Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Jezus prihaja mimo > Sveta Marija, razlog našega veselja > Pog 17
171

Assumpta est Maria in coelum, gaudent angeli. Bog je Marijo, z dušo in telesom, vzel v nebo. Veselje vlada med angeli in ljudmi. Od kod to notranje zadovoljstvo, ki ga čutimo danes, zakaj se zdi, kot bi nam srce hotelo skočiti iz prsi in je duša preplavljena z mirom? Ker slavimo poveličanje svoje Matere in je naravno, da kot njeni otroci čutimo posebno veselje, ko vidimo, kako jo časti presveta Trojica.

Kristus, njen presveti Sin, naš brat, nam jo je dal za Mater na Kalvariji, ko je rekel svetemu Janezu: Glej, tvoja mati. In mi smo jo, skupaj z ljubljenim učencem, vzeli za svojo v tistem trenutku neizmerne žalosti. Sveta Marija nas je sprejela v trpljenju, ko se je izpolnila starodavna prerokba: in tvojo lastno dušo bo presunil meč. Vsi smo njeni otroci in ona je Mati vsega človeštva. Zdaj se človeštvo spominja njenega nedoumljivega vnebovzetja. Marija gre v nebo, hči Boga Očeta, mati Boga Sina, nevesta Boga Svetega Duha. Nad njo je samo Bog.

To je skrivnost ljubezni. Človeški razum je ne more doumeti. Samo vera lahko razloži, kako je bilo človeško bitje povzdignjeno v tolikšno slavo, da je postalo središče ljubezni in naklonjenosti Svete trojice. Ker pa gre za našo Mater, čutimo še željo po tem, da bi razumeli več — če lahko tako rečem —, kot pri drugih verskih resnicah.

Kako bi ravnali, če bi si lahko sami izbrali mater? Mislim, da bi izbrali tisto, ki jo imamo, in jo napolnili z vsakovrstnimi milostmi. To je storil Kristus: ker je Vsemogočen, Najmodrejši in sama Ljubezen, je njegova moč v celoti uresničila Njegovo voljo.

Poglejte, kako so kristjani že pred časom razmišljali na ta način. Sveti Janez Damaščan piše: "Primerno je bilo, da ona, ki je ob porodu ohranila nedotaknjeno svoje devištvo, po smrti ohrani telo brez vsakega znaka razpadanja. Primerno je bilo, da ona, ki je v svojem telesu nosila Stvarnika kot otroka, prebiva v Božji hiši. Primerno je bilo, da nevesta Boga vstopi v nebeško hišo. Primerno je bilo, da ona, ki je svojega Sina videla na križu in tako v srce sprejela bolečino, ki je ni čutila ob porodu, Tega gleda tudi na Očetovi desnici. Primerno je bilo, da je Božja Mati deležna tistega, kar pripada njenemu Sinu, in da jo vsi ljudje častimo kot Mater in Božjo služabnico."

Teologi so pogosto podajali podobne razlage, da bi razumeli smisel tega obilja milosti, s katerim je obdana Marija, in ki doseže vrh z njenim vnebovzetjem. Pravijo: "Bilo je primerno, Bog je to mogel storiti, torej je storil." To je najbolj jasna razlaga, zakaj je Gospod svoji Materi od prvega trenutka njenega brezmadežnega spočetja podelil vse privilegije. Bila je prosta Satanove oblasti; je čudovita — tota pulchra! —, čista, brez madeža na duši in telesu.


172

Toda glejte: če je Bog hotel povzdigniti svojo Mater, pa je hkrati tudi res, da ji zemeljsko življenje ni prizaneslo ne z izkušnjo trpljenja ne s težkim delom niti ne s preizkušnjami v veri. Ženi iz ljudstva, ki je nekega dne vzkliknila in hvalila Gospoda: Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile, Jezus odgovori: še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo. To je bila hvalnica njegovi Materi, njenega fiat, zgôdi se, iskrenega, predanega, izpolnjenega do skrajnih posledic, ki se ni razkril v veličastnih dejanjih, temveč v skriti in tihi daritvi vsakega dne.

Ko razmišljamo o teh resnicah, malo bolje razumemo Božjo logiko; spoznamo, da nadnaravna vrednost našega življenja ni odvisna od tega, ali se uresničujejo podvigi, ki jih včasih skuje naša domišljija, temveč od zvestega sprejemanja Božje volje, od velikodušne pripravljenosti na majhne vsakdanje daritve.

Zato, da bi bili Božji, da bi se posvetili, moramo biti najprej zelo človeški ter pred Božjimi očmi živeti svoje običajno človeško življenje in posvečevati to navidezno majhnost. Tako je živela Marija. Ta, ki je milosti polna, ki je deležna Božje naklonjenosti, ki je nad angeli in svetniki, je živela običajno življenje. Marija je človek kot mi, s srcem, kot je naše, sposobnim veselja in radosti, trpljenja in solz. Preden ji je nadangel Gabrijel sporočil Božjo voljo, naša Gospa ni vedela, da je že vso večnost izbrana za Mater Mesija. Sebe je videla v vsej nizkosti: zato pozneje v globoki ponižnosti prizna, da ji je velike reči (...) storil Mogočni.

Čistosti, ponižnosti in velikodušnosti Marije stojita nasproti naša beda, naša sebičnost. Razumljivo je, da si jo po tem spoznanju želimo posnemati. Smo ljudje kot Ona in dovolj je, da se potrudimo biti zvesti, pa bo Gospod tudi v nas storil velike stvari. Naša majhnost pri tem ne bo ovira; kajti Gospod izbere malovredne stvari, da tako še bolj zasije moč njegove ljubezni.


173

Naša mati nam je vzor, kako odgovoriti na milost, in ko bomo opazovali njeno življenje, nas bo Gospod razsvetlil, da bomo znali posvetiti svoje običajno bivanje. Ob Marijinih praznikih med letom, kot tudi ob mnogih trenutkih vsakega dne, kristjani večkrat pomislimo na Devico. Če te trenutke izkoristimo za to, da si predstavljamo, kako bi se naša Mati lotila dela, ki ga moramo opraviti mi, se bomo postopoma učili od Nje in ji postajali podobni, kot so otroci podobni svoji materi.

Najprej moramo posnemati njeno ljubezen. Ta ne ostane pri čustvih; preiti mora v besede in predvsem v dejanja. Marija ni samo rekla fiat, ampak je v vsakem trenutku izpolnila to trdno in nepreklicno odločitev. Tako tudi mi: ko nas bo spodbudila Božja ljubezen in bomo spoznali, kaj On hoče, se moramo zavezati, da bomo zvesti in vdani, in to zares. Kajti ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.

Posnemati moramo Marijino naravno in nadnaravno eleganco. Marija je privilegirano bitje v zgodovini odrešenja: v njej je Beseda postala meso in se naselila med nami. Bila je nežna priča, ki je ostala neopažena; ni želela, da jo hvalijo, ker si ni prizadevala za lastno slavo. Marija je bila prisotna ob skrivnostih Sinovega otroštva, običajnih skrivnostih, če lahko tako rečem, v času velikih čudežev in slavljenja množic pa je izginila. V Jeruzalemu, ko Kristusa na osličku sprejmejo kot kralja, Marije ni zraven. Ponovno pa se pojavi ob križu, ko drugi zbežijo. Takšno ravnanje izraža, čeprav Marija tega ni iskala, veličino, globino in svetost njene duše.

Poskusimo se učiti od nje, tako da sledimo njenemu zgledu v poslušnosti Bogu, v prefinjenem prepletu služabništva in gospostva. Marija nima nič skupnega z odnosom neumnih devic, ki sicer ubogajo, a nepremišljeno. Naša Gospa pozorno posluša, kaj želi Bog, premisli, česar ne razume, vpraša, česar ne ve. Nato se vsa preda izpolnjevanju Božje volje: glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po Tvoji besedi. Kaj ni čudovito? Sveta Marija, ki vodi vse naše ravnanje, nas zdaj uči, da poslušnost Bogu ni suženjstvo, da ne podjarmi naše zavesti; nežno nas spodbuja, da odkrijemo svobodo Božjih otrok.


174

Gospod vam bo dal spoznati še mnogo drugih značilnosti Marijinega zvestega sprejemanja Božje volje, ki se nam kažejo same od sebe in nas vabijo, da si jih vzamemo za zgled — njeno čistost, ponižnost, moč, velikodušnost, zvestobo ... Sam pa bi rad govoril o tisti, ki zaobjema vse, saj predstavlja vrh duhovnega razvoja, namreč o življenju molitve.

Če naj bi izkoristili milost, ki nam jo danes prinaša naša Mati, in vedno podpirali navdihe Svetega Duha, pastirja naših duš, se moramo resno vključiti v odnos z Bogom. Ne moremo se skriti v anonimnost; notranje življenje, ki ni osebno srečanje z Bogom, sploh ne obstaja. Površnost ni krščanska. Če v svojem notranjem življenju dopustimo rutino, je to, kot bi podpisali mrliški list kontemplativne duše. Bog kliče vsakega posebej, in vsak posebej mu moramo odgovoriti: tukaj sem, kajti klical si me.

Vsi vemo, da je molitev pogovor z Bogom. Toda morda bo kdo vprašal: pogovor o čem? O čem, če ne o Božjih stvareh in tistih, ki napolnjujejo naše dneve. O Jezusovem rojstvu, njegovi poti na tem svetu, njegovem skritem življenju in oznanjevanju, čudežih, odrešilnem trpljenju ter križu in vstajenju. In v navzočnosti troedinega Boga s sveto Marijo kot Posrednico in svetim Jožefom, našim Očetom in Gospodom — ki ga nadvse ljubim in častim —, kot zagovornikom bomo govorili o svojem vsakdanjem delu, družini, prijateljstvih, o velikih načrtih in nepomembnih malenkostih.

Vsebina moje molitve je vsebina mojega življenja. Tako delam jaz. Ko pa razmišljam o svoji situaciji, se čisto naravno pojavi odločen in trden sklep, da se spremenim, poboljšam, postanem bolj dovzeten za Božjo ljubezen. Iskren in stvaren sklep. In vedno ga spremlja tudi nujna, a zaupna prošnja, naj nas Sveti Duh ne zapusti, kajti ti si vendar Bog mojega zavetja.

Smo običajni kristjani, delamo v zelo različnih poklicih, vsa naša dejavnost poteka po običajnih poteh, vse se razvija v predvidljivem ritmu. Dnevi se zdijo enaki, celo monotoni ... Pa vendar, ta navidez tako navaden načrt ima Božjo vrednost in zanima Boga, saj se Kristus želi vključiti v naše delo in od znotraj poživljati tudi najbolj ponižne opravke.

Ta misel izraža nadnaravno, jasno in nezmotljivo resničnost. Ne gre za tolažbo za tiste, ki ne bomo uspeli zapisati svojega imena v zlato knjigo zgodovine. Kristusa zanima delo, ki ga moramo opraviti — tisoč in enkrat —, v pisarni, tovarni, delavnici, šoli, na polju, pri opravljanju fizičnega ali umskega dela. Zanima ga tudi skrita žrtev, ko svoje slabe volje ne stresamo na druge.

Premislite v molitvi te sklepe in izkoristite priložnost, da Jezusu poveste, da ga ljubite; tako boste postali kontemplativni sredi sveta, v pouličnem hrupu, povsod. To je prva lekcija v šoli pogovora z Jezusom Kristusom. Najboljša učiteljica v tej šoli je Marija, saj je vedno ohranila vero in nadnaravni pogled na vse, kar se je dogajalo okrog nje: vse, kar se je zgodilo, (je) shranila v svojem srcu.

Prosimo danes sveto Marijo, naj nam pomaga, da bomo kontemplativni in bomo razumeli nenehne klice, s katerimi Bog trka na vrata našega srca. Prosimo jo: naša Mati, ti si na svet prinesla Jezusa, ki nam razkriva ljubezen našega Boga Očeta; pomagaj, da ga bomo prepoznali sredi svojih vsakdanjih prizadevanj; odpri nam razum in voljo, da bomo znali prisluhniti Božjemu glasu, vzgibu milosti.


175

Ne mislite pa samo nase; razširite svoje srce, dokler ne zajamete celotnega človeštva. Najprej pomislite na ljudi, ki vas obdajajo — starše, prijatelje, sodelavce —, in poglejte, kako bi jim lahko pomagali globlje čutiti prijateljstvo z Gospodom. Če so to pošteni ljudje, ki so zmožni biti Bogu blizu, jih še posebej priporočite naši Gospe. Prosite pa tudi za vse duše, ki jih ne poznate, saj se vsi ljudje nahajamo na isti ladji.

Bodite zvesti in velikodušni! Smo del enega samega telesa, Kristusovega mističnega Telesa, svete Cerkve, kamor so poklicani mnogi, ki s čistostjo iščejo resnico. Zato smo strogo zavezani, da drugim razkrivamo pomen in globino Kristusove ljubezni. Kristjan ne more biti sebičen; če bi bil, bi izdal svojo poklicanost. Ni od Kristusa odnos tistih, ki se zadovoljijo, če svojo dušo ohranijo v miru — lažen je ta mir —, ne da bi mislili na dobro drugih. Če verjamemo v pristen smisel človeškega življenja, ki se nam je razkril po veri, ne moremo ostati mirni v prepričanju, da smo sami dobri, če si na praktičen in stvaren način ne prizadevamo, da se tudi drugi približajo Bogu.

Obstaja resnična ovira za apostolat: lažno spoštovanje in strah pred duhovnimi temami, ker si mislimo, da tak pogovor v določeno okolje ne sodi, saj bi se lahko dotaknil občutljivih točk in koga prizadel. Kolikokrat je takšno mišljenje le krinka za egoizem! Ne gre za to, da bi koga ranili, nasprotno: gre za služenje. Čeprav smo sami nevredni, nas Božja milost spreminja v orodje, da bi bili drugim koristni in jim sporočili veselo novico, da Bog hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice.

Je dopustno, da se na tak način vmešavamo v življenje drugih? Nujno je. Kristus je vstopil v naše življenje, ne da bi nas prosil za dovoljenje. Tako je naredil tudi s prvimi učenci: Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi. Vsakdo ima svobodo, lažno svobodo, da reče ne Bogu, kot tisti mladenič z velikim bogastvom, o katerem govori sveti Luka. Toda Gospod in mi, ki sledimo Njegovim besedam pojdite in oznanite, imamo pravico in dolžnost, da govorimo o Bogu, o tej pomembni človeški temi, kajti želja po Bogu klije v največjih globinah vsakega človeškega srca.

Sveta Marija, Regina apostolorum, kraljica vseh, ki si želijo širiti ljubezen tvojega Sina; ti, ki poznaš vse naše stiske, prosi odpuščanja za naše življenje, za tisto, kar bi v nas lahko bil ogenj, pa je samo pepel, za luč, ki ne razsvetljuje več, za sol, ki je postala neslana. Božja Mati, vsemogočna prosilka, pridobi nam z odpuščanjem tudi moč, da bomo resnično živeli iz upanja in ljubezni ter drugim prinašali vero v Kristusa.


176

Najboljša pot, da nikoli ne izgubimo apostolskega poguma in resnične želje služiti vsem ljudem, je lahko samo polnost življenja v veri, upanju in ljubezni, z eno besedo: svetost. Ne poznam drugega recepta za to kot osebno svetost.

Združeni s celotno Cerkvijo danes praznujemo zmagoslavje Matere, Hčere in Neveste Boga. In kot smo se za veliko noč veselili Gospodovega vstajenja tri dni po njegovi smrti, smo zdaj veseli, ker je Marija, potem ko je spremljala Jezusa od Betlehema do križa, končno ob Njem z dušo in telesom in uživa večno slavo. Tak je skrivnostni Božji načrt: naša Gospa, ki je v polnosti sodelovala pri našem odrešenju, je morala od blizu slediti korakom svojega Sina — revščina v Betlehemu, skrito življenje običajnega dela v Nazaretu, razkritje njegove Božje narave v Kani Galilejski, zasramovanje v trpljenju in Božja daritev križa ter večna blaženost v raju.

Vse to je neposredno povezano z nami, saj mora ta nadnaravni načrt postati tudi naša pot. Marija nam kaže, da je ta pot možna, da je zanesljiva. Ona je hodila pred nami po poti posnemanja Kristusa in poveličanje naše Matere predstavlja trdno upanje za naše rešenje. Zato jo imenujemo spes nostra in causa nostrae laetitiae, naše upanje in razlog našega veselja.

Nikoli ne smemo opustiti zaupanja v to, da bomo postali sveti, da bomo sprejeli Božje povabilo, da bomo vztrajali do konca. Bog, ki je v nas začel delo posvečevanja, bo to delo tudi končal. Kajti če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?

Na ta praznik vse kliče k veselju. Trdno upanje v našo osebno svetost je Božji dar. Toda človek ne more ostati pasiven. Spomnite se Kristusovih besed: Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Ga vidite? Križ vsak dan. Nulla dies sine cruce! Noben dan brez križa; noben dan, ko si ne bi naložili Gospodovega križa, ko ne bi sprejeli njegovega jarma. Zato vas tudi nenehno spominjam, da je veselje vstajenja posledica trpljenja križa.

Kljub temu se ne bojte, kajti Gospod sam nam je rekel: Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko. Sveti Janez Zlatousti razlaga: "Pridite, a ne, da bi polagali račune, temveč bili odrešeni svojih grehov; pridite, ne zato, ker bi potreboval slavo, ki mi jo lahko izkažete, potrebujem pa vaše rešenje ... Ne bojte se, ko slišite govoriti o jarmu, saj je prijeten; ne bojte se, če govorim o bremenu, saj je lahko."

Pot našega osebnega posvečevanja vsak dan vodi preko križa; ta pot ni nesrečna, saj nam pomaga sam Kristus in z Njim žalost ni mogoča. Rad ponavljam: In laetitia, nulla dies sine cruce! Z dušo, polno veselja, noben dan brez križa.


177

Vrnimo se zopet k temi, ki nam jo predlaga Cerkev: Marija je bila z dušo in telesom vzeta v nebo, angeli prepevajo! Mislim tudi na radost svetega Jožefa, njenega prečistega ženina, ki jo je pričakoval v raju. Toda vrnimo se na zemljo. Po veri vemo, da je naše sedanje življenje tu spodaj le obdobje romanja, potovanja; ne bo manjkalo žrtev, trpljenja, pomanjkanja. Pa vendar mora biti veselje vedno protiutež vsemu temu.

Služite Gospodu z veseljem; drugega načina služenja Njemu ni. Bog ljubi veselega darovalca, takega, ki se povsem preda v prijetni daritvi, saj ni razloga, ki bi opravičeval žalost.

Morda se vam zdi ta optimizem pretiran, ker vsi ljudje poznajo svoje pomanjkljivosti in neuspehe, doživljajo trpljenje, utrujenost, nehvaležnost, morda sovraštvo. Če smo kristjani enaki drugim, kako bi bili lahko brez teh tipično človeških lastnosti?

Naivno bi bilo zanikati pogosto prisotnost trpljenja in potrtosti, žalosti in osamljenosti na našem romanju po tem svetu. Po veri smo z gotovostjo spoznali, da vse to ni rezultat naključja in da človekova usoda ni pot v izničenje njegovih želja po sreči. Vera nas uči, da ima vse Božji smisel, saj v svojem bistvu pripada klicu, ki nas vodi v Očetovo hišo. To nadnaravno gledanje na zemeljsko bivanje kristjana ne poenostavlja človeške kompleksnosti, temveč človeku zagotavlja, da je ta kompleksnost lahko prepletena z Božjo močjo, trdno in neuničljivo vezjo, ki življenje na zemlji povezuje z dokončnim življenjem v Domovini.

Praznik Marijinega vnebovzetja govori o resničnosti tega veselega upanja. Še vedno smo romarji, toda naša Mati je šla pred nami in nam že kaže konec poti; zagotavlja nam, da je mogoče doseči cilj in da ga z zvestobo tudi bomo dosegli. Kajti presveta Devica ni samo naš zgled; je pomoč kristjanom. Na našo prošnjo — Monstra te esse Matrem —, pa nam ne zna niti noče odreči svoje materinske skrbi.


178

Veselje je krščanska dobrina. Zakrije ga samo žalitev Boga; kajti greh je rezultat sebičnosti, sebičnost pa vzrok žalosti. Toda še tedaj veselje ostane v žerjavici duše, saj vemo, da Bog in njegova mati nikoli ne pozabita na ljudi. Če se pokesamo, če iz našega srca privre dejanje obžalovanja, če se očistimo v zakramentu svete spovedi, nam Bog pride naproti in nam odpusti; in žalost izgine. Zato se je treba poveseliti in vzradostiti, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.

Te besede povzamejo čudovit konec prilike o izgubljenem sinu, ki se je nikoli ne bomo naveličali premišljevati: "Poglej, kako ti Oče prihaja naproti; objel te bo čez rame, te poljubil v znamenje ljubezni in nežnosti, naročil, naj ti dajo obleko, prstan, obutev. Ti se še vedno bojiš graje, on pa ti vrača dostojanstvo; bojiš se kazni, on pa te poljublja; bojiš se jezne besede, on pa ti pripravlja gostijo."

Ljubezen Boga je nedoumljiva. Če tako ravna s človekom, ki ga je užalil, kako bo šele počastil svojo mater, ki je brezmadežna, Virgo fidelis, presveta Devica, vedno zvesta?

Če je Božja ljubezen tako velika, kljub temu da je v človeškem srcu, pogosto izdajalskem, tako malo prostora, kakšno je potem šele srce Marije, ki se ni nikdar niti malo upiralo Božji volji?

Glejte, kako tudi liturgija današnjega praznika sporoča, da je s človeškim umovanjem nemogoče razumeti neskončno Božje usmiljenje. Namesto da bi razlagala, poje; spodbuja domišljijo, da bi vsakdo z navdušenjem pristopil k čaščenju. Kajti resničnost bo vse to presegla: Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. Če kralj hrepeni po tvoji lepoti, on je vendar tvoj gospod, se mu pokloni. Vsa bleščeča je kraljeva hči v notranjem prostoru, iz zlatih pletenin je njena obleka.

Liturgija se bo končala z Marijinimi besedami, v katerih se največja ponižnost prepleta z največjo slavo: Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni.

Cor Mariae dulcissimum, iter para tutum; presladko Marijino Srce, daj nam moč in gotovost na naši zemeljski poti; bodi ti sama naša vodnica, ker poznaš pot in zanesljivo bližnjico, ki po tvoji ljubezni vodita k ljubezni Jezusa Kristusa.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej