Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Jezus prihaja mimo > Na praznika Gospodovega razglašenja > Pog 4
31

Ne dolgo tega sem občudoval marmornati relief, ki prikazuje poklon modrih z Vzhoda Detetu Jezusu. V tem sklopu so bili še štirje angeli, vsak s svojim simbolom: krono, svetom, okronanim s križem, sabljo, žezlom. S tem grafičnim prikazom, pri katerem so uporabili znane znake, je upodobljen prizor, ki se ga danes spominjamo: modri — izročilo pravi, da so bili kralji —, so pokleknili pred Detetom, potem ko so vprašali v Jeruzalemu: Kje je novorojeni judovski kralj?

Tudi meni to vprašanje ne da miru in zrem Jezusa, položenega v jasli, v prostoru, primernem le za živino. Kje so, Gospod, tvoja kraljeva znamenja: krona, sablja, žezlo? Pripadajo mu, pa jih noče. Kraljuje povit v plenice. Razorožen kralj je, brez zaščite: majhen otrok. Kako nam ne bi prišle na misel apostolove besede: sam sebe je izničil tako, da je prevzel vlogo hlapca?

Naš Gospod se je učlovečil, da bi nam pokazal Očetovo voljo. In o tem nas uči že iz zibelke. Jezus Kristus nas išče — s poklicem, ki je klic k svetosti —, da z njim dovršimo odrešenje. Poglejte njegov prvi nauk: potrebno je soodreševati, a ne s tem, da bi se gnali za zmago nad svojimi bližnjimi, ampak nad nami samimi. Tako kot Kristus se moramo izničiti, občutiti, da smo drugim hlapci, da bi jih pripeljali k Bogu.

Kje je kralj? Ali si Jezus morda ne želi zakraljevati najprej v srcu, v tvojem srcu? Zato postane Dete. Kajti le kdo nima rad drobnega bitja? Kje je kralj? Kje je tisti Kristus, ki ga Sveti Duh skuša oblikovati v naši duši? Ne more biti v nadutosti, ki nas ločuje od Boga. Ne more biti v pomanjkanju ljubezni, ki nas pušča same. Tam Kristusa ne more biti, tam človek ostaja sam.

Ob vznožju Deteta Jezusa, na dan razglašenja, pred kraljem brez zunanjih kraljevskih simbolov, mu lahko rečete: Gospod, odstrani ošabnost iz mojega življenja, stri moje samoljubje, to mojo težnjo po samouveljavljanju in prevladovanju nad drugimi. Daj, da bo temelj moje osebnosti v istovetnosti s teboj.


32

Cilj ni lahek: poistovetiti se s Kristusom. Vendar tudi ni težak, če živimo, kot nas je Gospod učil, če dnevno stopimo v stik z njegovo besedo, če prepojimo svoje življenje z resničnostjo zakramenta, z evharistijo, ki nam jo je On dal kot hrano, kajti kristjanova pot je shojena, kot pravi stara pesem iz mojih krajev. Bog nas je poklical jasno in nedvoumno. Kot modri z Vzhoda smo odkrili zvezdo, luč in smer na nebu svoje duše.

Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda in smo se mu prišli poklonit. To je tudi naša izkušnja. Tudi mi smo opazili, da se nam v duši počasi prižiga nov plamen: želja biti kristjani v polnosti; če mi dovolite, da se tako izrazim, hrepenenje po tem, da bi Boga vzeli zares. Če bi zdajle vsak izmed vas začel na glas pripovedovati, kako je prišel do nadnaravnega poklica, bi ostali presodili, da je vse to nekaj Božjega. Zahvalimo se Bogu Očetu, Bogu Sinu, Bogu svetemu Duhu in sveti Mariji, po kateri nam prihajajo vse milosti iz nebes, za ta dar, ki je, poleg vere, največji, kar jih Gospod lahko podeli ustvarjenemu bitju — konkretno hrepenenje po polnosti ljubezni, v prepričanju, da je svetost sredi poklicnih, družbenih nalog tudi potrebna in ne samo mogoča.

Pomislite, s kakšno obzirnostjo nas vabi Gospod. Uporablja človeške besede kot kak zaljubljenec: Poklical sem te po imenu: moj si! Bog, ki je lepota, veličina, modrost, nam naznanja, da smo njegovi, da nas je izvolil po svoji neskončni ljubezni. Potrebno je trdno življenje vere, da ne bi skazili te čudovite stvari, ki nam jo Božja previdnost polaga v roke. Vera, kot so jo imeli modri z Vzhoda. Prepričanje, da nam ne puščava ne viharji ne mirne oaze ne bodo preprečile, da bi dospeli do cilja v večnem Betlehemu — do dokončnega življenja z Bogom.


33

Pot vere je pot žrtve. Krščanski poklic nas ne vleče stran od našega mesta, zahteva pa, da zapustimo vse tisto, kar ni po Božji volji. Luč, ki se prižge, je le začetek. Moramo ji slediti, če hočemo, da ta jasnost postane zvezda in nato sonce. "Dokler so modri bili v Perziji," piše sveti Janez Zlatousti, "so videli le zvezdo. Ko pa so zapustili svojo domovino, so zagledali sámo sonce pravičnosti. Lahko bi rekli, da ne bi več videli zvezde, če bi ostali doma. Pohitimo tudi mi in, čeprav nam vsi postavljajo ovire, tecimo v hišo tega Deteta."

Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit. Ko je kralj Herod to slišal, se je vznemiril in ves Jeruzalem z njim. Še danes se ta prizor ponavlja. So ljudje, ki se nad Božjo veličino, nad človeško in globoko krščansko odločitvijo, da dosledno živimo svojo vero, čudijo ter se osupli celo pohujšujejo. Rekli bi, da ne dojemajo druge stvarnosti, kot je tista, ki jim jo dopuščajo njihova omejena zemeljska obzorja. Pred velikodušnostjo, ki jo zaznajo v ljudeh, ki so zaslišali Gospodov klic, se nejevoljno nasmihajo, se ustrašijo ali pa — v primerih, ki se zdijo resnično patološki —, osredotočijo vse svoje sile, da bi otežkočili sveto odločitev, ki jo je kdo zavestno in popolnoma svobodno sprejel.

Nekajkrat sem bil priča nečesa, kar bi lahko označili kot množično gibanje proti tistim, ki so se odločili posvetiti vse svoje življenje služenju Bogu in ljudem. Nekateri so prepričani, da Gospod ne more izbrati, kogar hoče, ne da bi najprej prosil za dovoljenje njih in nato izvolil druge ljudi; da človek ni zmožen popolne svobode, da na Ljubezen odgovori pritrdilno, ali pa jo zavrne. Nadnaravno življenje vsake duše je za take osebe nekaj postranskega. Mislijo, da je temu vredno namenjati pozornost, toda šele potem, ko so zadovoljili male udobnosti in človeške sebičnosti. Če bi bilo tako, kaj bi ostalo od krščanstva? So Jezusove ljubeznive, a istočasno zahtevne besede samo zato, da jih poslušamo, ali pa zato, da jih poslušamo in delamo po njih? On je rekel: Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.

Naš Gospod se obrača na vse ljudi, vsem pravi, naj pridejo k njemu, naj bodo sveti. Ne kliče samo Treh kraljev, ki so bili modri in mogočni. Že pred tem je poslal betlehemskim pastirjem ne le zvezde, ampak enega izmed njegovih angelov. Vsi pa, revni in bogati, modri in preprosti, morajo gojiti v svojih dušah ponižnost, ki jim omogoča, da slišijo Božji glas.

Poglejte Herodov primer! To je mogočnež, ki ima možnost, da se posvetuje z učenjaki: Sklical je vse velike duhovnike in pismouke ljudstva ter pri njih poizvedoval, kje je rojen Mesija. Njegova oblast in znanje ga ne pripeljeta do tega, da bi spoznal Boga. Njegovo zakrknjeno srce uporablja moč in znanje le za hudobijo. Vodi ga nesmiselna želja, da bi uničil Boga, prezir do življenja peščice nedolžnih otrok.

Nadaljujmo z branjem evangelija: Rekli so mu: "V Betlehemu v Judeji, kajti takole je pisano po preroku: In ti, Betlehem, dežela Judova, nikakor nisi najmanjši med Judovimi voditelji; iz tebe bo namreč prišel vodnik, ki bo pasel moje ljudstvo Izraela." Ne moremo prezreti teh podrobnosti Božjega usmiljenja: tisti, ki naj bi odrešil svet, se rodi v izgubljeni vasici. Kajti Bog ne gleda na osebo, kot nam stalno ponavlja Sveto pismo. Če hoče povabiti dušo v polnost življenja v veri, se ne ozira na premoženje, na družinsko poreklo, na stopnjo učenosti. Poklic je pred vsem tem: zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete.

Najprej je poklic. Bog nas ljubi, še preden se znamo obrniti k njemu, in vsadi v nas ljubezen, s katero mu lahko odgovorimo. Očetovska dobrota Boga nam prihaja naproti. Naš Gospod ni samo pravičen, je veliko več: je usmiljen. Ne čaka, da bi mi prišli k njemu. On naredi prvi korak z nedvoumno očetovsko ljubeznivostjo.


34

Če je poklic prvo, če zvezda že sveti, da nam kaže pot k Božji ljubezni, potem ni smiselno dvomiti, kadar pride do tega, da se nam prikrije. V določenih trenutkih našega notranjega življenja se zgodi, skoraj vedno po naši krivdi, kar se je zgodilo med potovanjem Treh kraljev. Zvezda izgine. Božji lesk našega poklica nam je že znan, prepričani smo, da je dokončen. Vendar morda prah — naša beda —, ki se ob hoji dviga v teman oblak, preprečuje dostop do luči. Kaj takrat storiti? Slediti moramo tem svetim možem: spraševati. Herod se je zatekel k znanosti, da je krivično postopal. Trije kralji so jo uporabili, da so delali dobro. Vendar kristjani nimamo potrebe, da bi spraševali Heroda ali pa učenjake tega sveta. Kristus je svoji Cerkvi dal gotovost v nauku, tok milosti, ki lije iz zakramentov. Poskrbel je za ljudi, ki usmerjajo, ki vodijo, ki stalno kličejo v spomin pravo pot. Na razpolago nam je neskončno bogastvo znanosti: Božja beseda, ki jo Cerkev ohranja in varuje, Kristusova milost, ki jo prejemamo po zakramentih, pričevanje in zgled tistih, ki sveto živijo med nami, ki so znali s svojim življenjem zgraditi pot zvestobe do Boga.

Dovolite mi nasvet: če bi kdaj izgubili jasnost luči, se vedno zatecite k dobremu pastirju. Kdo je dobri pastir? Kdor pride skozi vrata zvestobe nauku Cerkve; kdor se ne vede kot najemnik: ko vidi, da prihaja volk, pusti ovce in zbeži, volk pa jih zgrabi in razkropi. Vedite, da Božja beseda ni prazna; in Jezusovo vztrajanje — vidite, s kakšno ljubeznivostjo govori o pastirjih in ovcah, o hlevu in čredi? —, je jasen dokaz o potrebi po dobrem vodniku za našo dušo.

"Če bi ne bilo slabih pastirjev," piše sveti Avguštin, "On ne bi omenjal dobrega. Kdo je najemnik? Tisti, ki vidi volka, pa beži. Tisti, ki išče svojo slavo, ne pa Kristusove; tisti, ki si ne upa z lastno svobodno presojo grajati grešnikov. Volk zagrabi ovco za vrat; vrag zapelje vernika v prešuštvo. Ti pa si tiho, ne grajaš. Ti si najemnik; videl si volka, pa si zbežal. Morda rečeš: ne, tukaj sem; nisem zbežal. Ne, odgovorim, zbežal si, ker si ostal tiho; tiho, ker si se zbal."

Svetost Kristusove neveste je bila vedno razvidna — in je tudi danes —, iz množičnosti dobrih pastirjev. Vendar nas krščanska vera, ko nas uči preprostosti, ne zavaja v naivnost. Najemniki lahko molčijo, lahko pa tudi govorijo besede, ki niso Kristusove. Zato, če Gospod dovoli, da se znajdemo v temi, tudi glede malih stvari, če čutimo, da naša vera ni trdna, se približajmo dobremu pastirju, ki vstopi skozi vrata, ker je to njegova pravica; k tistemu, ki da svoje življenje za druge in hoče biti v besedi in dejanju zaljubljena duša, morda tudi grešnik, ki pa vedno zaupa v Kristusovo odpuščanje in usmiljenje.

Če vam vest očita kako napako — pa čeprav se vam ne zdi huda —, če dvomite, pojdite k zakramentu sprave. Pojdite k svojemu spovedniku, ki zna od vas zahtevati močno vero, nežno dušo, pravo krščansko utrjenost. Cerkev daje popolno svobodo za spoved pri katerem koli duhovniku, ki ima za to veljavno dovoljenje; vendar bo kristjan z jasnim življenjem pristopil — povsem svobodno! —, k tistemu, ki ga pozna kot dobrega pastirja, ki mu bo lahko pomagal dvigniti pogled in spet zagledati v višavah Gospodovo zvezdo.


35

Videntes autem stellam gavisi sunt gaudio magno valde, se čudovito ponavlja v latinskem besedilu — ko so spet odkrili zvezdo, so se razveselili z zelo velikim veseljem. Zakaj tako veselje? Zato ker tisti, ki niso nikdar dvomili, dobijo od Gospoda dokaz, da zvezda ni izginila; prenehali so jo zreti z očmi, v duši pa so jo vedno ohranili. Tak je poklic kristjana: če ne izgubimo vere, če obdržimo upanje v Jezusa Kristusa, ki bo z nami do konca sveta, se zvezda spet prikaže. In ko ponovno ugotovimo resničnost svojega poklica, se rodi še večje veselje, ki v nas poveča vero, upanje in ljubezen.

Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Tudi mi pokleknemo pred Jezusom, pred Bogom, skritim v človeškosti. Ponovimo mu, da nočemo obrniti hrbta njegovemu klicu, da se ne bomo nikoli odvrnili od njega; da bomo z naše poti odstranili vse, kar bi oviralo zvestobo; da si iskreno želimo biti poslušni njegovim navdihom. Ti v svoji duši in tudi jaz —kajti v svoji notranjosti molim z globokimi tihimi kriki —,pripovedujeva Detetu, da si želiva biti tako dobra služabnika, kakor tisti iz prilike, da bi lahko tudi nama odgovoril: razveseli se, dobri in zvesti služabnik.

Nato so odprli svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. Ustavimo se za trenutek in skušajmo razumeti ta evangeljski odlomek. Kako je mogoče, da mi, ki nič nismo in nič ne veljamo, moremo opravljati daritve Bogu? Sveto pismo pravi: Vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj. Človek še tega ne zmore, da bi povsem odkril globino in lepoto Gospodovih darov: Če bi poznala Božji dar, odgovori Jezus Samarijanki. Jezus Kristus nas je učil, naj vse pričakujemo od Očeta, naj prej kot vse drugo iščemo Božje kraljestvo in njegovo pravico, saj nam bo vse drugo navrženo in On dobro ve, kaj mi potrebujemo.

V ekonomiji odrešenja naš Oče skrbi za vsako dušo z ljubeznivo nežnostjo: Vsak ima svoj milostni dar od Boga, eden takó, drugi takó. Torej bi se bilo nesmiselno truditi, da bi dali Gospodu nekaj, kar bi On potreboval; kot dolžniki, ki nimajo s čim odplačati, bi naši darovi bili podobni tistim iz Stare zaveze, kakršnih Bog ne sprejema več. Žrtev in daritev in žgalnih daritev in daritev za greh nisi hotel in ti niso bile všeč. In te se darujejo po postavi.

A Gospod ve, da je podarjati stvar zaljubljencev in On sam nam kaže, kaj želi od nas. Ne zanimajo ga ne bogastvo ne sadovi zemlje ali živali s kopnega, morja ali zraka, saj je vse to njegovo; hoče nekaj bolj osebnega, kar naj mu popolnoma svobodno izročimo: Daj mi, moj sin, svoje srce. Vidite? Ne zadovolji se z delitvijo, hoče vse. Ne išče naše lastnine, nas same si želi. Od tod in samo od tod izhajajo darovi, ki jih lahko prinesemo Gospodu.


36

Darujmo mu torej zlato, čisto zlato duha nenavezanosti na denar in na gmotna sredstva. Ne pozabimo, da so to dobrine, ki prihajajo od Boga. Vendar je Bog odločil, da jih uporabljamo, ne da bi v njih pustili svoje srce, in da bi jih uporabljali v prid vsega človeštva.

Zemeljske dobrine niso slabe; pokvarijo se, ko jih človek malikuje in pred temi maliki pokleka. Oplemenitijo se, ko jih uporabimo za dobro, za krščansko dejavnost pravičnosti in ljubezni. Ne moremo iskati ekonomskih dobrin, kot bi iskali zaklad; naš zaklad je tu, leži v jaslih; to je Kristus in v njem se morajo zbirati vse naše ljubezni, kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.

Darujemo kadilo: želje, ki se dvigajo h Gospodu po plemenitem življenju, iz katerega izhaja bonus odor Christi, Kristusova dišava. Prežeti naše besede in dela z bonus odor je sejati razumevanje, prijateljstvo; da bi naše življenje spremljalo življenja drugih ljudi, da nihče ne bi bil osamljen ali se počutil samega. Naša ljubezen se mora izražati tudi v ljubeznivosti, v človeški toplini.

Tako nas uči Jezus Kristus. Človeštvo je stoletja pričakovalo Odrešenikov prihod; preroki so ga napovedovali na tisoče načinov; in vse do najbolj skritih kotičkov zemlje — čeprav je bil zaradi greha in nevednosti velik del Božjega razodetja ljudem izgubljen —, je bila ohranjena želja po Bogu, hrepenenje po odrešenju.

Približa se polnost časov, a se za izpolnitev te naloge ne prikaže kak filozofski genij kot Platon ali Sokrat; na Zemlji se ne dvigne mogočni zavojevalec, kakršen je bil Aleksander. Rodi se Dete v Betlehemu. On je Odrešenik sveta; a še preden spregovori, ljubi z deli. S seboj ne prinaša nobene čarobne formule, ker ve, da mora odrešenje, ki ga ponuja, najprej prodreti skozi srce človeka. Njegova prva dejanja so smeh, otroški jok, nemočno spanje učlovečenega Boga — da bi se zaljubili, da bi ga znali sprejeti v svoje roke.

Spet spoznamo, da je to krščanstvo. Če kristjan ne ljubi z deli, je propadel kot kristjan, kar pomeni, da je tudi propadel kot človek. Ne moreš misliti na druge kot na številke ali stopnice, po katerih se vzpenjaš; ali na maso, ki jo navdušiš ali ponižaš, hvališ ali preziraš, kakor pač je. Misli na druge — najprej in predvsem na tiste, ki te obkrožajo —, kot na to, kar so: Božji otroci z vsem dostojanstvom, ki jim ga ta čudoviti naslov podeljuje.

Do Božjih otrok se moramo obnašati kot Božji otroci: naša ljubezen mora biti požrtvovalna, vsakodnevna, razumevajoča na tisoče drobnih načinov, oblikovana iz tihe daritve, iz predanosti, ki se ne opazi. To je tisti bonus odor Christi, ki je navdihoval sodobnike naših bratov v veri iz prvih časov, da so vzklikali: Poglejte jih, kako se ljubijo!

To ni oddaljen cilj. Kristjan ni neke vrste Tartarin iz Tarascona, ki si prizadeva, da bi lovil leve tam, kjer jih ne bo našel: po hodnikih lastne hiše. Vedno hočem govoriti o vsakodnevnem in konkretnem življenju, o posvečevanju dela, družinskih odnosov, prijateljstva. Če tam nismo kristjani, kje sploh smo? Prijeten vonj po kadilu izvira iz žerjavice, na kateri se brez ponašanja žgejo številna zrna; med ljudmi zaznamo bonus odor Christi ne po plamenu občasnega ognja, ampak po učinkovitosti žerjavice iz kreposti: pravičnost, vdanost, zvestoba, razumevanje, velikodušnost, veselje.


37

Skupaj s Tremi kralji darujemo tudi miro, daritev, ki ne sme manjkati v krščanskem življenju. Mira nam prikliče v spomin Gospodovo trpljenje; na križu mu dajo piti mire, mešane z vinom, in z miro so odišavili njegovo telo, preden so ga položili v grob. A ne mislite, da premišljevanje o potrebi daritve in trpljenja pomeni dodajati žalosten prizvok današnjemu veselemu praznovanju.

Mrtvičenje ni pesimizem, ni grenkoba. Mrtvičenje ni vredno nič brez ljubezni; zato je treba iskati takšno mrtvičenje, ki nam pomaga z dostojanstvom obiti zemeljske dobrine, ne da bi s tem mrtvičili ljudi okrog nas. Kristjan ne more biti ne šiba ne nesrečnik; to je človek, ki zna ljubiti z deli, ki dokazuje svojo ljubezen na preizkusnem kamnu bolečine.

Vendar moram znova povedati, da običajno to mrtvičenje ne bo v velikih rečeh, ki tudi niso pogoste. Sestavljati ga morajo drobna premagovanja: nasmehniti se nekomu, ki nas nadleguje, odreči telesu odvečne sladkosti, navaditi se poslušati druge, dobro izrabiti čas, ki nam ga Bog poklanja ... In še toliko drugih podrobnosti, navidez nepomembnih, ki se pojavijo v teku dneva — neprijetnosti, težave, žalosti —, ne da bi jih mi iskali.


38

Zaključim z besedami iz današnjega evangelija: stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Naša Gospa se ne loči od Sina. Treh kraljev ne sprejme mogočni kralj na svojem prestolu, ampak Dete v Materinem naročju. Prosimo Božjo Mater, ki je naša Mati, naj nam pripravi pot do polne ljubezni: Cor Mariae dulcissimum, iter para tutum! Njeno sladko srce pozna najvarnejšo pot, po kateri se srečamo s Kristusom.

Trije kralji so imeli zvezdo; mi imamo Marijo. Sancta Maria, Stella orientis. Danes ji kličemo Sveta Marija, Morska zvezda, Zgodnja danica, pomagaj svojim otrokom. Naša gorečnost za duše ne sme imeti meja, saj nihče ni izvzet iz Kristusove ljubezni. Trije kralji so bili prvi med pogani; po odrešenju pa ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske — nobene diskriminacije — kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu. Kristjani ne moremo nikogar izključevati, ne moremo deliti ali razvrščati duš; veliko jih bo prišlo z vzhoda in zahoda; v Kristusovem srcu je prostora za vse. Njegove roke — spet ga občudujemo v jaslicah —, so roke otroka, a so iste, ki se bodo razprostrle na križu in pritegnile vse ljudi.

Še zadnja misel o tem pravičnem možu, našem očetu in gospodu svetem Jožefu, ki je ob prizoru razglašenja ostal, kot navadno, neopažen. Zamišljam si ga zbranega v premišljevanju, kako ljubeznivo pazi na Božjega Sina, ki mu je bil kot človek zaupan v očetovsko skrb. S čudovito nežnostjo — lastno tistim, ki ne živijo zase —, se sveti Očak neslišno, a učinkovito posveča služenju.

Danes smo govorili o življenju molitve in o apostolski gorečnosti. Je kje boljši učitelj, kot je to sveti Jožef? Lahko vam dam nasvet, ki ga neutrudno ponavljam že mnogo let, Ite ad Ioseph, pojdite k Jožefu! On vam bo pokazal stvarne poti, kako se lahko na človeške in Božje načine približamo Jezusu. In kmalu si boste upali, kot je to delal on, nositi in poljubljati, oblačiti in varovati Božje Dete, ki se nam je rodilo. V znamenje spoštovanja in češčenja so modri Jezusu darovali zlata, kadila in mire; Jožef pa mu je dal vse svoje mlado in zaljubljeno srce.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej