Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Jezus prihaja mimo > Jezusovo srce, mir kristjanov > Pog 16
162

Bog Oče nam je podelil, v srcu svojega Sina, infinitos dilectionis thesauros, neizčrpne zaklade ljubezni, usmiljenja, naklonjenosti. Če hočemo odkriti dokaz, da nas Bog ljubi — da ne samo posluša naše prošnje, temveč nam prihaja naproti —, je dovolj slediti razmišljanju svetega Pavla: On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?

Milost človeka prenavlja od znotraj in ga spreminja iz grešnika in upornika v dobrega in zvestega služabnika. Vir vseh milosti pa je ljubezen, ki jo ima Bog do nas in ki nam jo je razkril ne samo z besedami, marveč tudi z dejanji. Po tej Božji ljubezni je druga oseba presvete Trojice, Sin Boga Očeta, prevzel naše meso, torej našo človeško naravo v vsem, razen v grehu. In Beseda, Božja Beseda, je Verbum spirans amorem, Beseda, iz katere izhaja ljubezen.

Ljubezen se nam razkrije v utelešenju, v Jezusovi odrešujoči poti na zemlji vse do skrajne žrtve križa. Na križu pa se razodene z novim znamenjem: eden izmed vojakov mu je s sulico prebodel stran in takoj sta pritekli kri in voda. To sta Jezusova voda in kri, ki nam govorita o izročitvi do skrajnih meja, do consummatum est, izpolnjeno je, iz ljubezni.

Če ob današnjem prazniku še enkrat premislimo osrednje skrivnosti naše vere, se bomo čudili nad tem, kako se najgloblje resničnosti — ljubezen Boga Očeta, ki izroči svojega Sina, in ljubezen Sina, zaradi katere gre ta miren na Golgoto — spremenijo v dejanja, ki so ljudem zelo blizu. Bog se ne obrača na nas z izkazovanjem moči in oblasti, temveč se nam bliža tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Jezus ni nikoli oddaljen in vzvišen, čeprav ga bomo v letih njegovega oznanjevanja včasih videli jeznega zaradi človeške hudobije. A če dobro pogledamo, bomo takoj opazili, da se njegova jeza rodi iz ljubezni; gre za še eno povabilo, da nas izvleče iz nezvestobe in greha. Ali si res želim krivičneževe smrti, govori Gospod Bog, mar nimam rajši, da se spreobrne od svojih poti in živi. Te besede nam razložijo celotno Kristusovo življenje in nam pomagajo razumeti, zakaj je prišel k nam s srcem iz mesa, s srcem, kot je naše, ki je trden dokaz ljubezni in stalna priča neizrekljive skrivnosti Božje dobrote.


163

Ne morem drugače, kot da vam zaupam nekaj, kar zame predstavlja razlog za žalost in spodbudo za delovanje: misel na ljudi, ki še ne poznajo Kristusa, ki še ne slutijo globoke sreče, ki nas čaka v nebesih, in ki hodijo po zemlji, ter iščejo veselje, čigar resničnega imena ne poznajo, ali pa se zgubljajo po poteh, ki jih oddaljujejo od pristne sreče. Kako dobro lahko razumemo to, kar je moral občutiti apostol Pavel tisto noč v Troadi, ko je v spanju videl prikazen: Pred njim je stal neki Makedonec in ga prosil: Pridi v Makedonijo in pomagaj nam! In ko se mu je to prikazalo, smo začeli iskati priložnost, da bi odrinili v Makedonijo. Doumeli smo, da nas Bog kliče, naj tja ponesemo veselo oznanilo.

Ne čutite tudi vi, da nas Bog kliče, da nas — prek vsega, kar se dogaja v naši okolici —, pošilja oznanjat dobro novico o Jezusovem prihodu? Vendar kristjani včasih podcenjujemo svoje poslanstvo, zapademo v površnost, zgubljamo čas za prepire in jezo. Kar pa je še slabše, tudi taki so, ki se po krivem zgražajo nad načini, kako drugi živijo določene vidike vere ali razne pobožnosti, in namesto da bi sami odprli pot in se jih trudili živeti na način, ki je zanje pravi, ves čas le uničujejo in kritizirajo. V življenju kristjana se gotovo lahko, in dejansko tudi se, pokažejo slabosti. Vendar nismo pomembni mi in naše težave; edini, ki šteje, je On, Jezus. Govoriti moramo o Kristusu in ne o samih sebi.

Ta moja razmišljanja so spodbudile nekatere izjave o domnevni krizi pobožnosti do svetega Jezusovega Srca. Take krize ni; prava pobožnost je bila in tudi danes je živ odnos, poln človeškega in nadnaravnega smisla. Njegovi sadovi so bili in so okusni sadovi spreobrnjenja, izročitve, izpolnjevanja Božje volje, ljubečega prodiranja v skrivnosti odrešenja.

Nekaj povsem drugega pa je izkazovanje neplodnega sentimentalizma, brez doktrine, prenasičenega s pietizmom. Tudi meni niso všeč osladne podobe in slike presvetega Srca, ki človeku z zdravo pametjo in nadnaravnim čutom kristjana ne morejo navdihovati nikakršne pobožnosti. Vendar se mi ne zdi najbolj logično praktične zlorabe, ki izginejo same od sebe, prikazovati kot doktrinalen, teološki problem.

Če obstaja kriza, je to kriza človeških src, ki — zaradi kratkovidnosti, sebičnosti, ozkih pogledov — ne zaznajo nedoumljive ljubezni našega Gospoda Jezusa Kristusa. Liturgija svete Cerkve je vse od ustanovitve današnjega praznika znala ponuditi hrano resnične pobožnosti, tako da je za branje pri maši izbrala besedilo svetega Pavla, ki predlaga celoten načrt kontemplativnega življenja — znanje in ljubezen, molitev in življenje —, začenši s pobožnostjo do Jezusovega Srca. Bog sam nas skozi apostolova usta vabi, da hodimo po tej poti: Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina, ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti.

Božja polnost se nam razkriva in daje v Kristusu, v Kristusovi ljubezni, v Kristusovem Srcu. Kajti Njegovo Srce je tisto, v katerem telesno biva vsa polnost božanstva. Če torej izpred oči izgubimo ta veliki Božji namen — tok ljubezni, ki je bil na svetu vzpostavljen po utelešenju, odrešenju in binkoštih —, ne bomo razumeli nežnosti Gospodovega Srca.


164

Zavedajmo se vsega bogastva, ki je skrito v teh besedah: sveto Jezusovo Srce. Ko govorimo o človeškem srcu, ne mislimo zgolj na čustva, temveč na celotno osebo, ki ljubi in je v odnosu z drugimi. In, rečeno z besedami ljudi, ki so sestavili Sveto pismo, da bi mi lahko razumeli Božje stvari, je srce povzetek in izvir, izraz in najgloblji temelj misli, besed, dejanj. Človek je vreden toliko, kot je vredno njegovo srce, bi se lahko reklo v našem jeziku.

V srcu se začnejo veselje: moje srce se raduje zaradi tvoje pomoči; kesanje: moje srce je postalo kakor vosek, raztopilo se je sredi mojega telesa; hvala Gospodu: srce mi prekipeva od dobre besede; odločitev poslušati Gospoda: moje srce je pripravljeno; bedenje iz ljubezni: spala sem, a moje srce je bedelo. Pa tudi dvom in strah: Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte!

Srce ne samo čuti, ampak tudi ve in razume. Božjo postavo sprejmemo v srce in tam ostane zapisana. Sveto pismo še dodaja: Iz preobilja srca namreč govorijo usta. Gospod je nekim pismoukom vrgel v obraz: Zakaj v svojih srcih hudobno mislite? In da bi povzel vse grehe, ki jih človek lahko zagreši, je rekel: Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve.

Ko se v Svetem pismu govori o srcu, ne gre za minljivo čustvo, ki prinese ganjenost ali solze. O srcu se govori z mislijo na človeka, ki je, kot je pokazal sam Jezus Kristus, v celoti, z dušo in telesom, usmerjen v tisto, kar mu pomeni dobro: Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.

Ko zdaj razmišljamo o Jezusovem Srcu, izražamo gotovost ljubezni Boga in resničnost njegove izročitve. S tem ko priporočamo pobožnost do tega svetega Srca, priporočamo, da se moramo celovito — z vsem, kar smo: naša duša, naša čustva, naše misli, naše besede in naša dejanja, naše delo in naše veselje —, obračati na celega Jezusa.

Resnična pobožnost do Jezusovega Srca se uresničuje v sledečem: v spoznavanju Boga in spoznavanju nas samih ter v gledanju Jezusa in zatekanju k Njemu, ki nas poživlja, uči in vodi. V tej pobožnosti ni prostora za površnost, razen površnosti človeka, ki v svoji človeški necelovitosti ne dojame resničnosti Božjega utelešenja.


165

Jezus na križu, s srcem, presunjenim z ljubeznijo do ljudi, je zgovoren odgovor — besede so odveč —, na vprašanje o vrednosti stvari in ljudi. Ljudje ter njihovo življenje in sreča so tako pomembni, da se sam Božji Sin izroči za njihovo rešitev, očiščenje, povišanje. "Kdo ne bi ljubil tako ranjenega Srca?" se je ob tem spraševala kontemplativna duša. In dalje: "Kdo ne bi na ljubezen odgovarjal z ljubeznijo? Kdo ne bi objel tako čistega Srca? Mi, ki smo iz mesa, bomo ljubezen vračali z ljubeznijo, objeli našega ranjenca, ki so mu brezbožniki prebodli roke in noge, stran in Srce. Prosimo ga, naj blagovoli naše srce povezati z vezjo svoje ljubezni in ga raniti s sulico, kajti še vedno je trdo in nespokorjeno."

To so misli, čustva in besede, ki so jih zaljubljene duše od nekdaj namenjale Jezusu. Če pa naj bi razumeli ta jezik, da bi zares poznali človeško srce in Kristusovo Srce in Božjo ljubezen, sta potrebni vera in ponižnost. V veri in ponižnosti nam je sveti Avguštin zapustil svetovno znane besede: "K sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi."

Kadar pozabimo na ponižnost, se človek poskuša polastiti Boga, vendar ne na Božji način, ki nam ga je omogočil sam Kristus z besedami: vzemite in jejte, to je moje telo, temveč tako, da skuša Božjo veličino stlačiti v človeške okvire. Razum, ta hladni in slepi razum, ki ni razum, ki izhaja iz vere, niti prava razumnost človeka, zmožnega uživati in ljubiti stvari, se sprevrže v krivičnost tistega, ki vse podreja svojim skromnim izkušnjam, ki zmanjšajo nadnaravno resničnost in človeško srce prekrijejo s skorjo, neobčutljivo za vzgibe Svetega Duha. Naš ubogi razum bi bil izgubljen, če ne bi Bog s svojo usmiljeno močjo prebil meja naše bede: Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce. Duša pa ponovno zažari v luči in se napolni z veseljem, zaradi obljub Svetega pisma.

Z vami imam načrte blaginje in ne nesreče, je Bog oznanil skozi usta preroka Jeremija. Liturgija te besede pripisuje Jezusu, kajti v Njem se nam z vso jasnostjo pokaže, da nas Bog ljubi na ta način. Ne pride, da bi nas obsodil, nam očital naše pomanjkljivosti in našo omejenost; pride, da bi nas rešil, nam odpustil, nas opravičil, nam prinesel mir in veselje. Če odkrijemo ta čudoviti odnos Gospoda do Njegovih otrok, se bodo naša srca gotovo spremenila in spoznali bomo, da se pred našimi očmi odpira povsem nov pogled, poln smisla, globine in luči.


166

Toda poglejte, Bog nam ne oznanja: namesto srca vam bom dal voljo čistega duha. Ne, da nam srce, meseno srce, kot Kristusovo. Nimam enega srca, da bi ljubil Boga, in drugega, da bi ljubil ljudi na zemlji. Z istim srcem, s katerim sem ljubil svoje starše in ljubim svoje prijatelje, s tem istim srcem ljubim Kristusa in Boga Očeta in Svetega Duha in sveto Marijo. Ne bom nehal ponavljati: biti moramo zelo človeški, kajti sicer tudi Božji ne bomo mogli biti.

Človeška ljubezen tu na zemlji, kadar je resnična, nam že da okušati Božjo ljubezen. Tako že slutimo ljubezen, ki je bomo deležni pri Bogu in ki bo bivala med nami v nebesih, ko bo Gospod vse v vsem. Ta začetek spoznavanja Božje ljubezni nas bo spodbujal, da bomo običajno videti bolj sočutni, bolj razumevajoči, bolj predani.

Dajati moramo, kar prejmemo, učiti, kar se naučimo, ter drugim brez nadutosti in na preprost način dati delež pri spoznavanju Kristusove ljubezni. Ko izvršujete vsak svoje delo in opravljate svoj poklic v družbi, morete in morate svoje opravilo spremeniti v služenje. Dobro opravljeno delo, ki napreduje in omogoča napredek, ki upošteva nova dognanja kulture in tehnike, je zelo pomembno in koristno za celotno človeštvo, če nas pri tem vodi velikodušnost in ne egoizem, dobro vseh in ne lastna korist, če je torej polno krščanskega smisla življenja.

Ob tem prizadevanju, v spletu človeških odnosov, morate izpričevati Kristusovo ljubezen in njene konkretne posledice v prijateljstvu, razumevanju, človeški ljubeznivosti, miru. Kot je Kristus delal dobra dela po vseh poteh Palestine, morate tudi vi na človeških poteh družine, civilne družbe, odnosov rednega poklicnega dela, kulture in počitka biti veliki sejalci miru. To bo najboljši dokaz, da je Božje kraljestvo doseglo vaše srce; apostol Janez piše: Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo.

Toda nihče ne živi te ljubezni, če se ne oblikuje v šoli Jezusovega Srca. Samo če opazujemo in premišljujemo Kristusovo Srce, se bo naše moglo osvoboditi sovraštva in brezbrižnosti; samo tako se bomo znali na krščanski način odzvati na trpljenje in žalost drugih.

Spomnite se prizora, o katerem nam pripoveduje sveti Luka, ko se je Jezus bližal mestu Nain. Jezus vidi žalost ljudi, s katerimi se je srečal ob tisti priložnosti. Lahko bi šel mimo ali počakal na klic ali prošnjo. Vendar ne gre naprej niti ne čaka. Prevzame pobudo, saj ga je ganilo trpljenje vdove, ki je izgubila edino, kar ji je še ostalo, svojega sina.

Evangelist pravi, da se je vdova Jezusu zasmilila; morda je ganjenost pokazal tudi navzven kot ob Lazarjevi smrti. Jezus ni bil in ni neobčutljiv za trpljenje, ki se rodi iz ljubezni, niti se ne veseli ločitve otrok od staršev; premaga smrt, da bi dal življenje, da bi si bili blizu tisti, ki se imajo radi, prej in potem pa zahteva prvenstvo Božje ljubezni, ki mora oblikovati pristno krščansko življenje.

Kristus ve, da ga obkroža množica, ki bo osupnila nad čudežem in ga razglasila po vsem okolišu. Vendar Gospod ne ravna umetno, zaradi dejanja samega; samo ganjen je zaradi trpljenja žene in mora jo potolažiti. Dejansko se ji je približal in ji rekel: ne jokaj, kot bi ji hotel sporočiti: nočem te videti v solzah, saj sem prišel, da na zemljo prinesem veselje in mir. Nato se zgodi čudež, dokaz moči Kristusa Boga. Še pred tem pa je bila ganjena njegova duša, jasen dokaz za nežnost Srca Kristusa Človeka.


167

Če se ne bomo učili od Jezusa, ne bomo nikoli ljubili. Če bi mislili kot nekateri, da namreč ohraniti čisto, Boga vredno srce pomeni ne mešati in ne okužiti ga s človeškimi čustvi, bi kot logična posledica postali neobčutljivi za trpljenje drugih. Zmožni bi bili zgolj uradne ljubezni, suhe in brez duše, ne pa resnične Jezusove ljubezni, ki je nežnost in človeška toplina. S tem ne želim dati povoda za napačne teorije, ki so žalostni izgovori za to, da odvračamo srca, jih oddaljujemo od Boga in zapeljujemo v skušnjavo in pogubo.

Ob današnjem prazniku moramo Gospoda prositi, da nam podeli dobro srce, sposobno sočustvovati s trpljenjem ljudi in razumeti, da sta resnični balzam za stiske, ki spremljajo in pogosto vznemirjajo duše na tem svetu, ljubezen in dobrota. Vse druge tolažbe so dobre kvečjemu za to, da človeka trenutno razvedrijo, za sabo pa pustijo žalost in obup.

Če želimo pomagati drugim, jih moramo ljubiti, vztrajam, z ljubeznijo, ki bo razumevanje in predanost, naklonjenost in zavestna ponižnost. Tako bomo razumeli, zakaj se je Gospod odločil celotno postavo povzeti v dvojni zapovedi, ki je v resnici ena sama: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega, z vsem srcem.

Morda zdaj mislite, da kristjani — ne drugi, ti in jaz —, pozabljamo na osnovno uresničevanje te naloge. Morda mislite na številne krivice, ki se ne popravljajo, zlorabe, ki ostajajo, diskriminacijo, ki se prenaša iz roda v rod, ne da bi našli korenito rešitev.

Ne morem niti mi ni treba predlagati konkretnega načina za reševanje teh problemov. Vendar vas kot Kristusov duhovnik moram spomniti, kaj pravi Sveto pismo. Premišljujte ob prizoru sodbe, ki ga je opisal sam Jezus: Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.

Človek ali družba, ki se ne odzivata na trpljenje in krivice, ki se jih ne trudita lajšati, nista človek in družba po meri ljubezni Jezusovega Srca. Kristjani — ko ohranjajo kar največjo svobodo in zato tudi velik pluralizem ob proučevanju in uresničevanju različnih rešitev —, morajo biti enotni v istem prizadevanju služiti človeštvu. Drugače njihovo krščanstvo ne bo Jezusova beseda in življenje; krinka bo in prevara pred Bogom in pred ljudmi.


168

Moram pa vam dati v razmislek še nekaj: brez strahu si moramo prizadevati za dobro, zlasti ker je težko verjetno, da bi se ljudje zares odločili delati pravično in ker je še daleč zemeljsko sobivanje, ki bi ga navdihovala ljubezen in ne sovraštvo ali brezbrižnost. Vemo tudi, da bi, čeprav bi dosegli pravičnejšo delitev dobrin in harmonično ureditev družbe, trpljenje zaradi bolezni, nerazumevanja ali osamljenosti, trpljenje ob smrti dragih oseb in izkušnji lastne šibkosti ne izginilo.

Ob vseh teh tegobah ima kristjan na voljo samo en pristen, dokončen odgovor: Kristus na križu, Bog, ki trpi in umre, Bog, ki nam izroči svoje Srce, ki ga je sulica odprla v ljubezni do vseh. Naš Gospod sovraži krivice in obsoja tistega, ki jih povzroča. Ker pa spoštuje svobodo vsakega posameznika, dopušča, da obstajajo. Bog, naš Gospod, ne povzroča trpljenja ljudi, ga pa dopušča, ker to po izvirnem grehu sodi k človeški naravi. Kljub temu ga je njegovo Srce, polno ljubezni do ljudi, napotilo, da je s križem nase prevzel vse te muke: naše trpljenje, našo žalost, našo tesnobo, našo lakoto in žejo po pravičnosti.

Krščanski nauk o trpljenju ni načrt, kako priti do lahke tolažbe. V prvi vrsti gre za doktrino sprejetja tega trpljenja, ki je dejansko v vsakem človeškem življenju. Povem vam — z veseljem, kajti vedno sem učil in poskušal živeti načelo, da je tam, kjer je križ, tudi Kristus, ljubezen —, da se trpljenje pogosto pojavlja v mojem življenju in da sem več kot enkrat želel jokati. Ob drugih prilikah sem čutil, da v meni raste jeza zaradi krivice in zla. Okušal sem žalost, ko sem videl, da ne morem storiti nič, da kljub željam in prizadevanjem ne morem izboljšati krivičnih okoliščin.

Ko vam govorim o bolečini, ne govorim samo o teoriji, niti se ne omejujem na izkušnje drugih, ko vam pravim, da se ozrite na Kristusa, če zaradi resničnosti trpljenja kdaj čutite, da vaša duša omahuje. Prizor na Kalvariji vsem oznanja, da moramo težave posvečevati, če živimo združeni s križem.

Naše preizkušnje, če jih krščansko živimo, se namreč spremenijo v zadoščevanje, v sodelovanje pri usodi in življenju Jezusa, ki je prostovoljno iz ljubezni do ljudi izkusil vsakovrstne muke in bolečine. Rodil se je, živel in umrl ubog; po krivem so ga napadali, žalili, obrekovali, obtožili in obsodili; učenci so ga izdali in zapustili; izkusil je osamljenost in trpkost kazni in smrti. Kristus tudi sedaj trpi v svojih udih, v celotnem človeštvu, ki naseljuje zemljo in katerega Glava, Prvorojenec in Odrešenik je.

Trpljenje je v Božjem načrtu. To je resničnost, čeprav jo težko razumemo. Kot Človek jo je težko sprejel tudi Kristus: Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi. V tej napetosti trpljenja in sprejetja Očetove volje gre Jezus mirno v smrt in odpusti tistim, ki ga križajo.

Prav ta nadnaravna dopustitev trpljenja istočasno pomeni največjo pridobitev. Jezus je s smrtjo na križu premagal smrt; Bog iz smrti potegne življenje. Zato Božji otrok ne sme biti kot nekdo, ki se vda v svojo tragično usodo, temveč mora njegov odnos temeljiti na zadovoljstvu človeka, ki že vnaprej okuša zmago. V imenu te zmagovite Kristusove ljubezni se moramo kristjani podati na vse poti tega sveta, da bomo v besedi in dejanjih sejalci miru in veselja. Boriti se moramo — v boju miru —, proti slabemu, proti krivici in grehu ter tako oznanjati, da trenutno človeško stanje ni dokončno; da bo Božja ljubezen, ki se je razkrila v Jezusovem Srcu, dosegla veličastno duhovno zmago ljudi.


169

Prej smo omenili dogodke pri Nainu. Zdaj bi lahko navedli druge, saj so evangeliji polni podobnih prizorov. Te pripovedi so in bodo vedno vznemirjale človeška srca, saj ne opisujejo samo iskrene geste človeka, ki se usmili sebi podobnih, temveč v prvi vrsti razkrivajo Gospodovo neizmerno ljubezen. Jezusovo Srce je Srce utelešenega Boga, Emanuela, Boga z nami.

Cerkev, združena s Kristusom, se rodi iz ranjenega Srca. Iz tega na stežaj odprtega Srca se nam daje življenje. Kako ne bi tu vsaj mimogrede omenili zakramentov, po katerih Bog deluje v nas in nam daje delež v Kristusovi odrešenjski moči? Kako se ne bi s posebno hvaležnostjo spomnili presvetega zakramenta evharistije, svete daritve na Kalvariji in njenega stalnega nekrvavega obnavljanja pri naši maši? Jezus se nam izroča v hrano; ker Jezus Kristus prihaja k nam, se je vse spremenilo in v našem bitju se kaže moč — pomoč Svetega Duha —, ki napolnjuje našo dušo, oblikuje naša dejanja, naš način mišljenja in čutenja. Kristusovo Srce je mir za kristjana.

Temelj izročitve, za katero nas prosi Gospod, se ne omejuje samo na naše želje in naše moči, tolikokrat majhne in nemočne; v prvi vrsti se opira na milosti, ki jih je za nas pridobilo ljubeznivo Srce Boga, ki je postal Človek. Zato moremo in moramo vztrajati v notranjem življenju otrok našega Očeta, ki je v nebesih, ne da bi dali prostor potrtosti in malodušju. Rad ljudi pripravim k razmišljanju, kako kristjan v svojem običajnem, vsakdanjem življenju, v najpreprostejših stvareh, v normalnih okoliščinah svojega običajnega dneva živi vero, upanje in ljubezen, saj tu leži bistvo ravnanja duše, ki računa na Božjo pomoč in ki v življenju teh teoloških kreposti odkriva veselje, moč in mir.

To so sadovi Kristusovega miru, miru, ki nam ga prinaša njegovo presveto Srce. Kajti — povejmo to še enkrat — Jezusova ljubezen do ljudi je nedoumljiv vidik Božje skrivnosti, ljubezni Sina do Očeta in do Svetega Duha. Sveti Duh, vez ljubezni med Očetom in Sinom, v Besedi najde človeško Srce.

O teh osrednjih resnicah naše vere ni mogoče govoriti, ne da bi začutili omejenost našega razuma in veličino razodetja. Toda čeprav teh resnic ne moremo zaobjeti, čeprav naš razum ob njih onemi, ponižno in trdno verujemo vanje; oprti na Kristusovo pričevanje vemo, da je tako, da se ljubezen v osrčju Trojice razliva na vse ljudi prek ljubezni Jezusovega Srca.


170

Živeti v Jezusovem Srcu in se z njim tesno povezati tako pomeni, da se spremenimo v Božje bivališče. Kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, nam je oznanil Gospod. In Kristus in Oče v Svetem Duhu prideta v dušo in prebivata v njej.

Ko — najsi čisto malo — razumemo te temelje, se naše bivanje spremeni. Čutimo lakoto po Bogu in za svoje vzamemo besede iz psalma: Moj Bog, vneto te iščem, mojo dušo žeja po tebi, moje telo medli po tebi, kot suha zemlja brez vode. In Jezus, ki spodbuja naše hrepenenje, nam prihaja naproti, rekoč: če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Ponuja nam svoje Srce, da bi tam našli počitek in moč. Če sprejmemo njegov klic, bomo odkrili, da so njegove besede resnične, in naša lakota in žeja se bosta povečali, dokler si ne bomo želeli, da bi imel Bog v našem srcu kraj počitka ter bi ne oddaljil od nas svoje toplote in luči.

Ignem veni mittere in terram, et quid volo nisi ut accendatur? Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Malo smo se nagnili nad ogenj Božje ljubezni; pustimo, da njegov zagon premakne naše življenje, čutímo navdušenje, da ta Božji ogenj ponesemo z enega konca sveta na drugega, da ga pokažemo ljudem, ki nas obdajajo; tako bodo tudi oni spoznali Kristusov mir in z njim našli srečo. Kristjan, ki živi združen z Jezusovim Srcem, ne more imeti drugih ciljev: mir v družbi, mir v Cerkvi, mir v lastni duši, mir Boga, ki se bo dovršil, ko pride k nam njegovo kraljestvo.

Marija, Regina pacis, kraljica miru, ker si verovala, da se bo izpolnilo angelovo oznanjenje, pomagaj nam rasti v veri, biti trdni v upanju, poglabljati našo ljubezen. Kajti to želi danes od nas tvoj Sin, ko nam razkriva svoje presveto Srce.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej