Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Jezus prihaja mimo > Zakon, krščanski poklic > Pog 3
22

V božičnem času smo. Spominjamo se raznih dogodkov in okoliščin ob rojstvu Božjega Sina. Pogled pa se ustavi na betlehemskem hlevčku, na nazareškem domu. Marija, Jožef, Jezušček na poseben način zasedejo osredje našega srca. Kaj nam pove, kaj nas uči preprosto, a občudovanja vredno življenje te svete družine?

Med mnogimi stvarmi, o katerih bi lahko premišljevali, bom zdaj omenil predvsem eno. Jezusovo rojstvo pomeni, kot piše v Svetem pismu, začetek polnosti časov, trenutek, ki ga je Bog določil, da izkaže svojo polno ljubezen do človeštva s tem, da nam izroči lastnega Sina. Božja volja se izvrši v najbolj normalnih in običajnih okoliščinah: žena, ki rodi, družina, dom. Božja vsemogočnost, Božji blišč prihaja po človeškem, se združi s človeškim. Od tedaj kristjani vemo, da z Božjo milostjo moremo in moramo posvetiti vse, kar je čistega v našem življenju. Vsaka zemeljska situacija, pa naj bo še tako nepomembna in običajna, je lahko priložnost za srečanje s Kristusom in del naše poti proti nebeškemu kraljestvu.

Zato ni čudno, da se Cerkev veseli, da uživa ob pogledu na skromno stanovanje Jezusa, Marije in Jožefa. "Radosten je spomin," molimo v spevu pri božičnih jutranjicah, "malega nazareškega doma in skromnega življenja v njem, s pesmimi slavimo človeško preprostost, ki obkroža Jezusa, njegovo skrito življenje. Tam je še kot otrok spoznal Jožefovo obrt; tam je rasel in pomagal pri mizarskem delu. Ob njem je sedela njegova draga Mati; ob Jožefu je živela njegova nadvse ljuba žena, srečna, da mu lahko pomaga in zanj skrbi."

Ko pomislim na krščanske domove, si jih rad predstavljam svetle in vesele, kot je bil dom svete družine. Božično sporočilo močno odmeva: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji. In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, je zapisal apostol. Mir, ki nam ga daje védenje, da nas naš Bog Oče ljubi, da smo združeni s Kristusom, da nas varuje sveta Devica Marija, da nas ščiti sveti Jožef. To je velika luč, ki razsvetljuje naša življenja, ki nas — sredi težav in osebnih šibkosti —, spodbuja, da gremo pogumno naprej. Vsak krščanski dom bi moral biti oaza miru, v kateri je mogoče — kljub vsakodnevnim majhnim protislovjem —, zaslutiti globoko in iskreno ljubezen, globoko umirjenost, sad prave in doživete vere.


23

Za kristjana zakon ni le navadna družbena ustanova, še manj pa zdravilo za človeške slabosti. Je pravi nadnaravni poklic. Velik zakrament glede Kristusa in glede Cerkve, pravi sveti Pavel, obenem pa pogodba, ki jo mož in žena skleneta za vedno, ker je — hočeš nočeš —, po Jezusu Kristusu postavljen zakon neločljiv. Je sveto znamenje, ki posvečuje, Jezusovo delo, ki zavzame duše tistih, ki se poročajo in jih vabi, naj mu sledijo, s čimer spremeni vse zakonsko življenje v božansko pot na Zemlji.

Zakonci so poklicani, da posvečujejo svoj zakon ter da se posvečujejo v tej zvezi. Zato bi storili hudo napako, če bi gradili svoje duhovno ravnanje za hrbtom in daleč od svojega doma. Družinsko življenje, zakonsko razmerje, skrb in vzgoja otrok, trud za napredek, utrjevanje in izboljšanje ekonomskega stanja družine, stik z drugimi osebami iz bližnje skupnosti — vse to so človeške in običajne situacije, ki jih morajo krščanski zakonci spremeniti v nadnaravne.

Vera in upanje morata biti razvidna iz umirjenosti, s katero se spoprijemamo s problemi, majhnimi ali velikimi, ki se pojavijo v vseh domovih, v upanju, s katerim se vztraja pri izpolnjevanju lastnih dolžnosti. Tako bo ljubezen napolnila vse in poskrbela, da bomo delili veselje in morebitne grenkobe, da se bomo znali nasmehniti in pozabiti na lastne skrbi, da bi se lahko posvetili drugim. Poskrbela bo, da bomo poslušali sozakonca ali otroke in jim pokazali, da jih resnično ljubimo in razumemo, da bomo spregledali nepomembne praske, ki bi jih samoljubje moglo spremeniti v visoke ovire. Pomagala bo, da vložimo veliko ljubezni v majhne pozornosti, iz katerih je sestavljeno vsakodnevno sožitje.

Posvečevati dom dan na dan, z ljubeznivostjo ustvarjati pristno družinsko domačnost: za to gre. Če pa naj bi posvečevali vsak dan, je potrebno, da gojimo veliko krščanskih kreposti. V prvi vrsti so to teološke, nato pa vse ostale: razsodnost, zvestoba, odkritosrčnost, ponižnost, delavnost, veselje ... Če govorimo o zakonu, o zakonskem življenju, potem je treba na začetku jasno spregovoriti o ljubezni med zakoncema.


24

Prava in čista ljubezen med zakoncema je nekaj svetega, kar jaz kot duhovnik, blagoslavljam z obema rokama. Krščansko izročilo je mnogokrat videlo v Jezusovi navzočnosti na svatbi v Kani Galilejski potrditev zakona kot Božjo vrednoto. "Naš Odrešenik je šel na svatbo," piše sveti Ciril Aleksandrijski, "da bi posvetil začetek človeškega rodu."

Zakon je zakrament, ki iz dveh teles naredi eno. Kot z močnim izrazom pove teologija, sta prvina zakona sami telesi zakoncev. Gospod posveti in blagoslovi moževo ljubezen do žene in ženino do moža. Ni združil le njunih duš, ampak tudi telesi. Noben kristjan, pa naj bo poklican v zakonsko življenje ali ne, ga ne more prezirati.

Stvarnik nam je dal pamet, ki je kot iskra Božjega uma, ki nam omogoča — s svobodno voljo, ki je spet Božji dar —, spoznavati in ljubiti. V naše telo je položil možnost porajanja, kar je kot sodelovanje pri njegovi stvariteljski moči. Bog je uporabil zakonsko ljubezen, da je poslal nove ljudi na svet in povečal telo svoje Cerkve. Spolnost ni nekaj sramotnega, ampak Božji dar, ki je po čistosti usmerjen k življenju, ljubezni, plodnosti.

To je okvir, ozadje, v katerega je položen krščanski nauk o spolnosti. Naša vera ne izključuje ničesar lepega, velikodušnega, ničesar resnično človeškega na tem svetu. Uči nas, da pravilo našega življenja ne sme biti samoljubno iskanje užitka, ker le odpoved in žrtev vodita do prave ljubezni. Bog nas je vzljubil in nas vabi, da ga ljubimo in da ljubimo druge resnično in pristno tako kot On. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel, je zapisal sveti Matej v svojem evangeliju s stavkom, ki se zdi nesmiseln.

Ljudje, ki mislijo samo nase, ki iščejo predvsem svoje zadovoljstvo, postavljajo na kocko svoje odrešenje. Pa tudi že sedaj so neizogibno nesrečni in zagrenjeni. Le tisti, ki pozabi nase, se preda Bogu in drugim — tudi v zakonu —, more biti srečen na zemlji in ta sreča je priprava in predokus tiste v nebesih.

Na naši zemeljski poti je bolečina preizkusni kamen ljubezni. V zakonskem stanu, če ga hočemo nekako opisati, lahko rečemo, da ima medalja dve strani. Na eni strani so veselo spoznanje, da smo ljubljeni, želja zgraditi in vzdrževati dom, zakonska ljubezen, radost ob odraščajočih otrocih. Na drugi so bolečine in neprijetnosti, tek časa, ki načenja telo in grozi s pogrenitvijo značajev, navidezna enoličnost dni, ki so videti vsi enaki.

Slabo bi vrednotil zakon in človeško ljubezen, kdor bi mislil, da se ob teh ovirah ljubezen in zadovoljstvo končata. Prav takrat, ko čustva, ki so navduševala tisti osebi, pokažejo svojo pravo barvo, pa se podaritev in nežnost ukoreninita in pokažeta kot pristno, globoko čustvo, močnejše od smrti.


25

Za pristnost pa ljubezen potrebuje zvestobo in poštenost v vseh zakonskih odnosih. Bog, razlaga sv. Tomaž Akvinski, je združil različna človeška dejanja z užitkom, z zadovoljstvom. Torej so ti užitki in zadovoljstva dobri. Če pa človek obrne ta red in jih išče kot končno dobrino ter prezira dobro in cilj, s katerim morajo biti povezani in urejeni, pokvari užitek in ga razvrednoti, ga spremeni v greh ali v priložnost za greh.

Čistost — ne le vzdržnost, ampak odločna potrditev zaljubljene volje —, je krepost, ki ohranja mladostno ljubezen v vsakršni življenjski dobi. Obstaja čistost tistih, ki čutijo, da se v njih prebuja in razvija doba dozorevanja, čistost tistih, ki se pripravljajo na zakon, čistost teh, ki jih Bog kliče v celibat, čistost onih, ki jih je Bog izbral, da živijo v zakonu.

Kako se ne bi tukaj spomnili močnih in jasnih besed iz Vulgate s priporočili nadangela Rafaela Tobiju, preden se je poročil s Saro? Angel ga je opozoril: Poslušaj me in pojasnil ti bom, katere more hudi duh premagati! Tisti so, ki zakon tako sklepajo, da preženejo Boga od sebe in svojih misli ter svoji strasti strežejo kakor konj in mezeg, ki nimata razuma; nad temi ima hudi duh oblast.

Človeška ljubezen v zakonu ne bo svetla, odkrita in vesela, če kdo ne živi te kreposti čistosti, ki spoštuje skrivnost spolnosti in jo usmerja k plodnosti in predajanju. Nikoli nisem govoril o nečistosti in sem se vedno izogibal bolnemu in nesmiselnemu razpravljanju o potankostih v posameznih primerih. O čistosti, o veseli potrditvi ljubezni, o tem pa sem mnogokrat govoril, in moram govoriti!

Kar se tiče zakonske čistosti, zagotavljam zakoncem, da jih ne sme biti strah pred izražanjem svoje ljubezni. Prav nasprotno, saj je to nagnjenje temelj njunega družinskega življenja. Gospod pa pričakuje od njiju, da spoštujeta drug drugega in sta drug drugemu vdana, da sta obzirna, naravna, skromna. Naj jima povem še to, da so zakonski odnosi dostojni, kadar so izraz resnične ljubezni in zato odprti rodovitnosti, otrokom.

Zapreti vrata izviru življenja je zločin proti daru, ki ga je Bog izročil človeštvu, in pokazatelj, da dejanja navdihuje sebičnost, ne pa ljubezen. Takrat se vse zamegli, ker se zakonca vidita kot sokrivca. Pričenjajo se razhajanja, ki z nadaljevanjem v tej smeri postanejo skoraj vedno neozdravljiva.

Kadar je zakonska čistost prisotna v ljubezni, je zakonsko življenje izraz pravega ravnanja. Mož in žena razumeta drug drugega in čutita, da sta povezana. Kadar se spolnost, Božji dar, izpridi, se izgubi intimnost, mož in žena pa si ne moreta več odkrito pogledati v oči.

Zakonca morata graditi svoje skupno življenje na odkriti in čisti ljubeznivosti in v veseli zavesti, da imata toliko otrok, za kolikor jima je Bog dal možnost, ter da se znata, če je treba, odpovedati osebnim udobnostim in zaupati v Božjo previdnost. Imeti številno družino, če je to Božja volja, je zagotovilo sreče in uspeha, čeprav zagovorniki kakega žalostnega uživaštva zmotno trdijo drugače.


26

Ne pozabite, da včasih ni mogoče preprečiti spora med zakoncema. Ne prepirajte se nikoli pred otroki. Trpeli bodo in bodo s tem, ko bi hoteli podpreti enega od vaju, nehote povečali razdor. Vendar je prepir, če ni prepogost, tudi izraz ljubezni, skoraj nujnost. Priložnost za to — in ne vzrok —, je navadno moževa utrujenost, ki je izčrpan zaradi službe; ali pa napor — upajmo, da ne zdolgočasenost —, žene, ki je morala krotiti otroke, posle ali svoj značaj, ki je včasih premalo trden, čeprav ste lahko ženske močnejše od moških, če se le namenite.

Izognita se ošabnosti, ki je največji sovražnik vajinega zakonskega življenja. V vajinih prepirčkih nobeden od obeh nima prav. Kdor se bolje obvlada, naj izreče besedo, ki bo zaustavila slabo voljo. Kasneje — na samem —, se le sporecita, saj se bosta takoj spravila.

Žene morate pomisliti, če se niste nekoliko zapustile. Spomnite se izreka, da urejena žena odvrne moža od drugih vrat. Vedno imate dolžnost, da ste ljubeznive kot takrat, ko ste bile zaročenke. To je dolžnost zaradi pravičnosti, saj pripadate svojemu možu. Prav tako tudi on ne sme pozabiti, da je vaš in ima dolžnost biti do vas vse življenje ljubezniv kot takrat, ko sta bila fant in dekle. Slabo znamenje, če se ob branju tega odstavka ironično nasmehnete. To bi bil očiten znak, da se je družinska prisrčnost spremenila v hladno brezbrižnost.


27

Ne moremo govoriti o zakonu, ne da bi pomislili tudi na družino, saj je ta sad in nadaljevanje tega, s čimer se zakon začne. Družino sestavljajo ne samo mož in žena, pač pa tudi otroci in — do neke mere —, stari starši, drugi sorodniki in pomočniki. Do vseh mora priti prisrčna toplina, od katere je odvisno družinsko razpoloženje.

Nekaterim zakoncem Bog ne da otrok. To je znak, da od zakoncev pričakuje, da si še naprej enako izkazujeta ljubezen in da, če moreta, usmerita svoje energije v služenje in delovanje v prid drugih. Vendar je naravno, da imata zakonca nasledstvo. Ti zakonci imajo v prvi vrsti dolžnost skrbeti za svoje otroke. Očetovstvo in materinstvo se ne končata ob rojstvu. Ta udeležba pri Božji moči, zmožnost porajanja, se mora nadaljevati v sodelovanju s svetim Duhom in doseči vrhunec v vzgajanju pristnih krščanskih mož in žena.

Starši so najvažnejši vzgojitelji svojih otrok, tako v človeškem kot v nadnaravnem oziru, in morajo občutiti odgovornost te naloge, ki zahteva od njih razumevanje, previdnost, da znajo učiti, predvsem pa ljubiti. Prizadevati si morajo, da dajejo dober zgled. Nasilno in oblastno vsiljevanje ni prava pot pri vzgoji. Vzorni starši si prizadevajo, da jih imajo otroci za svoje prijatelje, katerim lahko zaupajo svoje težnje, svoje probleme, od katerih lahko pričakujejo učinkovito in ljubeznivo pomoč.

Nujno je, da si starši vzamejo dovolj časa za svoje otroke, da se pogovarjajo z njimi. Najvažnejši so otroci, važnejši od poslov, od dela, od počitka. V pogovorih bodite pozorni do njih, skušajte jih razumeti, priznati del resnice — ali vso resnico —, v njihovi upornosti. Hkrati pa pomagajte najti pravo pot njihovim prizadevanjem in upom. Naučite jih spoznavati dejstva in razmišljati. Ne vsiljujte jim vedenja, temveč jim pokažite razloge, nadnaravne in človeške, ki to svetujejo. Z eno besedo: spoštujte njihovo svobodo, saj ni prave vzgoje brez osebne odgovornosti, niti odgovornosti brez svobode.


28

Bistveno je, da starši vzgajajo s svojim zgledom. Otroci ne iščejo v svojem očetu ali materi le malo več znanja ali kolikor toliko tehtnih nasvetov, ampak kaj več: pričevanje o vrednosti in smislu bivanja, ki se utelesi v konkretnem življenju in je potrjeno v različnih okoliščinah in dogajanjih v teku let.

Če bi moral svetovati staršem, bi jim svetoval predvsem tole: naj vaši otroci vidijo — že v zgodnjih otroških letih vse vidijo in ocenjujejo, ne delajte si utvar —, da skušate živeti v skladu s svojo vero, da ne nosite Boga samo na svojih ustnicah, ampak da je navzoč v vaših delih. Vidijo naj, da si prizadevate, da bi bili odkritosrčni in zvesti, da se imate radi in da jih imate radi zares.

Tako boste najbolje pripomogli, da postanejo pravi kristjani, celoviti možje in žene, ki so se zmožni z odprtim duhom spopasti z dogodki, ki jih bodo čakali v življenju, da bodo pripravljeni služiti svojim sodržavljanom in prispevati k reševanju velikih problemov človeštva ter posredovati Kristusovo pričevanje v družbi, v katero se bodo kasneje vsidrali.


29

Poslušajte svoje otroke, posvetite jim tudi nekaj svojega časa, izkažite jim zaupanje! Verjemite jim, kar vam povejo, pa čeprav se vam kdaj zlažejo. Ne ustrašite se njihove upornosti, saj ste tudi vi v njihovih letih bili do neke mere uporniški. Pojdite jim naproti, na pol poti, in molite zanje, da se bodo preprosto obrnili na svoje starše — tako bo, če boste krščansko ravnali —, namesto da bi svojo naravno radovednost potešili pri lažnih, grobih prijateljih brez sramu. Na vaše zaupanje, na prijateljsko razmerje do njih bodo odgovorili z odkritosrčnostjo. To pa je, navkljub občasnim prerekanjem in nerazumevanjem, družinski mir, krščansko življenje.

"Kako naj opišem," se sprašuje pisec iz prvih stoletij, "srečo zakona, ki ga Cerkev združi, predanost potrjuje, blagoslov zapečati, ki ga angeli razglašajo in ga Bog Oče prizna za sklenjenega?... Zakonca sta si kot brat in sestra, drug drugemu služabnika, med njima ni nič ločenega, ne telesnega ne duhovnega. Resnično sta dva v enem telesu, in kjer je eno samo telo, mora biti en sam duh ... Ko Jezus gleda te domove, se veseli in jim pošilja svoj mir. Kjer sta dva, je tudi On, in kjer je On, ne more biti nič slabega."


30

Skušali smo na kratko opisati nekatere značilnosti teh domov, v katerih odseva Kristusova luč in so zaradi tega — ponavljam —, svetli in veseli, v njih se sozvočje, ki vlada med starši, prenaša na otroke, na celo družino in na celotno okolje, ki jo obdaja. Tako se v vsaki pristni krščanski družini v neki meri ponovi skrivnost Cerkve, od Boga izbrane in kot vodilo poslane v svet.

Vsakega kristjana, katerega koli stanu — naj bo duhovnik ali laik, poročen ali samski —, zadevajo besede apostola, ki se berejo prav na nedeljo Svete družine: Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni. To smo vsi, vsak na svojem mestu in položaju v svetu: od Boga izvoljeni, da pričamo o Kristusu in prinašamo svojim bližnjim veselje, da smo Božji otroci, kljub svojim napakam, proti katerim se bojujemo.

Zelo je važno, da je pomen poklicanosti v zakonu vedno prisoten tako pri katehezi in pridiganju, kakor tudi v zavesti tistih, ki jih Bog hoče imeti na tej poti, ki so stvarno in resnično poklicani, da se vključijo v Božji načrt za odrešenje vseh ljudi.

Zato krščanskim zakoncem verjetno ne moremo predlagati boljšega zgleda, kot so družine iz apostolskih časov: stotnik Kornelij, ki je bil Božji volji poslušen in se je v njegovi hiši Cerkev odprla poganom; Akvila in Priskila, ki sta oznanjala krščanstvo v Korintu in Efezu in sta sodelovala s svetim Pavlom; Tabita, ki je z ljubeznijo pomagala potrebnim pomoči v Jopi. In toliko drugih domov Judov in poganov, Grkov in Rimljanov, ki so sprejeli oznanjevanje prvih Gospodovih učencev.

To so družine, ki so živele iz Kristusa in so oznanjale Kristusa. Male krščanske skupnosti, ki so bile kot središča, iz katerih je izžarevala evangeljska blagovest. Domovi, enaki drugim v tistem času, vendar polni novega, nalezljivega duha, ki je prehajal na njihove znance in bližnje. To so bili prvi kristjani in to moramo biti današnji kristjani: sejalci miru in veselja, miru in veselja, ki nam ju je prinesel Jezus.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej