Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Jezus prihaja mimo > Po Mariji k Jezusu > Pog 14
139

Pogled na svet in na Božje ljudstvo v tem mesecu maju, ki se začenja, nas spodbuja k premišljevanju o veličini marijanske pobožnosti, ki jo razkrivajo toliki običaji, stari in novi, a vsi v istem duhu ljubezni.

Veseli me, da je pobožnost do Marije vedno živa in da v krščanskih dušah vzbuja nadnaraven vzgib, da ravnamo kot domestici Dei, kot člani Božje družine.

Ko v teh dneh vidite toliko kristjanov, ki na nešteto različnih načinov izkazujejo svojo ljubezen sveti Devici Mariji, se gotovo tudi vi čutite bližje Cerkvi in bolj bratje vsem tem svojim bratom. To je kot družinsko srečanje, ko se starejši otroci, ki jih je življenje ločilo, ob kaki posebni priložnosti spet zberejo ob svoji materi. Čeprav so se kdaj prepirali in grdo ravnali drug z drugim, pa na ta dan tega ne počno; na ta dan se čutijo povezani in se vsi prepoznajo v skupni ljubezni.

Marija neprestano izgrajuje Cerkev, jo povezuje in ohranja trdno. Težko je živeti pristno pobožnost do Device in se ne čutiti bolj povezanega z drugimi člani mističnega Telesa in tudi z njegovo vidno glavo, ki je papež. Zato rad ponavljam: omnes cum Petro ad Iesum per Mariam! Vsi s Petrom k Jezusu po Mariji! In ko spoznamo, da smo del Cerkve in povabljeni, da se čutimo brate v veri, z večjo globino odkrijemo bratstvo, ki nas druži z vsem človeštvom; kajti Cerkev je bila po Kristusu poslana vsem ljudem in vsem narodom.

To, o čemer sem ravnokar govoril, smo izkusili že vsi, saj so se nam ob več priložnostih pokazali nadnaravni učinki iskrene pobožnosti do Marije. Vsak od vas bi lahko tu povedal več stvari. Tako tudi jaz. Trenutno imam v spominu romanje v Marijino svetišče na kastiljski zemlji, Sonsoles, ki sem ga opravil leta 1935.

Ni bilo tipično romanje, kot si ga navadno predstavljamo. Ni bilo množično in hrupno, šli smo samo trije. Spoštujem in cenim te druge javne izkaze pobožnosti, toda sam raje skušam Mariji darovati isto ljubezen in isto navdušenje z osebnimi obiski ali v manjših skupinah z nadihom intimnosti.

Na tistem romanju v Sonsoles sem spoznal izvor tega zavetništva Device. Bila je nepomembna pozornost, a vendar izraz otroštva tamkajšnjih domačinov. Podoba naše Gospe, ki jo tam častijo, je bila v obdobju bojev med kristjani in muslimani v Španiji nekaj časa skrita. Po nekaj letih so kip našli pastirji, ki so, kot pravi izročilo, ob pogledu nanj vzkliknili: Kako čudovite oči! Son soles! — So (kot) sonca! (op. prev.)


140

Od tistega časa, leta 1935, sem imel navado pogosto obiskovati Marijina svetišča in to mi je dalo priložnost za razmišljanje in meditacijo o resnični ljubezni toliko kristjanov do Jezusove Matere; in vedno sem bil prepričan, da je ta naklonjenost odgovor na ljubezen, da gre za izkazovanje otroške hvaležnosti. Kajti Marija je zelo povezana z največjim dokazom Božje ljubezni: z utelešenjem Besede, ki je postala človek kot mi in nosila naše stiske in grehe. Marija, zvesta Božjemu poslanstvu, za katerega je bila ustvarjena, se je in se še vedno neprestano daje v služenje ljudem, ki smo vsi poklicani, da bi bili bratje njenega Sina Jezusa; in tako je Božja Mati zdaj tudi zares Mati vseh ljudi.

Tako je, ker je tako hotel Gospod. In Sveti Duh je določil, naj ostane zapisano, da bi veljalo za vse rodove: Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: Žena, glej, tvoj sin! Potem je rekel učencu: Glej, tvoja mati! In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.

Janez, učenec, ki ga je Jezus ljubil, sprejme Marijo v svoj dom in v svoje življenje. Duhovni pisci so v teh besedah svetega Evangelija videli povabilo za vse kristjane, naj tudi mi postavimo Marijo v svoje življenje. Ta razlaga je nekako skoraj odveč. Marija brez dvoma želi, da kličemo k njej, se ji bližamo z zaupanjem, se zatekamo v njeno materinstvo s prošnjo, naj se pokaže kot naša Mati.

Vendar je Ona mati, ki se ne pusti prositi, ki celo prehiti naše prošnje, ker ve, kaj potrebujemo, in nam hitro pride na pomoč ter z deli dokazuje, da se nenehno spominja svojih otrok. Ko si vsak od nas prikliče pred oči svoje življenje in pomisli, kako se v njem odraža Božje usmiljenje, lahko odkrije nešteto razlogov, da se na prav poseben način čuti Marijinega otroka.


141

Odlomki Svetega pisma, ki govorijo o naši Gospe, prikazujejo ravno to, kako Jezusova Mati spremlja svojega Sina korak za korakom, se pridružuje njegovemu odrešenjskemu poslanstvu, se veseli in žalosti z Njim, ljubi tiste, ki jih ljubi Jezus, in se z materinsko skrbjo posveča vsem, ki so ob njej.

Pomislimo, na primer, na zgodbo o svatbi v Kani. Med številnimi povabljenci na eni teh hrupnih kmečkih porok, ki so se jih udeleževali ljudje iz različnih krajev, Marija opazi, da je zmanjkalo vina. Opazila je samo Ona in to takoj. Kako domači se nam zdijo prizori iz Kristusovega življenja! Kajti Božja veličina je povezana z običajnim, z vsakdanjim. Značilno za žensko in pozorno gospodinjo je, da opazi malomarnost in se posveča tem malim opravkom, ki delajo človeško življenje prijetnejše; tako je ravnala tudi Marija.

Pozorni bodite tudi na to, da nam o tem prizoru v Kani pripoveduje prav Janez; je edini izmed evangelistov, ki je uvrstil to dejanje materinske skrbi. Sveti Janez nas želi spomniti, da je bila Marija prisotna ob začetku Gospodovega javnega delovanja. To dokazuje, da se je znal poglobiti v pomen te Marijine prisotnosti. Jezus je vedel, komu je zaupal svojo Mater: učencu, ki jo je ljubil, ki se jo je naučil ljubiti kot lastno mater in jo je mogel razumeti.

Pomislimo zdaj na dneve, ki so sledili vnebohodu, v pričakovanju binkošti. Učenci, polni vere zaradi zmage vstalega Kristusa in hrepenenja zaradi obljube Svetega Duha, se želijo čutiti povezane in najdemo jih cum Maria matre Iesu, z Marijo, Jezusovo materjo. Molitev učencev spremlja Marijino molitev; to je molitev enotne družine.

Tokrat nam podatek posreduje sveti Luka, evangelist, ki je najbolj obširno opisal Jezusovo otroštvo. Zdi se, kot bi nam želel pokazati, da je bila Marija, podobno kot je imela bistveno vlogo pri utelešenju Besede, prisotna tudi na začetku Cerkve, ki je Kristusovo telo.

Od prvega trenutka življenja Cerkve so se vsi kristjani, ki so iskali Božjo ljubezen, ljubezen, ki se nam razkriva in postane meso v Jezusu Kristusu, srečali z Marijo in na zelo različne načine izkusili njeno materinsko skrb. Presveta Devica se zares lahko imenuje mati vseh kristjanov. Sveti Avguštin je to jasno povedal: "Sodelovala je s svojo ljubeznijo, da bi se v Cerkvi rodili verniki, člani tiste glave, katere mati je po telesu resnično bila."

Tako ni čudno, da je eno najstarejših pričevanj o pobožnosti do Marije prav molitev, polna zaupanja. Govorim o spevu, ki je bil zložen že pred stoletji, a ga ponavljamo še dandanes: "Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta Božja Porodnica, ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti, o častitljiva in blagoslovljena Devica."


142

Na spontan, naraven način se v nas zbudi želja, da bi bili blizu Božji Materi, ki je tudi naša Mati; da bi se obračali k njej, tako kot se obračamo k živi osebi, saj Ona nikoli ni bila podvržena smrti, temveč je z dušo in telesom ob Bogu Očetu, ob svojem Sinu in ob Svetem Duhu.

Zato, da bi razumeli Marijino vlogo v krščanskem življenju, da bi nas privlačila in bi z otroško ljubeznijo iskali njeno ljubeznivo spremstvo, ne potrebujemo velikih besed, čeprav je skrivnost Božjega materinstva vsebinsko tako bogata, da o njej nikoli ne bomo dovolj premišljevali.

Katoliška vera je znala v Mariji prepoznati privilegirano znamenje Božje ljubezni. Bog nas že zdaj imenuje svoje prijatelje, njegova milost deluje v nas, nas očiščuje greha, nam daje moč, da bi v slabostih, lastnih nekomu, ki je še vedno prah in beda, mogli že zdaj na neki način odsevati Kristusov obraz. Nismo zgolj brodolomci, ki jim je Bog obljubil rešitev, marveč se ta rešitev v nas že vrši. Naš odnos z Bogom ni odnos slepega, ki hlepi po svetlobi, a stoka v žalosti zaradi teme, temveč odnos otroka, ki ve, da ga Oče ljubi.

O tej prisrčnosti, tem zaupanju in tej gotovosti nam govori Marija. Zato gre njeno ime tako naravnost do srca. Odnos vsakogar izmed nas do lastne matere nam je lahko vzor in smernica pri odnosu do Gospe sladkega imena, Marije. Boga moramo ljubiti z istim srcem, s katerim ljubimo svoje starše, svoje brate in sestre, druge člane družine, svoje prijatelje ali prijateljice; drugega srca nimamo. S tem istim srcem pa moramo stopiti v odnos z Marijo.

Kako se običajen sin ali hči vedeta do svoje matere? Na sto načinov, a vedno z ljubeznijo in zaupanjem. Z ljubeznijo, ki bo ob vsaki priložnosti dobila drugačno obliko, pogojeno z življenjem samim; vendar te oblike nikdar niso nekaj hladnega, temveč prijetne domače navade, majhne vsakodnevne pozornosti, ki jih otrok mora imeti z materjo in jih mati pogreša, če otrok kdaj pozabi nanje: poljub ali nežnost ob odhodu ali prihodu domov, majhno darilce, nekaj prisrčnih besed.

V naših odnosih z nebeško Materjo tudi obstajajo smernice otroške pobožnosti, ki dajejo obliko našemu običajnemu ravnanju z Njo. Mnogi kristjani vzamejo za svojega stari običaj škapulirja ali pa privzamejo navado, da pozdravljajo — ni potrebna beseda, zadostuje misel —, Marijine podobe, ki jih najdemo v vsakem krščanskem domu in ki krasijo ulice tolikerih mest. Mnogi živijo čudovito molitev rožnega venca, v kateri se duša ne naveliča ponavljanja vedno istih reči, kot se tudi zaljubljenci ne naveličajo drug drugega, in v kateri se naučimo podoživljati osrednje trenutke Gospodovega življenja; ali pa Gospe posvetijo en dan v tednu — navadno ravno tega, na katerega smo zdaj zbrani, soboto —, ter ji izkažejo kakšno majhno pozornost in še posebej premišljujejo o njenem materinstvu. Obstajajo še številne druge marijanske pobožnosti, ki jih zdaj ni treba vseh naštevati. Ni potrebno, da so vse vključene v življenje vsakega kristjana — rasti v nadnaravnem življenju je nekaj povsem drugega kot zgolj kopičiti pobožnosti —, vendar moram hkrati povedati, da ne uživa polnosti vere, kdor ne živi vsaj katere od njih, kdor vsaj na kakšen način ne izraža ljubezni do Marije.

Kdor meni, da so pobožnosti do presvete Device presežene, daje občutek, da je izgubil globok krščanski smisel, ki ga imajo v sebi, da je pozabil vir, iz katerega prihajajo: vero v načrt odrešenja Boga Očeta, ljubezen do Boga Sina, ki je postal pravi človek in se je rodil iz žene, zaupanje v Boga Svetega Duha, ki nas posvečuje s svojo milostjo. Marijo nam je dal Bog in nimamo pravice, da bi jo zavračali, temveč se ji moramo bližati z ljubeznijo in veseljem otrok.


143

Pozorno premislimo to točko, ker nam lahko pomaga razumeti zelo pomembne stvari, saj nas Marijina skrivnost uči, da za približevanje Bogu moramo postati majhni. Resnično, povem vam, je vzkliknil Gospod svojim učencem, če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.

Postati kakor otroci: odpovedati se napuhu in samozadostnosti, priznati, da sami nič ne moremo, ker potrebujemo milost in moč našega Boga Očeta, da se naučimo hoditi in vztrajati na poti. Biti majhen zahteva, da se prepustimo, kot se prepustijo otroci, da verjamemo, kot verjamejo otroci, prosimo, kot prosijo otroci.

Vse to se naučimo pri Mariji. Pobožnost do Device ni nekaj mehkužnega in neodločnega; je tolažba in radost, ki napolnjuje dušo, ravno v takšni meri, kot predstavlja globoko in celovito vajo v veri, zaradi katere zapustimo same sebe in svoje upanje položimo v Gospoda. Eden izmed psalmov poje: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena. Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj.

Kajti Marija je Mati in njena pobožnost nas uči biti otroci: ljubiti zares in brezpogojno, biti preprosti, brez zapletov, ki se rodijo iz sebičnega premišljevanja o sebi, veseliti se, v zavesti, da nič ne more uničiti našega upanja. Začetek poti, ki vodi v norost Božje ljubezni, je zaupljiva ljubezen do presvete Marije. Tako sem zapisal pred mnogimi leti v uvodu k nekemu premišljevanju svetega rožnega venca in od takrat sem že večkrat izkusil resničnost teh besed. Na tem mestu ne bom veliko govoril o tej ideji; raje vas povabim, da si še vi pridobite izkušnjo, da to sami odkrijete tako, da ste v ljubečem odnosu z Marijo, da ji odprete srce, ji zaupate svoje veselje in žalost in jo prosite, naj vam pomaga spoznati Jezusa in mu slediti.


144

Če iščete Marijo, boste našli Jezusa in naučili se boste malo bolje razumeti tisto, kar se skriva v Božjem srcu, ki se poniža, ki se odpove izkazovanju svoje moči in veličine ter se nam predstavi v podobi služabnika. Če bi govorili po človeško, bi lahko rekli, da Bog pretirava, da se ne omeji na tisto, kar bi bilo nujno in nepogrešljivo za našo rešitev, temveč gre dlje. Edini način ali merilo, po katerem lahko nekako razumemo Božje ravnanje, je ugotovitev, da le-to nima merila, spoznanje, da se rodi iz nore ljubezni, ki Boga vodi, da prevzame naše meso in si naloži težo naših grehov.

Kako je sploh mogoče, da bi to spoznali, opazili, da nas Bog ljubi, in ne bi tudi sami znoreli od ljubezni? Pustiti moramo, da nam te resnice naše vere prodrejo v dušo, dokler v celoti ne spremenijo našega življenja. Bog nas ljubi, Vsemogočni, On, ki je naredil nebesa in zemljo!

Boga zanimajo celo najmanjše stvari njegovih bitij, vaše in moje, in vsakega od nas kliče po imenu. Ta gotovost, ki nam jo daje vera, nas spodbuja, da vse stvari okrog sebe gledamo v novi luči, in čeprav vse ostaja nespremenjeno, spoznamo, da je vse drugačno, ker je vse izraz Božje ljubezni.

Naše življenje se tako spremeni v nenehno molitev, v dobro voljo in mir, ki se ne končata, v dejanje zahvale, ki se izlušči v teku ur. Marija je zapela: Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni in njegovo ime je sveto.

Naša molitev lahko spremlja in posnema to Marijino molitev. Kot Ona bomo tudi mi čutili željo po petju, po razglašanju Božjih čudes, da bi bili celotno človeštvo in vsa bitja deležni naše sreče.


145

Ne moremo se obnašati do Marije kot otroci in obenem misliti samo nase, na svoje probleme. Ne moremo biti blizu Božji Materi in imeti sebične osebne težave. Marija vodi k Jezusu, Jezus pa je primogenitus in multis fratribus, prvorojenec med mnogimi brati. Spoznati Jezusa zatorej pomeni ugotoviti, da je smisel našega življenja edino v tem, da se predamo služenju drugim. Kristjan ne more ostati samo pri osebnih problemih, saj mora živeti pred očmi vesoljne Cerkve in misliti na zveličanje vseh duš.

Tako celo tisti vidiki, ki bi jih lahko imeli za najbolj zasebne in intimne — kot je skrb za lastno notranjo rast —, v resnici niso osebni, kajti posvečevanje in apostolat skupaj tvorita eno samo stvar. Zato se moramo truditi za svoje notranje življenje in razvijati krščanske kreposti z mislijo na korist celotne Cerkve, saj ne bi mogli delati dobrega in pričevati za Kristusa, če v nas ne bi bilo iskrenega prizadevanja, da evangeljske nauke prenesemo v resnično življenje.

Naše molitve bodo prepojene s tem duhom tudi ko se bodo začele z navidez osebnimi motivi in nameni, in bodo vedno stekle po poteh služenja drugim. Če pa hodimo z roko v roki s presveto Devico, se bomo z njeno pomočjo čutili brate vseh ljudi, saj smo vsi otroci Boga, ki mu je Ona Hči, Nevesta in Mati.

Težave naših bližnjih morajo biti naše težave. Globoko v duši moramo čutiti krščansko bratstvo, po katerem nam za nikogar ni vseeno. Marija, Mati, ki je Jezusa vzgajala, učila in spremljala na njegovi zemeljski poti in ki je zdaj ob Njem v nebesih, nam bo pomagala spoznati Jezusa, ki hodi ob nas in se nam kaže v potrebah naših človeških bratov.


146

Ko smo se na romanju, o katerem sem vam govoril na začetku, bližali kapeli Sonsoles, smo šli mimo žitnih polj. Žito se je bleščalo v soncu in zibalo v vetru. Tedaj mi je prišel na misel odlomek iz evangelija, besede, ki jih je Gospod namenil skupini svojih učencev: Ali ne pravite vi: Še štiri mesece in žetev bo tu. Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so bela za žetev. Znova sem pomislil, da Gospod želi naša srca navdati z isto vnemo, z istim ognjem, kot gori v Njegovem. Pa sem se malenkost oddaljil od poti ter utrgal nekaj klasov, ki naj me spominjajo na to.

Treba je odpreti oči, znati pogledati okoli sebe in prepoznati, kako nas Bog kliče preko ljudi, ki nas obdajajo. Ne moremo živeti obrnjeni stran od množice, zaprti v svoj mali svet. Jezus ni tako živel. Evangeliji nam velikokrat govorijo o njegovem usmiljenju, o sposobnosti, da je čutil žalost in potrebe drugih: zasmili se mu vdova iz Naina, objokuje Lazarjevo smrt, skrbi ga za množice, ki mu sledijo in nimajo kaj jesti, predvsem pa se mu smilijo tudi številni grešniki, ki hodijo po svetu, ne da bi poznali luč in resnico: ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.

Ko smo resnično Marijini otroci, razumemo to Gospodovo ravnanje, tako da se tudi naše srce razširi in čutimo usmiljenje. Tedaj nas prizadanejo stiske, trpljenje, zmote, osamljenost, strah in žalost drugih ljudi, naših bratov. In čutimo nujo, da bi jim pomagali v njihovih potrebah in jim govorili o Bogu, da bi tudi oni znali biti do njega kot otroci in bi mogli spoznati Marijino materinsko nežnost.


147

Napolniti svet z lučjo, biti sol in luč; tako je Gospod opisal poslanstvo svojih učencev. Ponesti vse do skrajnih meja sveta dobro novico o Božji ljubezni. Temu moramo tako ali drugače posvetiti življenje vsi kristjani.

Še več, želeti si moramo, da ne ostanemo sami, ter druge spodbujati, da prispevajo k temu Božjemu poslanstvu in prinašajo veselje in mir v srca ljudi. "Medtem ko napredujete, še druge pritegnite k sebi," piše sveti Gregor Veliki, "želite si spremljevalcev na poti h Gospodu."

Toda zavedajte se, cum dormirent homines, medtem ko so ljudje spali, je prišel sejalec ljuljke, kot pravi Gospod v priliki. Ljudje smo izpostavljeni nevarnosti, da se pustimo zavesti sebičnemu spancu, površnosti, tako da zaposlimo srce s tisoč minljivimi izkušnjami in se nočemo poglobiti v pravi smisel zemeljskih resničnosti. Kako slab je ta spanec, ki zaduši dostojanstvo človeka in ga spremeni v sužnja žalosti!

Eden od primerov pa nas mora še posebej boleti; to je primer kristjanov, ki bi lahko dali več, pa se ne odločijo, ki bi se lahko povsem izročili in sprejeli vse posledice svoje poklicanosti Božjih otrok, pa se upirajo velikodušnosti. Boleti nas mora, ker nam milost vere ni bila dana, da bi bila skrita, temveč da bi svetila pred ljudmi; poleg tega gre tudi za trenutno in večno srečo ljudi, ki tako ravnajo. Krščansko življenje je čudovita Božja stvar s takojšnjimi obljubami povračila in veselja, vendar pod pogojem, da znamo ceniti Božji dar in smo velikodušni brez mere.

Treba je torej zbuditi tiste, ki so se pogreznili v ta slabi spanec, in jih spomniti, da življenje ni igra, temveč Božji zaklad, ki mora obroditi sad. Treba je tudi pokazati pot tistim, ki imajo dobro voljo in dobre želje, pa jih ne znajo uresničiti. Kristus nas priganja. Vsak od vas mora biti ne samo apostol, marveč apostol apostolov, ki bo pridobil in pripravil tudi druge, da bodo pričevali za Kristusa.


148

Morda se kdo sprašuje, kako, na kakšen način ljudi seznaniti s tem. Moj odgovor je: s spontanostjo, preprostostjo, z življenjem, kot ga živite sredi sveta, predani svojemu delu in skrbi za družino, s sodelovanjem pri plemenitih prizadevanjih ljudi in s spoštovanjem upravičene svobode vsakega posameznika.

Pred skoraj tridesetimi leti mi je Bog položil v srce hrepenenje, da bi ljudem vseh stanov in poklicev razložil ta nauk: da je običajno življenje lahko sveto in polno Boga, da nas Gospod kliče, da posvečujemo svoje redne naloge, kajti v tem je tudi krščanska popolnost. Še enkrat razmislimo o tem z Marijinim življenjem pred očmi.

Ne pozabimo, da so skoraj vsi dnevi, ki jih je naša Gospa preživela na zemlji, potekali zelo podobno kot dnevi nešteto drugih žena, zaposlenih s skrbjo za družino, vzgojo otrok in gospodinjskimi opravili. Marija posvečuje najbolj neznatne stvari, to, kar zmotno mnogi imajo za nepresežno in brez vrednosti: vsakodnevno delo, drobne pozornosti do dragih oseb, pogovore in obiske sorodnikov in prijateljev. Blagoslovljena normalnost, ki je lahko polna tolikšne Božje ljubezni!

To je namreč tisto, o čemer govori Marijino življenje: njena ljubezen. Ljubezen, ki jo je razvila do skrajnosti in povsem pozabila nase, zadovoljna, da je tam, kjer jo hoče Bog, v skrbnem izpolnjevanju Božje volje. Zaradi tega tudi njeno najmanjše dejanje ni nikoli nebistveno, temveč polno vsebine. Marija, naša Mati, nam je zgled in pot. Truditi se moramo, da bi bili kot Ona, v dejanskih okoliščinah, ki jih je Bog hotel za naše življenje.

S takim ravnanjem bomo ljudem okoli sebe dali pričevanje preprostega in običajnega ter kljub omejitvam in pomanjkljivostim, lastnim našemu človeškemu položaju, doslednega življenja. Ko pa bodo videli, da smo jim v vsem enaki se bodo čutili povabljene, da vprašajo: Kakšna je razlaga za vaše veselje? In od kod jemljete moči za premagovanje egoizma in udobnosti? Kdo vas uči razumevanja, čistega sožitja in predanosti, služenja drugim?

To je trenutek, da razkrijemo Božjo skrivnost krščanskega življenja, da jim govorimo o Bogu, o Kristusu, o Svetem Duhu, o Mariji. Trenutek, ko s skromnimi človeškimi besedami skušamo posredovati norost Božje ljubezni, ki se je po milosti izlila v naša srca.


149

Sveti Janez v svojem evangeliju ohrani čudovit Marijin stavek iz prizora, o katerem smo že govorili, s poroke v Kani. Evangelist pripoveduje, da se je Marija obrnila na služabnike in jim rekla: Kar koli vam reče, storite. Za to gre: pripraviti duše do tega, da stopijo pred Jezusa in ga vprašajo: Domine, quid vis me facere? Gospod, kaj želiš, da storim?

Krščanski apostolat — in zdaj mislim konkretno na apostolat običajnega kristjana, moškega ali ženske, ki živi kot eden med sebi enakimi —, je velika kateheza, v kateri prek osebnega odnosa ter zvestega in pristnega prijateljstva v ljudeh zbudimo lakoto po Bogu in jim pomagamo odkrivati nova obzorja; rekel sem naravno, preprosto, z zgledom dobro živete vere, z besedo, ki je prijazna, a tudi polna moči Božje resnice.

Bodite pogumni! Lahko se zanesete na pomoč Marije, ki je Regina apostolorum. In naša Gospa, ki nikoli ne preneha biti Mati, zna svoje otroke postaviti pred njihove izrecne odgovornosti. Marija vsem tistim, ki se ji bližajo in premišljujejo njeno življenje, vedno naredi izjemno uslugo s tem, da jih popelje h križu in jim pred oči postavi zgled Božjega Sina. In ob tem srečanju, ko se odloča krščansko življenje, Marija posreduje za to, da bi naše ravnanje doseglo vrh v spravi mlajšega brata — tebe in mene —, s prvorojenim sinom Očeta.

Mnogo spreobrnitev in odločitev za predanost Božji službi izhaja iz predhodnega srečanja z Marijo. Naša Gospa je podpirala želje po iskanju, z materinskim čutom pospeševala nemir v duši, dosegla, da si želimo sprememb in novega življenja. Tako se je stavek 'Kar koli vam reče, storite.' spremenil v resničnost ljubeče izročitve, v krščansko poklicanost, ki odtlej razsvetljuje vse naše osebno življenje.

Ta trenutek pogovora pred Gospodom, v katerem smo razmišljali o vdanosti in ljubezni do njegove in naše Matere, lahko poživi našo vero. Začenja se mesec maj. Gospod želi od nas, da ne zapravimo te priložnosti za rast v njegovi ljubezni prek odnosa z Marijo: da bi vsak dan znali vzdrževati z Njo otroški stik — v majhnih stvareh in drobnih pozornostih —, ki postaja velika resničnost osebne svetosti in apostolata, torej nenehnega prizadevanja, da bi prispevali k odrešenju, ki ga je Kristus prinesel na svet.

Sancta Maria, spes nostra, ancilla Domini, sedes sapientiae, ora pro nobis! Sveta Marija, naše upanje, dekla Gospodova, sedež modrosti, prosi za nas!


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej