križev pot, a na tej poti ni Kristusa, saj se v Kristusovi navzočnosti uživa mir in veselje, pa čeprav je duša razbolena in jo obdaja tema.

Še en hinavski sovražnik naše svetosti je: misel, da je ta notranji boj usmerjen proti izrednim oviram, proti zmajem, ki bruhajo ogenj. To je še en izraz napuha. Hočemo se boriti, ampak hrupno, med trobentami in vihranjem zastav.

Moramo se prepričati, da največji sovražnik skale niso kramp ali sekira, niti udarec kateregakoli drugega orodja, pa naj bo še tako učinkovito: pač pa je to navadna voda, ki po kapljicah prodre med skalne razpoke in nazadnje uniči njeno zgradbo. Za kristjana je največja nevarnost podcenjevati spopade, ki po malem vdirajo v njegovo dušo in jo omehčajo, naredijo krhko, gluho za Božji glas.

Poslušajmo Gospoda, ki nam pravi: Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Kot bi nas opominjal: vsak trenutek se bojuj proti podrobnostim, ki na prvi pogled niso važne, a so velike v mojih očeh; točno izpolnjuj svoje dolžnosti; nasmehni se tistemu, ki potrebuje nasmeha, pa čeprav je tvoja duša razbolena; brez pomislekov posveti molitvi potrebni čas; pomagaj tistemu, ki pri tebi išče pomoči; bodi pravičen in oplemeniti pravičnost z usmiljenjem.

Te in podobne primere bomo doživljali v svojem vsakodnevnem notranjem življenju kot neslišne besede, ki nas priganjajo k vadbi tega nadnaravnega športa samopremagovanja. Naj nas Božja luč razsvetli, da bi doumeli Njegove opomine; naj nam pomaga v našem boju, naj bo z nami v zmagi; naj nas ne zapusti v času porazov, saj se bomo tako zmeraj mogli dvigniti in nadaljevati z bojem.

Ne moremo se ustaviti. Gospod od nas pričakuje vedno hitrejše vojskovanje, vedno globlje, vedno bolj obširno. Primorani smo, da se presegamo, kajti edini cilj tega tekmovanja je doseči nebeško slavo. Če pa ne dosežemo nebes, potem je bilo vse zaman.


78

Kdor je namenjen v boj, bo poiskal sredstva za to. Sredstva pa se v teh dvajsetih stoletjih krščanstva niso spremenila: molitev, mrtvičenje in redno prejemanje zakramentov. Ker je mrtvičenje tudi molitev — molitev čutov —, lahko ta sredstva opišemo z dvema besedama: molitev in zakramenti.

Želel bi, da se zdaj ustavimo pri zakramentih, studencu Božje milosti, čudovitem izrazu Božjega usmiljenja. Počasi premišljujmo definicijo, ki jo uporablja katekizem sv. Pija V.: določena čutna znamenja, ki povzročajo milost, istočasno pa jo razglašajo, kot da nam jo postavljajo pred oči. Bog, naš Gospod, je neskončen, njegova ljubezen je neizčrpna, njegova milosrčnost in usmiljenje do nas nimata meja. Čeprav nam naklanja svojo milost na mnoge druge načine, je izrecno in svobodno — samo On je lahko tako naredil —, postavil teh sedem učinkovitih znamenj, da bi ljudje na stalen, preprost in dosegljiv način lahko postali deležni zaslug odrešenja.

Če se opustijo zakramenti, izgine pravo krščansko življenje. Kljub temu ni skrivnost, da posebno v današnjem času nekateri pozabljajo in celo prezirajo ta odrešilni tok Kristusove milosti. Človeka zaboli, ko mora govoriti o tej rani družbe, ki se šteje za krščansko, a je treba o tem govoriti, da se v naših dušah zakorenini želja, da bi pristopali k tem virom posvečenja s še večjo ljubeznijo in hvaležnostjo.

Brez vsakega pomisleka odlašajo s krstom novorojencev in jih s tem prikrajšajo — kar je hud prekršek proti pravičnosti in ljubezni —, za milost vere, neizmerni zaklad prebivanja svete Trojice v duši, ki pride na svet z madežem izvirnega greha. Skušajo tudi ovreči sámo naravo zakramenta svete birme, ki ga je izročilo vedno soglasno obravnavalo kot okrepitev duhovnega življenja, tiho in plodno izlitje Svetega Duha, s katerim bi se duša, nadnaravno utrjena, mogla bojevati — miles Christi, kot Kristusov vojak —, v tem notranjem boju proti sebičnosti in poželenju.

Če izgubimo čut za Božje stvari, bomo težko razumeli zakrament sprave. Spoved ni pogovor med dvema človekoma, temveč Božji dialog; je sodišče zagotovljene in Božje pravičnosti, predvsem pa polno usmiljenja, z ljubečim Sodnikom, ki nima veselja nad krivičneževo smrtjo, marveč da se krivični spreobrne od svoje poti in živi.

Nežnost našega Gospoda je res neskončna. Le poglejte, kako pozoren je do svojih otrok. Zakon je spremenil v sveto vez, podobo Kristusove zveze s svojo Cerkvijo; to je velik zakrament, na katerem temelji krščanska družina, ki bo, z Božjo milostjo, okolje miru in edinosti, šola svetosti. Starši so sodelavci Boga. Iz tega izvira prijetna dolžnost otrok, da jih spoštujejo. Po pravici lahko imenujemo četrto Božjo zapoved — to sem zapisal pred mnogimi leti —, najslajšo zapoved dekaloga. Če je življenje v zakonu tako, kot Bog hoče, sveto, bo dom svetel in vesel kotiček miru.


79

Naš Oče Bog nam je z duhovniškim posvečenjem dal možnost, da nekateri verniki, po novem in nedojemljivem izlitju Svetega Duha, morejo prejeti neizbrisno znamenje v duši, s katerim dobijo podobo Kristusa Duhovnika, da bi lahko nastopali v imenu Jezusa, glave njegovega mističnega telesa. S tem službenim duhovništvom, ki je po svojem bistvu in ne po stopnji različno od skupnega duhovništva vseh vernikov, posvečeni duhovniki smejo posvetiti Kristusovo telo in kri, darovati Bogu sveto daritev, odpuščati grehe pri zakramentu sprave in opravljati nalogo poučevanja, in iis quae sunt ad Deum, o vsem, kar se nanaša na Boga, in samo o tem.

Zato mora biti duhovnik izključno Božji človek in se odpovedati misli, da bi si želel blesteti na področjih, kjer ga drugi kristjani ne potrebujejo. Duhovnik ni psiholog, ni sociolog, ni antropolog; je drugi Kristus, Kristus sam, ki streže dušam svojih bratov. Žalostno bi bilo, če bi se duhovnik, z opiranjem na kakšno človeško znanost — v duhovniškemu poklicu jo bo gojil le na ljubiteljski ravni —, čutil brez zadržkov poklicanega za učitelja dogmatične ali moralne teologije. Dosegel bi le to, da dokaže svoje dvojno neznanje — v človeški in teološki znanosti —, čeprav bi površnost in videz modrosti mogla zavesti nekatere nevedne bralce ali poslušalce.

Splošno znano je, da so videti nekateri cerkveni možje danes pripravljeni izdelati novo Cerkev in izdati Kristusa, zamenjati duhovne cilje — odrešenje duš, vsake posebej —, za časne cilje. Če se ne uprejo tej skušnjavi, bodo prenehali izpolnjevati svojo sveto službo, izgubili bodo zaupanje in spoštovanje ljudi, povzročili bodo strašno uničenje znotraj Cerkve in se poleg tega neprimerno vmešali v politično svobodo kristjanov in vseh drugih ljudi ter posledično ustvarili zmešnjavo — tudi sami postanejo nevarni —, v sožitju družbe. Mašniško posvečenje je zakrament nadnaravnega služenja bratom v veri; kaže pa, da ga hočejo nekateri spremeniti v zemeljsko orodje novega despotizma.


80

Nadaljujmo s pregledom teh čudovitih zakramentov! Pri bolniškem maziljenju, kot sedaj imenujemo zakrament poslednjega maziljenja, prisostvujemo ljubeznivi pripravi na pot, ki se bo končala v Očetovi hiši. In s sveto evharistijo, zakramentom — če se smemo tako izraziti —, Božjega razsipavanja, nam pokloni svojo milost, se nam izroča sam Bog: Jezus Kristus, ki je vedno — ne samo med sveto mašo —, resnično navzoč s svojim telesom, dušo, krvjo in božanstvom.

Večkrat mislim na odgovornost, ki jo imajo duhovniki, da zagotovijo vsem kristjanom tisti Božji tok, ki ga predstavljajo zakramenti. Božja milost priskoči na pomoč vsaki duši; vsaka stvar potrebuje konkretno, osebno pomoč. Ne moremo obravnavati duš kot brezoblično maso! Ni dopustno žaliti človeškega dostojanstva in dostojanstva Božjega otroka s tem, da se ne približamo osebno do vsakega človeka s ponižnostjo nekoga, ki se zaveda, da je orodje, posrednik Kristusove ljubezni; saj je vsaka duša čudovit zaklad, vsak človek je edinstven, nenadomestljiv. Vsakdo je vreden vse Kristusove krvi.

Prej smo govorili o boju. A boj zahteva vadbo, primerno prehrano; v primeru bolezni, udarcev, ran hitro zdravstveno pomoč. Zakramenti, glavno zdravilo, ki ga ima Cerkev, so nepogrešljivi; kadar jih prostovoljno opustimo, ne moremo napraviti niti koraka na poti za Jezusom; potrebujemo jih kot zrak, kot krvni obtok, kot luč, da bi vsak trenutek spoznali, kaj zahteva Gospod od nas.

Duhovnost kristjana zahteva veliko moči; to moč pa najde pri Stvarniku. Mi smo tema, On pa je svetel blesk; mi smo bolezen, On pa je trdno zdravje; mi smo šibkost, On pa nas podpira, quia tu es, Deus, fortitudo mea, ker si vedno ti, moj Bog, naša moč. Na svetu ni nobene stvari, ki bi se mogla zoperstaviti nezadržnemu izviru odrešilne Kristusove krvi. Vendar lahko človeška neznatnost zaslepi oči, da ne zaznajo Božje veličine. Od tod izvira odgovornost vseh vernikov, predvsem tistih, ki imajo nalogo duhovno voditi — služiti —, Božjemu ljudstvu, da ne zapirajo studencev milosti, da se ne sramujejo Kristusovega križa.


81

V Božji Cerkvi je vztrajni napor, biti vedno bolj zvesti Kristusovemu nauku, dolžnost vseh. Nihče ni izvzet. Če bi se pastirji osebno ne trudili, da si pridobijo pazljivo vest, zvesto spoštovanje dogme in morale — ki tvorita zaklad vere in skupno premoženje —, bi se uresničile Ezekielove preroške besede: Sin človekov, prerokuj proti Izraelovim pastirjem, prerokuj in jim reci: O, pastirji! Tako govori Gospod Bog: Gorje Izraelovim pastirjem, ki pasejo sami sebe! Ali niso pastirji dolžni pasti črede? Mleko uživate, z volno se oblačite, tolste živali koljete, črede pa ne pasete. Oslabelih niste krepčali, bolnih niste ozdravljali, polomljenih niste obvezovali, razkropljenih niste vodili nazaj, izgubljenih niste iskali, temveč ste jim gospodovali trdo in nasilno.

To so hude graje, vendar je žalitev Boga še hujša, kadar se, kljub prejetemu naročilu, ki narekuje bedenje nad duhovnim blagrom vseh, slabo ravna z dušami in se jim odvzame čisto vodo krsta, ki poživlja dušo, blagodejno olje birme, ki jo utrjuje, sodišče, ki odpušča, hrano, ki daje večno življenje.

Kdaj se to lahko zgodi? Kadar opustimo to vojno miru. Kdor se ne bojuje, se izpostavi vsakršnemu suženjstvu, ki vklene telesna srca, suženjstvu izključno človeškega pogleda na svet, suženjstvu vnete oblastiželjnosti in časnega ugleda, suženjstvu domišljavosti, suženjstvu denarja, hlapčevstvu čutnosti ...

Če bi kdaj, Bog namreč more dopustiti tako preizkušnjo, naleteli na pastirje, nevredne svojega imena, se ne zgražajte! Kristus je svoji Cerkvi obljubil nezmotno in stalno pomoč, ni pa zagotovil zvestobe ljudi, ki jo sestavljajo. Tem ne bo manjkalo milosti — obilne, velikodušne —, če sami prispevajo delček, ki ga Bog pričakuje: da skrbno pazijo in z Božjo milostjo odpravljajo ovire za dosego svetosti. Če ni boja, je tudi tisti, ki na videz stoji visoko, lahko v Božjih očeh zelo nizko. Vem za tvoja dela: imaš ime, da si živ, a si mrtev. Zbúdi se in okrępi, kar je še ostalo in je na tem, da umre, saj nisem našel, da bi bila tvoja dela dopolnjena pred mojim Bogom. Spomni se torej, kako si prejel in slišal, dŕži se tega in se spreobrni.

Tako nagovarja sveti Janez v prvem stoletju tiste, ki so bili odgovorni za Cerkev v mestu Sarde. Možno upadanje smisla za odgovornost namreč ni pojav modernega časa; opazimo ga že v času apostolov, v istem stoletju, v katerem je živel na zemlji naš Gospod Jezus Kristus. Nihče ni varen, če se preneha boriti s samim seboj. Nihče se ne more odrešiti sam. V Cerkvi vsi potrebujemo ta konkretna krepilna sredstva: ponižnost, po kateri smo pripravljeni sprejemati pomoč in nasvet; mrtvičenje, ki zgladi srce, da bi v njem kraljeval Kristus; študij vselej varnega nauka, ki nas vodi k ohranjanju naše vernosti in k širjenju vere.


82

Liturgija cvetne nedelje postavlja v usta kristjanov to pesem: Na stežaj se odprite starodavne duri, da vstopi Kralj veličastva! Kdor se zapre v trdnjavo lastnega samoljubja, se ne bo podal na bojno polje. Če pa dvigne vrata trdnjave in dovoli, da vstopi Kralj miru, bo z Njim stopil na plan v boj proti vsej tej revščini, ki zamegljuje pogled in napravlja vest neobčutljivo.

Odprite starodavne duri. V krščanstvu zahteva po bojevanju ni nova. Je večna resnica. Brez boja ne dosežemo zmage; brez zmage ne dosežemo miru. Brez miru bi človeško veselje bilo le navidezno, ponarejeno, brezplodno veselje, ki se ne prenaša v pomoč ljudem, ne v dela usmiljenja in pravičnosti, odpuščanja in sočutja, ne v služenje Bogu.

Sedaj se zdi, da so se mnogi tako znotraj kot zunaj Cerkve, zgoraj in spodaj, odpovedali boju — tej osebni vojni proti lastnemu omahovanju —, ter se z orožjem in opremo predali suženjstvu, ki ponižuje dušo. Kristjani bomo vedno v tej nevarnosti.

Zato je potrebno, da se stalno obračamo k presveti Trojici, da bo usmiljena z nami. Ko govorim o teh stvareh, me vedno pretrese omemba Božje pravičnosti. Zatekam se v njegovo usmiljenje, njegovo sočutje, da bi ne gledal na naše grehe, ampak na zasluge Kristusa in njegove svete Matere, ki je tudi naša Mati, na zasluge očaka svetega Jožefa, ki je zanj skrbel, na zasluge vseh svetnikov.

Kristjan lahko živi v gotovosti, da ga bo Bog držal za desnico, če se bo le hotel bojevati, kot beremo pri današnji praznični maši. Jezus, ki stopa v Jeruzalem, ko sedi na ubogem osličku, Kralj miru, je rekel: nebeško kraljestvo si s silo utira pot in močni ga osvajajo. Ta moč se ne kaže v nasilju proti drugim: je trdnost, s katero se bojujemo proti lastnim šibkostim in bedam; je pogum, da ne zakrijemo osebnih nezvestob; je drznost, da izpovemo svojo vero tudi v okolju, ki nam je nasprotujoče.

Tako včeraj kot danes se od kristjana pričakuje junaštvo. Junaštvo v velikih bitkah, če je potrebno. Junaštvo — to bo najbolj običajno —, v majhnih vsakodnevnih spopadih. Kadar se stalno borimo, z ljubeznijo in na ta navidez nepomembni način, stoji Gospod svojim otrokom vselej ob strani, kakor ljubeč pastir: Sam bom pasel svoje ovce in sam jim bom dajal počitek, govori Gospod Bog. Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal, rejene in krepke obvaroval. Pasel jih bom, kakor je prav ... Varno bodo živele na svoji zemlji. Tedaj bodo spoznale, da sem jaz Gospod, ko bom zlomil palice njihovega jarma in jih rešil iz rok tistih, ki so jih zasužnjili.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej