NA praznik sv. Rešnjega telesa

Danes, na praznik sv. Rešnjega telesa, premišljujemo o globini Gospodove ljubezni, po kateri je ostal skrit pod zakramentalnima podobama. Iz njih res skoraj slišimo Njegov nauk množici: Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zraslo ter ga zadušilo. Druga semena so padla na dobro zemljo in dajala sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega.

Ta prizor je tudi iz sedanjosti. Božji sejalec tudi zdaj seje. Odrešenjsko delo se nadaljuje in Gospod nas hoče za svoje orodje. Želi, da kristjani odpremo Njegovi ljubezni vsa pota na zemlji. Vabi nas, da razširjamo Božje sporočilo, z naukom in zgledom, do zadnjih kotičkov sveta. Naroča nam, da kot pripadniki cerkvene in civilne družbe zvesto izpolnjujemo svoje naloge — da naj bo vsak od nas drugi Kristus, da posvečujemo svoje poklicno delo in obveznosti, ki nam jih nalaga naš stan.

Če pogledamo naokoli po tem svetu, ki ga ljubimo, ker je Božje stvarstvo, bomo spoznali, da je prilika resnična: Jezusova beseda je plodna, v mnogih dušah vzbudi potrebo po razdajanju in po zvestobi. Življenje in obnašanje tistih, ki služijo Bogu, sta spremenila zgodovino. Pa tudi mnogi drugi, ki ne poznajo Gospoda, živijo — morda se tega niti ne zavedajo —, po idealih, ki jih je prineslo krščanstvo …

Vidimo, da je del semena padel v nerodovitno zemljo ali med trnje in osat: srca, ki se zapirajo pred lučjo vere. Ideale, kot so mir, sprava, bratstvo, vsi sprejemamo in priznamo, nemalokrat pa so z dejanji zanikani. Nekateri ljudje si zaman prizadevajo, da bi utišali Božji glas s tem, da s silo onemogočajo njegovo širitev ali pa skušajo doseči isto s tišjim orožjem, ki je lahko tudi krutejše, ker dušo naredi brezčutno: z brezbrižnostjo.

Rad bi, da bi ob tem upoštevali svoje poslanstvo kot kristjani, da bi obrnili pogled k sveti evharistiji, k Jezusu, navzočemu med nami, ki nas je postavil za del samega sebe: vos estis corpus Christi et membra de membro, vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase del telesa. Naš Bog se je odločil ostati v tabernaklju, da nas hrani, nas pobožanstvi, nam pomaga k uspehu pri našem delu in naših naporih. Jezus je istočasno sejalec, seme in sad setve: kruh večnega življenja.

Čudež svete evharistije, ki se stalno obnavlja, ima vse značilnosti Jezusovega delovanja. Popoln Bog in popoln Človek, Gospod neba in zemlje, se nam ponuja kot najbolj naravna in običajna prehrana. Skoraj dva tisoč let čaka na našo ljubezen. Dolga doba je to, pa spet ne toliko. Kjer je ljubezen, tam dnevi hitro minevajo. V spominu imam očarljivo pesem iz španske Galicije, eno izmed pesnitev Alfonza X. Modrega. V njej opeva legendarnega meniha, ki je v svoji preprostosti prosil sveto Marijo, da bi mogel pogledati v nebo, pa četudi le za trenutek. Njegovi želji je ugodila in dobri menih je stopil v raj. Ko se je vrnil, ni spoznal nobenega izmed sobratov. Molitev v raju, ki se je njemu zdela zelo kratka, je v resnici trajala tri stoletja. Srcu, ki ljubi, tristo let ni nič. Tako si jaz razlagam dva tisoč let Gospodovega čakanja v evharistiji. Čakanje Boga, ki ljubi človeštvo, ki nas išče, ki si nas želi take, kakršni smo — omejeni, egoisti, nestalni —, a sposobni odkriti Njegovo neskončno ljubezen in se Mu prepustiti v celoti.

Iz ljubezni in zato, da bi nas naučil ljubiti, je prišel Jezus na zemljo in ostal med nami v evharistiji. Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca. S temi besedami prične sveti Janez opis dogodkov na predvečer pashe, ko je Jezus — tako nam pravi sveti Pavel —, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: "To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin. " Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: "Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin."

To je preprost in slovesen trenutek vzpostavitve nove zaveze. Jezus odpravi staro ekonomijo zaveze in nam razodene, da bo On sam vsebina naše molitve in našega življenja.

Glejte radost, ki preveva vso današnjo liturgijo: naj bo hvalnica polna, glasna, radostna. To je krščanska radost, ki prepeva novemu času: novi red je mesto starega nam dal. Novo pride, staro gre, pred resnico sni beže, noč premaga dan svetal.

Čudež ljubezni. Kruh, resničen za kristjana: Jezus, Prvorojenec večnega Boga se nam izroča kot hrana. Isti Jezus Kristus, ki nas tu krepča, pa nas pričakuje v nebesih kot svate, sodediče in družabnike, saj "tisti, ki se hranijo v Kristusu, bodo umrli svetu in času, a živeli bodo večno, ker je Kristus sam neminljivo življenje."

Za kristjana, ki mu je evharistija dokončno okrepčilo, mana, se večna sreča začne že sedaj. Staro je minilo. Pustimo ob strani vse zastarelo! Vse naj bo novo: srca, besede in dejanja.

To je veselo oznanilo. Je oznanilo, novost, ker nam sporoča globino ljubezni, ki je prej nismo slutili. Je veselo, ker ni večje sreče kot te, da se tesno združimo z Bogom. To je veselo oznanilo, ker nam na poseben in nepopisen način predstavi večnost.

Jezus se nam prikrije v presvetem zakramentu na oltarju, da bi se Mu upali približati, da bi bil naša hrana, da bi se zlili v eno z Njim. Ko pravi: Brez mene ne morete storiti ničesar, ne obsodi kristjana na neuspešnost, niti ga ne prisili v težavno in naporno iskanje njegove osebe. Ostal je med nami in nam je vedno na razpolago.

Ko se zberemo okoli oltarja med sveto mašo, daritvijo, ko premišljujemo pred izpostavljeno sveto hostijo ali Ga častimo skritega v tabernaklju, moramo poživiti našo vero, se zamisliti v novo življenje, ki prihaja k nam, in biti ganjeni ob Božji ljubezni in nežnosti.

Bili so stanovitni v nauku apostolov in občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Tako oriše Sveto pismo vedenje prvih kristjanov. Pri prejemanju evharistije so bili združeni po apostolski veri v popolni edinosti, soglasni v molitvi. Vera, Kruh, Beseda.

Jezus je v evharistiji sam porok njegove navzočnosti v naših dušah. Je porok njegove moči, ki drži svet, njegovih odrešenjskih obljub, ki pripomorejo, da bo človeška družina ob koncu časov na veke živela v nebesnem domovanju ob Bogu Očetu, Bogu Sinu in Bogu Svetem Duhu — presveti Trojici, edinem Bogu. Vsa naša vera pride na dan, ko verujemo v Jezusa, v njegovo resnično navzočnost pod podobama kruha in vina.

Ne razumem, kako je mogoče živeti krščansko, ne da bi čutili potrebo po stalnem prijateljstvu z Jezusom v kruhu in besedi, v molitvi in v evharistiji. V teku stoletij so generacije za generacijami utrjevale to evharistično pobožnost. Včasih z množičnimi prejemi med javno izpovedjo vere; drugič v tišini, v svetem miru templja ali v globini svojega srca.

Predvsem pa moramo ljubiti sveto mašo, ki mora biti osrednja točka našega dneva. Če prav doživljamo mašo, zakaj ne bi v ostalem delu dneva mogli nadaljevati z mislijo pri Gospodu, s skrito željo, da se ne bi oddaljili od Njegove navzočnosti, da bi delali, kot je delal On, in ljubili, kot je ljubil On? Tako se naučimo tega, da se zahvaljujemo Gospodu za to pozornost. On ni želel omejiti svoje navzočnosti le na oltarno daritev. Odločil se je, da bo ostal v sveti hostiji, shranjeni v tabernaklju, v svetem hramu.

Povem vam, da je bil tabernakelj zame vedno Betanija, miren in prijeten kraj, kjer je Jezus, kjer mu lahko izpovemo vse svoje skrbi, svoje trpljenje, svoje sanje in svoje veselje, z isto preprostostjo in nenarejenostjo, kot so mu jih izpovedovali njegovi prijatelji Marta, Marija in Lazar. Zato se mi srce ob sprehajanju po ulicah kakega naselja razveseli, ko odkrijem, pa čeprav v daljavi, obris cerkve. To je nov tabernakelj, nova priložnost, da pustim duši, da pohiti v bližino Gospoda v evharistiji.

Ko je Gospod pri zadnji večerji postavil sveto evharistijo, je bila noč, "kar je pomenilo," razlaga sveti Janez Zlatousti, "da se je čas dopolnil". Noč je padala na zemljo, ker so se stari obredi, stara znamenja o neskončnem Božjem usmiljenju do človeštva, izpolnili v polnosti in odpirala se je nova pot do pravega jutra, do nove pashe. Evharistija je bila postavljena v noči, da je že vnaprej pripravljala vstajenjsko jutro.

Tudi v svojih življenjih bomo pripravili to svitanje. Vse odsluženo, škodljivo in neuporabno — malodušje, nezaupljivost, žalost, strahopetnost —, vse to je treba vreči ven. Sveta evharistija vpelje Božje otroke v Božjo novost, in moramo odgovoriti in novitate sensus, s prenovitvijo vsega našega čutenja, vsega našega delovanja. Dobili smo nov izvor energije, močno korenino, cepljeno v Gospodu. Ne moremo se vrniti k staremu kvasu mi, ki imamo kruh sedanjosti in večnosti.

Na današnji praznik kristjani v procesiji spremljajo Gospoda po mestih vsega sveta, po ulicah in trgih — tako kot v času Njegovega zemeljskega življenja —, skritega v hostiji, ko gre v korak s tistimi, ki ga želijo videti in kot po naključju srečuje tiste, ki ga ne iščejo. Jezus se tako ponovno pojavi sredi svojih. Kako reagiramo ob tem Učenikovem klicu?

Zunanji znaki ljubezni morajo izvirati iz srca in se nadaljevati s pričevanjem v krščanskem življenju. Če smo bili prenovljeni s prejemom Gospodovega telesa, moramo to dokazati z deli. Naj bodo naše misli polne miru, predajanja, služenja. Naj bodo naše besede prave, jasne, na mestu; naj znajo potolažiti in pomagati, predvsem pa naj znajo drugim prinašati Božjo luč. Naj bodo naša dejanja skladna, učinkovita, zadeta v polno: naj imajo bonus odor Christi, dobri Kristusov vonj, ker spominjajo na Njegov način vedenja in življenja.

Procesija sv. Rešnjega telesa prinaša Kristusa v vasi in mesta po svetu. Vendar ta navzočnost, ponavljam, ne sme biti enodnevna: hrup, ki se sliši in potem pozabi. Jezusov mimohod nas mora opomniti, da ga moramo odkriti v svojih vsakdanjih opravilih. Poleg slovesne procesije današnjega četrtka mora biti tudi vsakdanja procesija, tiha in skromna, v vsakodnevnem življenju vsakega kristjana, človeka med sebi enakimi, a radostnega, da je prejel vero in Božje poslanstvo, da se vede tako, da prenovi Gospodovo sporočilo na zemlji. Ne manjka nam napak, bede, grehov. Vendar je Bog z nami in moramo se mu dati na razpolago, da bo vedno razpoznaven med ljudmi.

Prosimo torej Gospoda, naj nam nakloni, da bomo evharistične duše, naj bo naš stik z Njim poln veselja, miru, prizadevanja za pravičnost. In tudi drugim bomo omogočili, da spoznajo Kristusa; pomagali Ga bomo postaviti na vrh vseh človeških dejavnosti. Izpolnila se bo Jezusova obljuba: In ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.

Jezus je sejalec, sem vam pravil na začetku. Njegovo Božjo setev nadaljujejo kristjani. Kristus stisne pšenico v svojih ranjenih rokah, jo napoji s svojo krvjo, jo očisti in vrže v brazdo, v svet: vsako zrno posebej, da bo vsak kristjan, v svojem okolju, pričal o plodnosti Gospodove smrti in vstajenja.

Če smo v Gospodovih rokah, se moramo prepojiti z njegovo krvjo, pustiti, da nas raztrosi po zraku, sprejeti táko življenje, kot Bog hoče. In prepričati se moramo, da je potrebno seme zakopati in da mora umreti, če hočemo, da obrodi. Potem se dvigne steblo in prikaže klas. Iz klasa nastane kruh, ki ga Bog spremeni v Kristusovo telo. Tako smo spet združeni z Jezusom, našim sejalcem. Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha.

Ne pozabimo, da ni sadov, če ni predhodne setve: potrebno je, da velikodušno širimo Božjo besedo, da ljudje spoznajo Kristusa in ko ga spoznajo, da so lačni Njega. Praznik sv. Rešnjega telesa — kruha življenja —, je lepa priložnost, da premišljujemo o lakotah, ki jih je občutiti med ljudmi: lakota po resnici, pravici, edinosti in miru. O lakoti po miru bomo ponovili s svetim Pavlom: Kristus je naš mir, pax nostra. Želje po miru nas morajo spominjati, da je Jezus pot, resnica in življenje. Tistim, ki si želijo edinosti, bomo predstavili Kristusa, ki prosi, da bi bili consummati in unum, popolnoma eno. Lakota po pravici nas mora pripeljati do prvotnega izvira složnosti med ljudmi: biti in spoznati se kot Božji otroci, kot bratje med seboj.

Mir, resnica, edinost, pravica. Kako težko je včasih premostiti ovire, ki nam onemogočajo sožitje! Kljub temu smo kristjani poklicani, da izvedemo veliki čudež bratstva: da dosežemo, z Božjo pomočjo, da se ljudje vedejo krščanstvu primerno, nosijo bremena drug drugemu, doživljajo zapoved ljubezni, ki je vez popolnosti in izpolnitev postave.

Ne moremo prikriti dejstva, da je treba še marsikaj storiti. Ob neki priložnosti je Jezus, morda ob gledanju valovanja polnega klasja, rekel svojim apostolom: Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Kot takrat, tudi danes manjka delavcev, ki bi hoteli prenašati težo dneva in vročino. Če pa tisti, ki že delamo, nismo zvesti, se bo zgodilo to, kar je napisal prerok Joel: Polja so opustošena, zemlja žaluje, kajti žito je opustošeno, mošt se je posušil, olje je usahnilo. Sram vas bodi, poljedelci, tulite, vinogradniki, zaradi pšenice in zaradi ječmena, ker je žetev na polju pokončana.

Ni žetve, če človek ni velikodušno pripravljen na stalno delo, ki je lahko dolgo in težavno: orati zemljo, sejati, obdelovati njivo, požeti in omlatiti … V zgodovini, v času se gradi Božje kraljestvo. Gospod je vsem nam naložil to delo in nihče ni izvzet. Ko danes molimo in gledamo Kristusa v evharistiji, pomislimo, da še ni prišla ura počitka, da delavnik še ni končan.

Zapisano je v Knjigi pregovorov: Kdor obdeluje svojo zemljo, ima kruha do sitega. Skušajmo duhovno razložiti to vrstico: kdor ne orje Božje njive, kdor ni zvest Božjemu načrtu, da se drugim da na razpolago in jim pomaga pri spoznanju Kristusa, bo težko razumel, kaj je evharistični kruh. Nihče ne ceni tega, česar si ni prislužil z naporom. Če hočemo ceniti in ljubiti sveto evharistijo, je treba prehoditi Jezusovo pot, umreti samemu sebi, vstati, polni življenja, in obroditi obilen sad: stoteren!

To pot lahko prehodimo le v ljubezni. Ljubiti pomeni imeti veliko srce, občutiti skrbi svojih bližnjih, znati odpustiti in razumeti, s Kristusom se darovati za duše vseh. Če ljubimo z Jezusovim srcem, se bomo naučili služenja in bomo branili resnico z odločnostjo in ljubeznijo. Za tako ljubezen pa je treba odstraniti iz lastnega življenja vse, kar ovira Kristusovo življenje v nas: odvisnost od udobnosti, skušnjavo egoizma, iskanje časti. Le če bomo v sebi obnovili Kristusovo življenje, ga bomo mogli sporočiti tudi drugim; le s smrtjo pšeničnega zrna bomo mogli delovati v zemlji, jo spremeniti v njeni notranjosti, jo oplojevati.

Morda bomo kdaj začutili skušnjavo, da je vse to lepo, kakor nemogoče sanje. Govoril sem vam o prenovi vere in upanja. Ostanite trdni, popolnoma prepričani, da bodo Božje čudovitosti izpolnile naše nade. A potrebno je, da se resno usidramo v krščanski kreposti upanja.

Ne navadimo se na čudeže, ki se dogajajo med nami, na to občudovanja vredno skrivnost, da Gospod vsak dan pride k nam po duhovnikovih rokah. Jezus nas hoče budne, da se prepričamo o veličini Njegove moči in da ponovno slišimo njegovo obljubo: venite post me, et faciam vos fieri piscatores hominum, hodite za menoj in naredil vas bom za ribiče ljudi. Uspešni boste in približevali boste duše k Bogu. Zato moramo zaupati tem Gospodovim besedam: Vkrcajte se na barko, primite za vesla, dvignite jadra in odplujte na morje — v svet, ki nam ga Jezus izroča v dediščino. Duc in altum et laxate retia vestra in capturam! — odrinite na globoko in vrzite mreže za lov.

Kristus nam je položil v srce apostolsko gorečnost, ki je ne smemo ugasniti, izgubiti zaradi narejene ponižnosti. Res lahko vlečemo za sabo svojo osebno bedo, a res je tudi, da Gospod računa z našimi napakami. Njegovemu usmiljenemu pogledu ne uide dejstvo, da smo ljudje omejena, šibka bitja z nepopolnostmi, nagnjena h grehu. Vendar nam veleva, naj se borimo, naj priznamo svoje napake. A ne zato, da bi postali malodušni, temveč zato, da se spokorimo in si prizadevamo, da postanemo boljši.

Vedno moramo imeti pred očmi, da smo le orodje: Kaj je vendar Apolo? Kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste prejeli vero, in sicer kakor je komu dal Gospod. Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je dal rast. Nauk, sporočilo, ki ga razglašamo, ima lastno, neskončno plodnost, ki ni naša, ampak Kristusova. Bog sam si prizadeva, da se izvede ta odrešenjska naloga: zveličanje sveta.

Vera, torej. Ne sme nas premagati malodušje. Ne sme nas zaustaviti zgolj človeška preračunljivost. Če naj premagamo ovire je treba začeti delovati, s polno paro, da nas sam napor pelje k odprtju novih poti. Proti vsaki težavi je zdravilo osebna svetost, predanost Gospodu.

Živeti kot svetniki pomeni živeti tako, kot je naš Oče v nebesih določil, da živimo. Rekli boste, da je težko. Res je zelo visok ideal. Hkrati pa je lahek: v dosegu naših rok. Ko človek zboli, včasih ne najdejo pravega zdravila. V nadnaravnem pogledu se pa to ne dogaja. Zdravilo je vedno v bližini: Jezus Kristus, navzoč v sveti evharistiji, nam deli svoje milosti tudi v ostalih zakramentih, ki jih je postavil.

Ponovimo z besedami in dejanji: Gospod, vate zaupam, zadoščata mi Tvoja vsakodnevna previdnost, vsakodnevna pomoč. Ni razloga, da bi prosili Boga velikih čudežev. Moramo pa prositi, naj poveča našo vero, naj razsvetli naš razum, naj utrdi našo voljo. Jezus ostaja vedno med nami in ravna vedno v skladu s tem, kar je.

Od vsega začetka pridige sem vas svaril pred lažnim pobožanstvenjem. Naj te ne zmoti to, da se spoznaš tak, kot si: tak, iz blata. Naj te ne skrbi. Jaz in ti sva Božja otroka — in to je dobro pobožanstvenje —, izbrana po Božjem klicu od vekomaj: Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. Mi, ki še posebno pripadamo Bogu, ki smo njegovo orodje, kljub svoji osebni bedi, bomo uspešni, če ne bomo pozabili, da smo slabotni. Skušnjave nam kažejo na naše osebne šibkosti.

Če čutite, da upadajo vaše moči v zelo veliki meri in to zaradi lastne bede, potem je to trenutek, da se popolnoma izročite v Božje roke. Pripovedujejo, da je nekega dne stopil pred Aleksandra Velikega berač in ga prosil miloščine. Aleksander se je ustavil in odredil, naj bo upravitelj petih mest. Zmeden in osupel je revež vzkliknil: saj nisem toliko prosil! Aleksander pa mu je odgovoril: Ti si prosil po svoji meri, jaz ti dajem po tem, kar sem.

Še v trenutkih, ko se še posebej zavemo svoje omejenosti, moremo in moramo upreti pogled v Boga Očeta, Boga Sina in Boga Svetega Duha, ter se zavedati svojega deleža v Božjem življenju. Nikoli nimamo zadostnega razloga, da bi se ozrli nazaj: Gospod nam stoji ob strani. Biti moramo zvesti, vdani, izpolnjevati svoje obveznosti in v Jezusu odkrivati ljubezen in spodbudo, da lahko razumemo napake drugih in premostimo lastne. Na ta način bo malodušje — tvoje, moje, vseh ljudi —, tudi opora Kristusovemu kraljestvu.

Priznajmo svojo bol, a izpričajmo Božjo moč. Optimizem, veselje, trdna prepričanost, da nas hoče Gospod za svoje orodje — bodo govorili o krščanskem življenju. Če čutimo, da smo del svete Cerkve, če vemo, da nas podpira trdna Petrova skala, se bomo odločili, da bomo izpolnili drobno dolžnost vsakega trenutka: vsak dan kaj posejati. In skladišča bodo premajhna za tolikšno žetev.

Dokončajmo molitev! Zapomnite si — ko uživate v notranjosti svoje duše neskončno Božjo dobroto —, da je po posvetilnih besedah Jezus resnično navzoč v hostiji s svojim telesom, svojo krvjo, svojo dušo in svojo božanskostjo. Molite Ga spoštljivo in pobožno. V Njegovi prisotnosti Mu ponovno izpovejte svojo ljubezen. Pogumno Mu povejte, da Ga ljubite. Zahvalite se Mu za vsakodnevno usmiljenje, polno nežnosti, in gojite željo po zaupljivem prejemanju obhajila. Osupel sem pred skrivnostjo ljubezni. Gospod išče moje revno srce za prestol, da me ne zapusti, če bi se jaz oddaljil od Njega.

Okrepčani s Kristusovo navzočnostjo, nahranjeni z njegovim telesom, Mu bomo zvesti na tej zemlji. Potem, v nebesih, v Jezusovi družbi in družbi njegove Matere, pa bomo prišteti k zmagovalcem. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo? Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu.

To poglavje v drugem jeziku