Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Jezus prihaja mimo > Spreobrnjenje božjih otrok > Pog 6
57

Vstopili smo v postni čas: čas pokore, očiščevanja, spreobrnjenja. To ni lahka naloga. Krščanstvo ni udobna pot, ne zadošča biti v Cerkvi in pustiti, da leta minevajo. V našem življenju, življenju kristjanov, je prvo spreobrnjenje — tisti edinstveni trenutek, ki se ga vsakdo spominja, v katerem jasno spoznamo vse, kar Gospod pričakuje od nas —, pomembno, a še pomembnejša in še težja so spreobrnjenja, ki sledijo. Če pa naj bi s temi kasnejšimi spreobrnjenji olajšali delo Božji milosti, je potrebno ohraniti mladostno dušo, klicati h Gospodu, znati slišati, odkriti, kaj je šlo narobe, prositi odpuščanja.

Invocabit me et ego exaudiam eum, beremo pri liturgiji te nedelje, če kličete k meni, vas bom uslišal, pravi Gospod. Pomislite na to čudovito Božjo skrb do nas, ko nas je vedno pripravljen poslušati, pozoren vsak trenutek na besede človeka. Ob vsakem času — še posebno pa zdaj, ko je naše srce pripravljeno, odločeno, da se prečisti —, nas On sliši in ne bo nepozoren na to, kar ga prosi skesano in ponižno srce.

Gospod nas sliši, da bi posredoval, da bi prišel v naše življenje, da bi nas odrešil zla in nas napolnil z dobrim: eripiam eum et glorificabo eum, rešil ga bom in poveličal, pravi o človeku. Upanje na slavo torej; kot tolikokrat poprej imamo že tukaj začetek notranjega gibanja, duhovnega življenja. Upanje na poveličanje podpre našo vero in spodbudi našo ljubezen. Na ta način se vse tri kreposti, Božje kreposti, po katerih postajamo podobni Bogu, spravijo v tek.

Je mogoče še boljše začeti postni čas? Obnovili smo vero, upanje, ljubezen. V tem je izvir duha spokornosti, želje po očiščenju. Postni čas ni le priložnost, da okrepimo svoja zunanja dejanja mrtvičenja. Če bi mislili, da je samo to, bi spregledali njihov globoki pomen v krščanskem življenju, kajti ta zunanja dejanja so — ponavljam —, sad vere, upanja in ljubezni.


58

Qui habitat in adiutorio Altissimi, in protectione Dei coeli commorabitur, prebivati v Božjem varstvu, živeti z Bogom: to je tvegana gotovost kristjana. Prepričani moramo biti, da nas Bog sliši, da je stalno pozoren na nas; tako bo naše srce napolnil mir. Vendar je živeti z Bogom brez dvoma tvegano, ker se Bog ne zadovolji z deležem, hoče vse. Približati se mu pa pomeni biti pripravljen na novo spreobrnitev, na novo popravo, na bolj pozorno poslušanje Njegovih navdihov, svetih želja, ki nam jih vzbuja v naši duši, in jih udejanjiti.

Od naše prve zavestne odločitve, da bomo celovito živeli Kristusov nauk, smo brez dvoma že veliko napredovali na poti zvestobe do njegove besede. Vendar, ali ni res, da nam je ostalo še mnogo dela? Ali ni res, da je ostalo predvsem mnogo napuha? Potrebne so — brez dvoma —, nova sprememba, polnejša vdanost, globlja ponižnost, da bo z manjšanjem našega samoljubja v nas rasel Kristus, kajti illum oportet crescere, me autem minui, on mora rasti, jaz pa se manjšati.

Ne moremo stati na mestu. Treba je iti naprej proti cilju, ki nam ga je nakazal sveti Pavel: ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Cilj je visok in nadvse plemenit: poistovetenje s Kristusom, svetost. Vendar ni druge poti, če hočemo živeti skladno z Božjim življenjem, ki ga je Bog po krstu začel v naših dušah. Korak naprej je napredovanje v svetosti; korak nazaj pomeni odklanjati normalen razvoj krščanskega življenja. Kajti ogenj Božje ljubezni je treba vzdrževati, vsak dan mora rasti in se ukoreninjati v duši; ogenj pa ostaja živ, tako da stalno zajema kaj novega. Zato če se ne širi, potem že ugaša.

Spomnite se besed svetega Avguština: "Če rečeš dovolj, si izgubljen. Pojdi vedno po več, hôdi, stalno napreduj. Ne ostajaj na istem mestu, ne hodi nazaj, ne zahajaj na stranpota."

Postni čas nas postavlja pred ta temeljna vprašanja: ali napredujem v zvestobi do Kristusa? V želji po svetosti? V apostolski velikodušnosti v vsakdanjem življenju, v svojem rednem delu med svojimi tovariši v poklicu?

Vsak naj, brez besed, odgovori na ta vprašanja in spoznal bo, kako je potrebna nova sprememba, da bi Kristus živel v nas, da bi njegova podoba brez madeža odsevala v našem vedenju.

Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. To nam Kristus znova govori, na uho, zaupno: Križ vsak dan. "Ne samo," piše sveti Hieronim, "v času preganjanj, ali ko se pojavi možnost mučeništva, ampak v vsakem položaju, vsakem delu, v vsaki misli, vsaki besedi, zanikajmo vse, kar smo bili prej in priznajmo, kar smo sedaj, saj smo se prerodili v Kristusu."

Te misli niso nič drugega kot odmev apostolovih besed: Nekoč ste bili namreč tema, sedaj pa ste luč v Gospodu. Obnašajte se kot sinovi luči! Sad luči je namreč v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici. Iščite, kar je všeč Gospodu!

Spreobrnitev je stvar trenutka, posvečevanje je naloga vsega življenja. Božje seme ljubezni, ki ga je Bog položil v naše duše, si želi zrasti, se izraziti v delih, obroditi sadove, ki bodo vsak trenutek všečni Gospodu. Zato je treba biti pripravljen na ponoven začetek, na ponovno odkrivanje — v novih razmerah našega življenja —, luči, zagona prvega spreobrnjenja. To je razlog, da se pripravimo z globokim spraševanjem, s prošnjo Gospodu, da bi ga bolje spoznali in da bi bolje spoznali sami sebe. Ni druge poti, če se hočemo ponovno spreobrniti.


59

Exhortamur ne in vacuum gratiam Dei recipiatis, svarimo vas pred tem, da ne bi Božje milosti prejemali zaman. Kajti Božja milost bo v tem postnem času lahko napolnila naše duše, če le ne zapremo vrat srca. Moramo biti prav razpoloženi, imeti željo, da bi se resnično spremenili, ne da bi se igrali z Gospodovo milostjo.

Nerad govorim o strahu, kajti to, kar žene kristjana, je ljubezen Boga, ki se nam je razodel v Kristusu in nas uči ljubiti vse ljudi, vse stvarstvo; moramo pa govoriti o odgovornosti, o resnosti. Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati, nas opozarja isti apostol.

Treba se je odločiti. Ni dopustno živeti z dvema prižganima svečama, ki ju po ljudskem reku hoče imeti vsak človek: eno za sv. Mihaela, drugo za hudiča. Treba je ugasniti hudičevo svečo. Naše življenje moramo preživeti tako, da popolnoma zažari v služenju Gospodu. Če je naše prizadevanje za svetost odkrito, če smo voljni izročiti se Božjim rokam, se bo vse prav izteklo. On je vedno pripravljen deliti svojo milost, v tem času še posebej milost za novo spreobrnjenje, da izboljšamo svoje krščansko življenje.

Tega postnega časa ne moremo jemati le kot še eno obdobje več, kot ciklično ponavljanje liturgičnih časov. To je edinstven trenutek, je Božja pomoč, ki jo moramo sprejeti. Jezus gre mimo nas in pričakuje — danes, v tem trenutku —, velik preobrat.

Ecce nunc tempus acceptabile, ecce nunc dies salutis, sedaj je pravi trenutek, to je lahko dan rešitve. Spet se zaslišijo žvižgi dobrega Pastirja z ljubeznivim klicem: ego vocavi te nomine tuo. Vsakega od nas kliče po imenu, z domačim imenom, kot nas kličejo tisti, ki nas imajo radi. Jezusove nežnosti do nas ni mogoče izraziti z besedami.

Premišljujte z menoj o tej čudoviti Božji ljubezni: Gospod nam stopi naproti, nas čaka, stoji ob poti, da ga moramo videti. Pokliče nas osebno, nam govori o naših stvareh, ki so tudi njegove, da nagne našo vest k skrušenosti in jo odpre za velikodušnost, da vtisne v naše duše željo po zvestobi, po tem, da bi se lahko imenovali njegovi učenci. Zadošča nam zaznati te intimne besede milosti, ki nam tolikokrat zvenijo kot ljubeznivi očitek, da se zavemo, da nas ni pozabil v vsem tem času, ko ga po naši krivdi nismo videli. Kristus nas ljubi z neusahljivo ljubeznijo, ki je mogoča le v njegovem Božjem srcu.

Glejte, kako vztraja: Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal. Če ti torej On obljublja slavo, svojo ljubezen, in ti jo ob svojem času tudi da, kaj boš ti dal Gospodu? Kako boš odgovoril, kako bom jaz odgovoril na to ljubezen Jezusa, ki prihaja mimo?

Ecce nunc dies salutis, tukaj pred nami je ta dan rešitve. Klic dobrega Pastirja je prišel do nas: ego vocavi te nomine tuo, poklical sem tebe, po imenu. Odgovoriti moramo — ljubezen se z ljubeznijo vrača —, in reči: ecce ego quia vocasti me, tukaj sem, kajti klical si me. Odločen sem, da ta postni čas ne preide mimo kakor voda, ki teče čez kamne in ne pusti sledov. Pustil se bom prežeti, preoblikovati; spreobrnil se bom, znova se bom obrnil h Gospodu in ga ljubil, kot On želi, da ga ljubimo.

Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem. "Kaj ostane od tvojega srca," pravi sveti Avguštin, "da bi lahko ljubil samega sebe? Kaj ostane od tvoje duše, kaj od tvojega razuma? Ex toto," pravi. "Totum exigit te, qui fecit te," tisti, ki te je ustvaril, zahteva od tebe vse.


60

Po taki izpovedi ljubezni se moramo vesti kot tisti, ki ljubijo Boga. In omnibus exhibeamus nosmetipsos sicut Dei ministros, v vsem se obnašajmo kot Božji služabniki. Če se mu predaš, tako kot On hoče, se bo učinek Božje milosti pokazal v tvojem poklicnem delovanju, na delu, v prizadevanju, da bi po Božje naredil človeška dela, majhna ali velika, saj zaradi ljubezni vsa dobijo novo razsežnost.

V postnem času pa ne moremo pozabiti, da ni lahko biti Božji služabnik. Nadaljujmo v smislu besed svetega Pavla v berilu današnje nedelje, ko nas spominja teh težav: Kot Božji služabniki — piše apostol — v veliki stanovitnosti, v nadlogah, v potrebah, v stiskah, pod udarci, v ječah, pri uporih, v naporih, v bedenjih, v postih, s čistostjo, s spoznanjem, s potrpežljivostjo, z dobroto, s Svetim Duhom, z iskreno ljubeznijo, z besedo resnice, z Božjo močjo.

V najrazličnejših trenutkih svojega življenja, v vseh situacijah, se moramo vesti kot Božji služabniki in se zavedati, da je Gospod z nami, da smo njegovi otroci. Zavedati se moramo tega Božjega izvora, ki je vdelan v naše življenje in v tem duhu ravnati.

Apostolove besede vas morajo prežeti z veseljem, ker so kot kanonizacija vašega poklica običajnih kristjanov, ki živite sredi sveta in ga delite z ostalimi ljudmi, vam enakimi, kakor tudi delite napore, delo in veselje. Vse to je na Božji poti. Gospod vas prosi, da vsak trenutek ravnate kot Božji otroci in služabniki.

Vendar bodo te običajne okoliščine res del Božje poti, če se v resnici spreobrnemo, če se predamo. Besede svetega Pavla so namreč trde. Kristjanu obljublja trdo življenje, nevarno, v stalni napetosti. Kako so popačili krščanstvo tisti, ki so hoteli iz njega napraviti udobno pot! Vendar je popačeno tudi, če mislimo, da je to globoko in resno življenje, ki pozna vse zapreke človeškega obstoja, zgolj življenje, polno nesreč, stisk in bojazni.

Kristjan je realist, z nadnaravnim in človeškim realizmom, ki spozna vse odtenke življenja: bolečino in veselje, lastno in tuje trpljenje, gotovost in zmedenost, velikodušnost in nagnjenje k sebičnosti. Kristjan pozna vse to in se vsemu temu zoperstavlja, poln človeške stanovitnosti in od Boga prejete moči.


61

Postni čas je spomin na štirideset dni, ki jih je Jezus preživel v puščavi kot pripravo na leta učenja, ki dosežejo vrhunec na križu in v slavi Velike noči. Štirideset dni molitve in pokore. Na koncu pa pride prizor, ki nam ga prinaša današnja liturgija v mašnem evangeliju: Kristusove skušnjave.

Skrivnostni prizor, ki ga človek zaman skuša razumeti — Bog se podvrže skušnjavi, pusti hudemu duhu proste roke —, lahko pa ga premišljuje s prošnjo Gospodu, da mu dá spoznati nauk, ki se v njem skriva.

Jezus Kristus je skušan. Izročilo nam razlaga prizor kot dokaz, da je naš Gospod hotel pretrpeti skušnjavo in nam tudi v tem biti zgled. Tako je, saj je Kristus bil pravi Človek, nam enak, razen v grehu. Po štiridesetdnevnem postu, v času katerega je — verjetno —, užival le bilke, koreninice in nekaj vode, Jezus začuti lakoto: pravo lakoto, kot vsako drugo živo bitje. Ko pa mu hudič predlaga, naj kamenje spremeni v kruh, naš Gospod ne odkloni le prepotrebne hrane, ampak odžene od sebe še večjo skušnjavo: uporabo Božje moči za reševanje, če lahko tako rečemo, osebnega problema.

Verjetno ste v evangelijih opazili, da Jezus ne dela čudežev v lastno korist. Ženinu in nevesti v Kani Galilejski spremeni vodo v vino; pomnoži kruh in ribe, da nahrani lačno množico. Sam se pa dolga leta preživlja z delom svojih rok. In kasneje, v času romanja po izraelskih pokrajinah, živi s pomočjo tistih, ki mu sledijo.

Sveti Janez poroča, da je Jezus po dolgi hoji prišel do studenca v Siharju in poslal učence v mesto kupit hrano; ko vidi, da se mu približuje Samarijanka, jo prosi vode, ker sam ni imel s čim zajeti. Zaradi dolgih pohodov izčrpano telo izkusi utrujenost; drugič si privošči spanec, da spet pridobi moči. To je velikodušnost Gospoda, ki se je ponižal in v vsem sprejel človeško podobo, ki ne uporablja svoje Božje moči, da bi se izognil težavam ali naporu. Uči nas biti močni, ljubiti delo, ceniti človeško in Božjo plemenitost, ki uživa posledice izročitve.

Pri drugi skušnjavi, ko mu hudič predlaga, naj se vrže s tempeljskih višav, Jezus ponovno odkloni možnost, da bi se poslužil svoje Božje moči. Kristus se ne baha, ne išče pompa, človeške teatralnosti, ki skuša izrabiti Boga kot platno za ozadje lastne odličnosti. Jezus Kristus hoče izpolniti Očetovo voljo brez prehitevanja, noče hiteti z uro čudežev, ampak korak za korakom prehoditi trdo pot človeštva, prijazno pot križa.

Nekaj podobnega se zgodi pri tretji skušnjavi: ponujena so mu kraljestva, oblast, slava. Hudič hoče prisoditi človeškemu častihlepju nekaj, kar mora biti v lasti le Bogu: obljublja láhko življenje tistemu, ki bo pokleknil pred njim, pred maliki. Naš Gospod preusmeri čaščenje k edinemu in pravemu cilju, Bogu, in znova potrdi svojo voljo do služenja: Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi!


62

Naučimo se te Jezusove drže. Na svoji zemeljski poti ni hotel niti slave, ki mu je pripadala; pravico je imel do Božjega naslova, a je prevzel vlogo hlapca, sužnja. S tem kristjan ve, da gre vsa slava Bogu, in da ne more uporabljati vzvišenosti in veličine evangelija kot orodje za dosego človeških koristi in častihlepja.

Učimo se od Jezusa. Njegovo zadržanje, ko se odpove vsaki človeški slavi, je popolnoma skladno z veličino njegove edinstvene naloge nadvse ljubljenega Sina Božjega, ki se učloveči, da odreši ljudi. Naloga, ki jo je Očetova ljubeznivost ovila z ganljivo prošnjo: Filius meus es tu, ego hodie genui te. Postula a me et dabo tibi gentes hereditatem tuam. Moj sin si ti; danes sem te rodil. Prosi me in dam ti narode v dediščino.

Kristjan, ki v hoji za Kristusom živi v takšni drži popolnega čaščenja Očeta, tudi prejme od Gospoda besede ljubeznive skrbnosti: Ker mi je vdan, ga hočem osvoboditi, branil ga bom, ker spoznava moje ime.


63

Jezus je hudiču, princu teme, rekel ne. In takoj se pokaže luč. Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli. Jezus je prestal preizkušnjo. Resnično preizkušnjo, kajti, razlaga sveti Ambrož, "kot Bog se ni poslužil svoje moči (čemu bi nam sicer služil njegov zgled?), ampak je kot človek uporabil pomoč, ki je njemu in nam skupna."

Hudič je na zvit način navajal Staro zavezo: Svojim angelom je zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. A Jezus je s tem, ko ni hotel preizkušati svojega Očeta, vrnil svetopisemskemu odlomku pravi smisel. Kot nagrada za zvestobo pa pridejo, ko pride čas, služabniki Boga Očeta in mu strežejo.

Dobro je premišljevati o načinu, kako je Satan skušal našega Gospoda Jezusa Kristusa: svoje besede utemeljuje z besedili iz svetih knjig, jih izkrivlja, in bogokletno iznakazi njihov pomen. Jezus se ne pusti zavesti, Beseda, ki je meso postala, dobro pozna Božjo besedo, zapisano za odrešenje ljudi, ne pa za ustvarjanje zmede in obsodbo. Kdor je z Jezusom Kristusom združen v ljubezni, lahko zaključimo, se ne bo nikdar pustil prevarati zahrbtnemu izrabljanju Svetega pisma, ker ve, da je skušati zmesti krščansko prepričanje običajno hudičevo delo, pri čemer zvijačno uporablja besede neskončne Modrosti in se trudi — iz luči —, napraviti temo.

Oglejmo si še poseg angelov v Jezusovo življenje, da bomo bolje razumeli njihovo poslanstvo — angelsko poslanstvo —, v življenju vsakega človeka. Krščansko izročilo opisuje angele varuhe kot velike prijatelje, ki jih je Bog postavil k vsakemu človeku, da ga spremljajo na njegovih potih. Zato nas vabi, da stopimo v stik z njimi, da se zatečemo k njim.

Ko nas Cerkev vabi k premišljevanju teh odlomkov iz Kristusovega trpljenja, nas spominja, da je tudi v postnem času, ko priznavamo, da smo grešniki, polni bednosti, potrebni očiščenja, prostor za veselje. Postni čas je obenem čas trdnosti in radosti; navdati se moramo s pogumom, saj nam Gospodove milosti ne bo manjkalo, ker bo Bog ob naši strani in nam bo poslal svoje angele, da bodo naši sopotniki, previdni svetovalci na naši poti, naši sodelavci v vseh naših nalogah. In manibus portabunt te, ne forte offendas ad lapidem pedem tuum, nadaljuje psalm, angeli te bodo nosili na rokah, da z nogo ne udariš ob kamen.

Je pa treba znati ravnati z angeli. Moraš se obrniti nanje sedaj, povedati svojemu angelu varuhu, da te nadnaravne vode postnega časa niso spolzele mimo tvoje duše, temveč so prodrle v globočino, ker si skesanega srca. Prosi jih, naj posredujejo Gospodu tvojo dobro voljo, ki je po Božji milosti vzklila v naši bednosti kot lilija, ki zraste na gnojišču. Sancti Angeli, Custodes nostri: defendite nos in proelio, ut non pereamus in tremendo iudicio. Sveti angeli varuhi, branite nas v boju, da ob strašni sodbi ne bomo pogubljeni.


64

Kako naj si razlagamo tako zaupno molitev, to gotovost, da ne bomo podlegli v boju? To prepričanje ima svojo podlago v dejstvu, ki ga bom vedno občudoval: v našem Božjem otroštvu. Gospod, ki nas v tem postnem času nagovarja k spreobrnjenju, ni nikakršen gospodovalen tiran, pa tudi ne tog in neizprosen sodnik: je naš Oče. Govori nam o naših grehih, naših napakah, o pomanjkanju naše velikodušnosti, toda zato, da bi nas odrešil vsega tega, da nam obljubi svoje prijateljstvo in ljubezen. Zavest o našem Božjem otroštvu daje veselje našemu spreobrnjenju, pove nam, da se vračamo v Očetovo hišo.

Božje otroštvo je temelj duha Opus Dei. Vsi ljudje so Božji otroci. Vendar sin lahko pred očetom reagira na različne načine. Potruditi se moramo, da bomo otroci, ki se zavedajo, da nam Gospod, ki nas ljubi kot svoje otroke, kot takim nudi prostor v svojem domu, sredi tega sveta, da smo člani njegove družine, da je naše, kar je njegovega, in njegovo, kar je našega, da čutimo do Njega to domačnost in zaupanje, zaradi katerega ga prosimo — kot majhni otroci —, za zvezde!

Božji otrok se obrača h Gospodu kot k Očetu. Njegov odnos ni hlapčevski, ni formalen priklon, zgolj vljudnost, ampak je poln odkritosrčnosti in zaupanja. Bog se ne zgraža nad ljudmi. Bog se ne naveliča naše nezvestobe. Naš nebeški Oče odpusti vsako žalitev, ko se sin povrne k Njemu, ko se pokesa in prosi odpuščanja. Naš Gospod je tako očetovski, da prehiti našo željo po odpuščanju in nam z odprtimi rokami pride milostno naproti.

Glejte, ničesar novega ne odkrivam. Spomnite se prilike, ki nam jo je Božji Sin pripovedoval, da bi spoznali ljubezen Očeta, ki je v nebesih: prilike o izgubljenem sinu.

Ko je bil še daleč, pravi Sveto pismo, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. To so besede Svetega pisma: ga je poljubil, zasul ga je s poljubi. Se je mogoče izraziti še bolj človeško? Je mogoče na še bolj slikovit način opisati očetovsko ljubezen Boga do ljudi?

Pred Bogom, ki nam hiti naproti, ne moremo ostati tiho; s svetim Pavlom kličemo Abba, Pater! Oče, Oče moj! Kljub temu, da je Stvarnik vesolja, mu niso mar visokodoneči naslovi in tudi ne pogreša priznavanja svojega gospostva. Hoče, da ga kličemo Oče, da uživamo v tej besedi in da se nam ob tem duša napolni z veseljem.

Na neki način je človeško življenje stalno vračanje v hišo našega Očeta. Vračanje preko skesanosti, spreobrnitve srca, ki pomeni željo po spremembi, trdno odločitev, da se bomo poboljšali, kar se zatorej pokaže v požrtvovalnih dejanjih in predanosti. Vrnitev v Očetovo hišo po zakramentu sprave, pri katerem si z izpovedjo svojih grehov oblečemo Kristusa ter tako postanemo njegovi bratje, člani Božje družine.

Bog nas pričakuje, kot oče v priliki, z odprtimi rokami, čeprav si tega ne zaslužimo. Naš dolg ni važen. Kot v primeru izgubljenega sina, je potrebno le, da odpremo svoje srce, da zahrepenimo po domu svojega Očeta, da se čudimo in veselimo nad Božjim darom, da se lahko imenujemo in smo, kljub tako slabemu odzivu s svoje strani, resnično Njegovi otroci.


65

Kako čudno sposobnost ima človek, da pozabi na najbolj čudovite stvari, da se navadi na skrivnost! Pomislimo znova, v tem postnem času, da kristjan ne more biti površen. Ko se popolnoma posveča svojemu rednemu delu, med ljudmi, sebi enakimi, zaposlen, preobložen z delom, v napetosti, mora biti hkrati v celoti potopljen v Boga, ker je Božji otrok.

Božje otroštvo je vesela resnica, tolažilna skrivnost. Božje otroštvo napolni vse naše duhovno življenje, ker nas uči občevati, spoznavati, ljubiti svojega Očeta, ki je v nebesih, in tako z upanjem navdaja naše notranje boje in nam daje zaupljivo preprostost majhnih otrok. Še več, prav zato, ker smo Božji otroci, lahko z ljubeznijo in občudovanjem zremo na vse stvari, ki so izšle iz rok Boga Očeta Stvarnika. Na ta način smo kontemplativni sredi sveta in ga ljubimo. Liturgija postnega časa nam postavlja pred oči posledice Adamovega greha v človeškem življenju. Adam ni hotel biti dober Božji otrok in se je uprl. Vendar je stalno slišati tudi odmev speva felix culpa — srečna, blažena krivda —, ki ga bo vsa Cerkev polna veselja zapela na velikonočno vigilijo.

Ob polnosti časov je Bog Oče poslal svojega edinorojenega Sina, da bi znova vzpostavil mir; da z odrešenjem človeka od greha adoptionem filiorum reciperemus, da bi mi prejeli posinovljenje, bili odrešeni jarma greha, da bi lahko postali deležni Božje zaupnosti svete Trojice. Tako je torej omogočeno novemu človeku, temu novemu cepiču med Božjimi otroci, osvoboditi vse stvarstvo nereda, da se vse stvari prenovijo v Kristusu, ki jih je spravil z Bogom.

Čas pokore torej. Vendar, kot smo videli, to ni nekaj negativnega. Postni čas je treba živeti z duhom otroštva, ki nam ga je prinesel Kristus in bije v naših dušah. Gospod nas kliče, naj se mu približamo v želji, da bi bili kot On: Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in sodelujte ponižno, a vneto, pri Božjem načrtu združiti vse, kar je razbitega, rešiti, kar je izgubljenega, urediti, kar je grešni človek razdejal, pripeljati do cilja, kar je zašlo s poti, ponovno vzpostaviti Božjo skladnost v vsem stvarstvu.


66

Liturgija postnega časa včasih privzame tragični prizvok, kot posledica premišljevanja o pomenu človekove oddaljitve od Boga. A to ni zadnja beseda. Zadnjo besedo izreče Bog, to je beseda njegove odrešilne in usmiljene ljubezni, in zaradi tega beseda našega Božjega otroštva. Zato vam danes s svetim Janezom ponavljam: Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo. Božji otroci, bratje Besede, ki je meso postala, Tistega, o katerem je bilo rečeno: V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. Otroci luči, bratje luči, to smo. Prinašalci edinega plamena, ki je zmožen vžgati mesena srca.

Ko sedaj utihnem in bomo nadaljevali s sveto mašo, mora vsak izmed nas premisliti, kaj Gospod pričakuje od njega, kakšne sklepe, kakšne odločitve hoče izzvati njegova milost v nas. Kadar začutite te nadnaravne in človeške zahteve po predanosti in boju, se spomnite, da je Jezus Kristus naš vzor; da je Jezus, kot Bog, dovolil, da ga skušajo, da bi se tako mi opogumili in bili prepričani v zmago. Kajti On ne izgubi nobene bitke in če smo združeni z Njim, ne bomo nikdar poraženi, temveč se bomo lahko imenovali in tudi bili resnični zmagovalci, dobri Božji otroci.

Živimo veseli! Jaz sem vesel. Če gledam svoje življenje in si po navodilih postnega časa osebno izprašujem vest, pa ne bi smel biti. A sem vesel, ker vidim, da me Gospod ponovno išče, da je Gospod še vedno moj Oče. Vem, da bomo, vi in jaz, odločno, z lučjo in pomočjo Božje milosti spoznali, kaj vse moramo sežgati, in bomo sežgali, kaj vse je treba izruvati, in bomo to izruvali, kaj vse je treba izročiti, in bomo to izročili.

Naloga ni lahka. Vendar imamo jasne smernice, dejstvo, ki ga ne smemo in ne moremo prezreti: ljubljeni smo od Boga, pustili bomo, da Sveti Duh deluje v nas in nas očisti, da se bomo lahko oklenili Božjega Sina na križu, da bomo nato z Njim vstali, kajti veselje vstajenja je zakoreninjeno v križu.

Marija, naša Mati, auxilium christianorum, refugium peccatorum, izprosi pri svojem Sinu, da nam pošlje Svetega Duha, ki naj vzbudi v naših srcih odločitev, da bomo hodili s trdnim in gotovim korakom. Naj globoko v naših dušah zadoni klic, ki je z mirom navdal mučeništvo enega izmed prvih kristjanov: veni ad Patrem, pridi, vrni se k svojemu Očetu, ki te pričakuje.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej