Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Jezus prihaja mimo > Gospodov vnebohod > Pog 12
117

Liturgija nam še enkrat postavlja pred oči zadnjo izmed skrivnosti Jezusovega življenja med ljudmi: Njegov vnebohod. Od Njegovega rojstva v Betlehemu smo bili priče mnogim rečem: našli smo ga v jaslih, kjer so ga častili pastirji in kralji, opazovali smo ga v Nazaretu v dolgih letih tihega dela in ga spremljali po palestinski deželi, ko je ljudem oznanjal Božje kraljestvo in delal dobro. Kasneje, v dneh Njegovega trpljenja, smo trpeli tudi mi, ko smo videli, kako ga obtožujejo, s kakšnim besom ga mučijo, s kakšnim sovraštvom križajo.

Bolečini je sledilo presvetlo veselje vstajenja. Kako jasen in trden temelj za našo vero je to! Zdaj ne bi smeli več dvomiti. Vendar smo, kot apostoli, morda še vedno šibki in na dan vnebohoda sprašujemo Kristusa: Gospod, ali boš v tem času obnovil izraelsko kraljestvo? Ali bodo v tem času dokončno izginili vsi naši dvomi in vse naše težave?

Gospod nam odgovori s tem, da se povzdigne v nebo. Spet kot apostoli ostanemo po eni strani polni občudovanja in po drugi žalostni, ko vidimo, da nas zapušča. V resnici se ni lahko navaditi na Jezusovo telesno odsotnost. Ganjen razmišljam, kako je Jezus pokazal svojo ljubezen s tem, da je šel in hkrati ostal; šel je v nebesa, izroča pa se nam kot hrana v sveti hostiji. Vendar kljub temu pogrešamo njegovo človeško besedo, način, kako je ravnal, gledal, se smehljal, delal dobro. Radi bi ga spet videli od blizu, ko se usede k vodnjaku, utrujen od težke poti, ko joka za Lazarjem, ko dolge ure moli, ko se usmili množice.

Vedno se mi je zdelo naravno in me je napolnjevalo z veseljem, da se je Jezusova sveta človeška narava dvignila v Očetovo slavo, hkrati pa mislim, da je ta žalost, značilna za dan vnebohoda, dokaz ljubezni, ki jo čutimo do Jezusa, našega Gospoda. On, ki je bil pravi Bog, je postal človek, pravi človek, meso našega mesa in kri naše krvi. In potem se loči od nas in gre v nebo. Kako ga ne bi pogrešali?


118

Če znamo premišljevati Kristusovo skrivnost, če se ga potrudimo gledati s čistimi očmi, bomo spoznali, da se mu lahko tudi zdaj intimno približamo, v duši in telesu. Kristus nam je jasno pokazal pot: po kruhu in po besedi, tako, da se hranimo z evharistijo ter spoznavamo in izpolnjujemo to, kar nas je učil, in se obenem pogovarjamo z Njim v molitvi. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.

To niso samo obljube. To je bistvo, je resničnost pristnega življenja: življenja milosti, ki nas spodbuja v oseben in neposreden odnos z Bogom. Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To Jezusovo zagotovilo med zadnjo večerjo je najlepši uvod v dan vnebohoda. Kristus je vedel, da mora iti, kajti na skrivnosten, nam nedoumljiv način bo po vnebohodu — v novem izlivu Božje ljubezni —, prišla tretja oseba Svete trojice: Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal.

Šel je in nam poslal Svetega Duha, ki vodi in posvečuje naše duše. Ko Tolažnik deluje v nas, potrjuje to, kar nam je oznanjal Kristus: da smo Božji otroci; da nismo prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak (...) duha posinovljenja, v katerem kličemo: Aba, Oče!

Vidite? To je delovanje Trojice v naših dušah. Vsak kristjan ima dostop do Božje navzočnosti v največjih globinah svoje duše, če odgovori na milost, ki nas povezuje s Kristusom v kruhu in v besedi, v sveti hostiji in v molitvi. Cerkev nam vsak dan ponuja v razmislek resničnost živega kruha in temu posveča dva velika praznika liturgičnega leta: veliki četrtek in sveto Rešnje telo. Na dan vnebohoda se bomo zadržali ob Jezusu in pozorno prisluhnili njegovi besedi.


119

Molitev k Bogu mojega življenja. Če nam Bog pomeni življenje, nas ne sme presenečati, da mora biti naš krščanski obstoj prepreden z molitvijo. Vendar ne mislite, da je molitev dejanje, ki ga izpolniš in potem opustiš. Pravični se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. Zjutraj mislim nate in popoldne se moja molitev kakor kadilo usmerja predte. Ves dan je lahko čas molitve: od večera do jutra in od jutra do večera. Celo več: kot nas opominja Sveto pismo, mora tudi spanec biti molitev.

Spomnite se, kaj nam o Jezusu povedo evangeliji. Včasih je celo noč preživel v intimnem pogovoru z Očetom. Kakšno ljubezen je v prvih učencih zbudila podoba Kristusa v molitvi! Ko so tako opazovali to stalno držo svojega Učitelja, so ga nekoč zaprosili: Domine, doce nos orare, Gospod, nauči nas moliti.

Sveti Pavel — orationi instantes, vztrajajte v molitvi, kot piše — povsod širi živi Kristusov zgled. In sveti Luka kot s čopičem prikaže način dela prvih učencev: vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi.

Prekaljenost dobrega kristjana, po milosti, pridobimo v kovačnici molitve; in ker se molitev hrani iz življenja samega, se ne razvija le na en način. Srce si navadno olajšamo s pomočjo besed, z molitvami izraženimi z glasom, ki nas jih je naučil Bog sam, npr. Oče naš, ali pa po svojih angelih, npr. Zdrava Marija. Drugikrat bomo uporabili molitve, ki jih je prečistil čas in s katerimi so svojo pobožnost izražali milijoni bratov v veri. Te so lahko liturgične — lex orandi —, ali take, ki so se rodile iz strasti zaljubljenega srca, kot so številni marijanski odpevi: Sub tuum praesidium ..., Memorare ..., Salve Regina ...

Ob drugih prilikah nam bo dovolj nekaj izrazov, izstreljenih kot puščice, iaculata: to so pobožni vzkliki, ki se jih naučimo ob pozornem branju Jezusove zgodbe: Domine, si vis, potes me mundare, Gospod, če hočeš, me moreš očistiti; Domine, tu omnia nosti, tu scis quia amo te, Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad; Credo, Domine, sed adiuva incredulitatem meam, verujem, Gospod, toda pomagaj moji neveri, utrdi mi vero; Domine, non sum dignus, Gospod, nisem vreden; Dominus meus et Deus meus, moj Gospod in moj Bog ... in še drugi vzkliki, kratki in ganljivi, ki privrejo iz notranje gorečnosti duše in odgovorijo na konkretne okoliščine.

Življenje molitve pa mora temeljiti še na nekaj trenutkih dneva, ki jih posvetimo samo odnosu z Bogom; trenutkih pogovora brez besed, če je le mogoče ob tabernaklju, da se Bogu zahvalimo za to — samo! — dvatisočletno čakanje. Ta pogovor z Bogom je notranja molitev, od srca k srcu, pri kateri sodeluje vsa duša: razum in domišljija, spomin in volja. To je meditacija, ki prispeva k temu, da naše ubogo človeško življenje, naše običajno vsakdanje življenje dobi nadnaraven pomen.

S pomočjo tega časa meditacije, molitev izraženih z glasom in pobožnih vzklikov bomo svoj dan povsem naravno in neopazno spremenili v nenehno hvalo Bogu. Ostali bomo v njegovi navzočnosti, kot tudi zaljubljenci stalno usmerjajo svoje misli k ljubljeni osebi, in vsa naša, tudi najmanjša dejanja bodo polna duhovnih sadov.

Ko torej kristjan stopi na pot neprekinjenega odnosa z Bogom — in ta pot je namenjena vsem, ne samo izbrancem —, se njegovo notranje življenje krepi, postaja gotovo in trdno; in v človeku se utrdi ta boj, prijeten in zahteven obenem, da bi do konca izpolnil Božjo voljo.

Na podlagi življenja molitve lahko razumemo tudi drugo temo, o kateri govori današnji praznik: apostolat, uresničevanje nauka, ki ga je Jezus izročil svojim tik pred vnebohodom: in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.


120

Ob čudoviti naravnosti Božjega kontemplativna duša kar kipi v apostolski vnemi: Srce je zažarelo v meni, ko sem razmišljal, je ogenj zagorel. To je prav tisti ogenj, o katerem govori Kristus: Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! To je ogenj apostolata, ki se krepi v molitvi, in ni boljšega načina, da se širom sveta razplamti miroljubna bitka, v katero je poklican vsak kristjan: dopolniti, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim.

Jezus je šel v nebesa, smo rekli. Toda kristjan je lahko, kot prvi apostoli, povezan z Njim v molitvi in evharistiji, lahko se vname v Njegovem apostolskem prizadevanju in skupaj z Njim soodrešuje, to je, seje mir in veselje. Služenje torej: apostolat namreč ni nič drugega kot to. Če se zanašamo zgolj na lastne moči, ne bomo v nadnaravnem dosegli ničesar; če pa smo orodje v Božjih rokah, bomo dosegli vse: vse zmorem v njem, ki mi daje moč. Bog se je v svoji neskončni dobroti odločil uporabiti ta nepopolna orodja. Apostolu tako ni treba drugega kot to, da pusti delovati Gospodu in da je v celoti pripravljen, da Bog po njem — po svojih bitjih, po izbranih dušah —, uresniči svoje odrešenjsko delo.

Apostol je kristjan, ki je vcepljen v Kristusa in se z Njim poistoveti po krstu; ki je usposobljen, da se bori za Kristusa, po birmi; ki je poklican, da služi Bogu s svojim delovanjem v svetu, po skupnem duhovništvu vernikov, ki predstavlja določeno udeleženost pri Kristusovem duhovništvu in, čeprav je bistveno drugačno od službenega duhovništva, omogoča sodelovanje pri cerkvenem bogoslužju in pomoč ljudem na poti k Bogu, s pričevanjem besede in zgleda, z molitvijo in s pokoro.

Vsak izmed nas mora biti ipse Christus. On je edini posrednik med Bogom in ljudmi in mi se združimo z Njim, da bi z Njim vse stvari izročili Očetu. Naša poklicanost Božjih otrok sredi sveta od nas zahteva, da ne iščemo zgolj svoje osebne svetosti, temveč hodimo po poteh sveta in jih spreminjamo v steze, ki prek ovir vodijo duše h Gospodu, da kot navadni državljani sodelujemo pri vseh svetnih dejavnostih in postanemo kvas, ki bo prekvasil celotno maso.

Kristus je šel v nebo, a je vsem pravičnim ljudem dal stvarno možnost, da se rešijo. Sveti Gregor Veliki to pomembno krščansko temo povzame z odločnimi besedami: "Jezus se je tako odpravljal proti kraju, od koder je bil, in se vračal s kraja, kjer se je zadrževal. Dejansko je v trenutku, ko se je dvignil v nebo, v svoji božanskosti združil nebo in zemljo. Ob današnjem prazniku moramo slovesno poudariti dejstvo, da je bil odpravljen odlok, ki nas je obsojal, sodba, po kateri smo bili podvrženi slabemu. Narava, kateri so bile namenjene besede: prah si in v prah se povrneš (1 Mz 3, 19), prav ta narava se je danes s Kristusom dvignila v nebo."

Zato ne bom nehal ponavljati, da se svet lahko posveti in da je to še posebej naloga kristjanov, ki jo uresničujemo tako, da ga očiščujemo priložnosti za greh, s katerim ga ljudje omadežujemo, in ga darujemo Gospodu kot duhovno hostijo, izročeno in povzdignjeno z Božjo milostjo in našim prizadevanjem. Če smo natančni, ne moremo reči, da obstaja karkoli plemenitega, kar bi bilo zgolj posvetno, potem ko je Beseda blagovolila v celoti prevzeti človeško naravo ter posvetiti zemljo s svojo navzočnostjo in z delom svojih rok. Veliko poslanstvo, ki ga prejmemo pri krstu, je soodrešenje. Kristusova ljubezen nas priganja, da sprejmemo na svoje rame del te Božje naloge in sodelujemo pri odrešenju duš.


121

Poglejte: odrešenje, ki se je dovršilo, ko je Jezus umrl v sramoti in slavi križa, Judom v spotiko, poganom norost, se bo po Božji volji izvrševalo še naprej, dokler ne pride Gospodova ura. Človek ne more živeti v skladu z Jezusovim srcem in se hkrati ne čutiti poslanega kot On, peccatores salvos facere, reševat vse grešnike, v prepričanju, da moramo mi sami vsak dan bolj zaupati v Božje usmiljenje. Od tod ta silna želja, da bi bili soodrešeniki s Kristusom, da bi skupaj z Njim rešili vse duše, ker smo oziroma želimo biti ipse Christus, Jezus sam, in On je sam sebe dal v odkupnino za vse.

Pred seboj imamo pomembno nalogo. Ne smemo ostati pasivni, saj nam je Gospod izrecno naročil: trgujte, dokler ne pridem. Med tem, ko čakamo vrnitev Gospoda, ki bo ponovno zavladal svojemu kraljestvu, ne moremo stati križem rok. Širjenje Božjega kraljestva ni samo uradna naloga članov Cerkve, ki predstavljajo Kristusa, ker so od Njega prejeli sveto moč. Vos autem estis corpus Christi, tudi vi ste Kristusovo telo, nam pove apostol, z jasno zapovedjo, naj trgujemo do konca.

Še veliko dela nas čaka. Se mar v dvajsetih stoletjih ni naredilo nič? V dvajsetih stoletjih se je veliko delalo; vnema nekaterih ljudi, s katero podcenjujejo trud naših prednikov, se mi ne zdi ne objektivna ne poštena. V dvajsetih stoletjih je bilo opravljeno pomembno delo, in pogosto je bilo opravljeno zelo dobro. Ob drugih prilikah je prihajalo do zmot, do nazadovanja, kot je tudi danes kdaj opaziti umikanje, strah, boječnost, vendar hkrati ne manjka poguma in velikodušnosti. Toda človeška družina se nenehno obnavlja; v vsaki generaciji moramo ljudem pomagati odkriti veličino njihovega poslanstva Božjih otrok in doseči, da bodo zapoved ljubezni do Stvarnika in svojega bližnjega vzeli za svojo.


122

Kristus nam je dokončno pokazal pot te ljubezni do Boga; apostolat je prekipevajoča Božja ljubezen, ki se daje za druge. Notranje življenje vključuje tudi rast v povezanosti s Kristusom po kruhu in besedi. In apostolsko prizadevanje je točen, primeren in potreben izraz notranjega življenja. Ko okušamo Božjo ljubezen, čutimo težo duš. Ne gre ločevati notranjega življenja in apostolata, kot tudi v Kristusu ni mogoče ločevati njegove narave Boga-Človeka ter naloge Odrešenika. Beseda se je hotela učlovečiti, da bi rešila ljudi, da bi jih povezala v eno z Njim. To je razlog Njegovega prihoda na svet: ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes, kot molimo v veri.

Za kristjana je apostolat nekaj naravnega, ni nekaj dodatnega, obstranskega, tujega njegovim vsakodnevnim dejavnostim in poklicnemu delu. To sem neprenehoma ponavljal, odkar je Gospod določil, naj pride na svet Opus Dei! Gre za to, da posvečujemo običajno delo, da se pri tem posvečujemo in da posvečujemo druge z opravljanjem svojega poklica, vsak v svojih okoliščinah.

Apostolat je za kristjana kot dihanje; Božji otrok ne more živeti brez tega duhovnega utripa. Današnji praznik nas spominja na to, da je prizadevanje za duše ljubezniva zapoved našega Gospoda, ki nas ob odhodu v slavo kot svoje priče pošilja po vsem svetu. Velika je naša odgovornost; kajti biti Kristusova priča pomeni v prvi vrsti to, da se trudimo živeti po njegovem nauku, da si prizadevamo, da naše ravnanje spominja na Jezusa in obudi njegovo čudovito podobo. Vesti se moramo tako, da bodo drugi o nas lahko rekli: ta je kristjan, ker ne sovraži, ker zna razumeti, ker ni fanatik, ker obvladuje nagone, ker je požrtvovalen, ker izkazuje občutje miru, ker ljubi.


123

S Kristusovim naukom, ne s svojimi idejami, sem vam začrtal idealno pot kristjana. Se strinjate, da je zahtevna, vzvišena, privlačna? Toda morda se bo kdo vprašal: je sploh mogoče tako živeti v današnji družbi?

Zagotovo nas je Bog poklical v času, ko se veliko govori o miru, a miru ni: ne v dušah, ne v ustanovah, ne v družbenem življenju, ne med narodi. Neprestano se govori o enakosti in demokraciji, a je še vedno ogromno kast, zaprtih, neprodornih. Poklical nas je v času, ko vpijemo po razumevanju, a razumevanje izstopa v svoji redkosti, celo med ljudmi, ki ravnajo v dobri veri in hočejo živeti ljubezen, kajti, ne pozabite, bolj kot v dajanju se ljubezen kaže v razumevanju.

Živimo v obdobju, ko se fanatiki in nestrpneži — nesposobni sprejeti drugačno mišljenje —, izmikajo, tiste, ki so v resnici njihove žrtve, pa grajajo kot nasilne in agresivne. Poklical nas je, konec koncev, v času, ko se veliko besed namenja enotnosti, in morda je težko razumeti, da se dopušča večja neenotnost že med samimi katoliki, kaj šele med ljudmi na splošno.

Nikoli ne razpravljam o politiki, ker to ni moja služba. Zato, da kot duhovnik opišem trenutno stanje sveta, je dovolj, če ponovno pomislim na eno izmed Gospodovih prilik, tisto o pšenici in ljuljki. Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Jasno je: polje je rodovitno in seme dobro. Gospodar polja je opravil setev v ugodnem trenutku in z dognano spretnostjo; poleg tega je postavil stražo, da bi zaščitil pravkar posejano. Če se kasneje pojavi ljuljka, je to zato, ker ni bilo sodelovanja, ker so ljudje — še posebej kristjani —, zaspali in dopustili, da se je približal sovražnik.

Ko neodgovorni služabniki Gospoda vprašajo, zakaj je zrasla ljuljka na njegovem polju, je odgovor jasen: inimicus homo hoc fecit, sovražnik je to storil! Mi, kristjani, ki bi morali paziti, da se dobre stvari, ki jih je Stvarnik postavil v ta svet, razvijajo v korist resnice in dobrega, smo zaspali — nesrečna lenoba, ta spanec! —, medtem pa so sovražnik in tisti, ki mu služijo, neutrudno hodili okrog. Vidite, kako je zrasla ljuljka: kako obilna setev vsepovsod!

Nisem poklican, da bi prerokoval nesreče. Ne želim vam s svojimi besedami naslikati uničujočega in brezupnega položaja. Ne nameravam se pritoževati nad časi, v katerih živimo po Božji previdnosti. Ljubimo to svojo dobo, saj nam predstavlja okvir, v katerem moramo doseči svoje osebno posvečenje. Ne dopuščamo naivnih in brezplodnih nostalgij: svet nikoli ni bil boljši. Od nekdaj, od zibke Cerkve, ko je bilo še slišati oznanjevanje dvanajsterih, je preganjanje že postalo silovito, začela so se krivoverstva, razširila se je laž in izbruhnilo sovraštvo.

Vendar tudi ne moremo zanikati, da je zlo po vsem videzu napredovalo. Na vsem tem Božjem polju, na zemlji, ki je Kristusova dediščina, je vzklila ljuljka; ne samo ljuljka, obilje ljuljke! Ne moremo se pustiti zaslepiti z mitom o večnem in nespremenljivem napredku. Pravilno usmerjen napredek je dober in Bogu všečen. Vendar je bolj poudarjen ta drugi, lažni napredek, ki slepi toliko ljudi, saj pogosto ne sprevidi, da se človeštvo pri nekaterih korakih vrača in izgublja to, kar je že pridobilo.

Ponavljam, Gospod nam je dal svet v dediščino. Naša duša in razum pa morata biti budna, biti moramo realisti, ne pesimisti. Samo izžgana vest, samo neobčutljivost zaradi rutine, samo prazna lahkomiselnost dopuščajo, da v svetu ne vidimo zla, žalitev Boga in škode za duše, ki je včasih nepopravljiva. Moramo biti optimisti, vendar z optimizmom, ki se rodi iz vere v Božjo moč — Bog ne izgublja bitk —, z optimizmom, ki ne izvira iz človeškega zadovoljstva, iz nepremišljene in nadute všečnosti.


124

Kaj storiti? Rekel sem vam, da ne poskušam opisovati družbenih in političnih kriz, kulturnih bolezni in pogrezanja. S poudarkom na krščanski veri govorim o zlu izrecno kot o žalitvi Boga. Krščanski apostolat ni politični program niti kulturna alternativa; prizadeva si za širjenje dobrega, za okuženje z željo ljubiti, za dejansko setev miru in veselja. Nedvomno bo ta apostolat vir duhovnih koristi za vse: več pravičnosti, več razumevanja, več spoštovanja človeka do človeka.

Okrog nas je veliko duš in nimamo pravice, da bi bili ovira za njihovo večno srečo. Naša dolžnost je, da smo kristjani v polnosti, da smo sveti, da ne prevaramo Boga niti vseh teh ljudi, ki od kristjana pričakujejo zgled in nauk.

Naš apostolat mora temeljiti na razumevanju. Vztrajam: ljubezen se bolj kot v dajanju kaže v razumevanju. Ne skrivam vam, da sem na lastni koži izkusil, kako težko je ne biti razumljen. Vedno sem si prizadeval, da bi me razumeli, toda nekateri so si prizadevali, da me ne bi razumeli. Še en razlog, praktičen in živ, da si sam vedno želim razumeti druge. Vendar ni nek trenutni nagib tisti, ki od nas zahteva široko, vseobsežno, katoliško srce. Duh razumevanja je znak krščanske ljubezni dobrega Božjega otroka. Kajti Gospod nas hoče na vseh pravičnih poteh tega sveta, da bi širili seme bratstva — ne ljuljke —, opravičila, odpuščanja, ljubezni, miru. Nikoli ne bodite nikomur sovražniki.

Kristjan mora biti vedno pripravljen za sobivanje z vsemi, vsem mora — s svojim odnosom —, dati možnost, da se približajo Jezusu Kristusu. Z veseljem se mora žrtvovati za druge, brez razlik, ne da bi duše delil v predalčke, ne da bi jih označeval z nalepkami, kot bi bile blago ali preparati žuželk. Kristjan se ne more ločiti od drugih, ker bi bilo sicer njegovo življenje nesrečno in sebično: vsem mora postati vse, da bi jih vse rešil.

Ko bi le tako živeli, ko bi znali svoje ravnanje preroditi s to setvijo velikodušnosti, s to željo po sožitju, po miru! Tako bi pospeševali človekovo pristno osebno svobodo; vsak bi prevzel svojo odgovornost, odgovornost za opravila, ki mu pripadajo v svetnem delu. Kristjan bi bolj kot vse znal braniti svobodo drugega, da bi potem lahko branil svojo. Imel bi ljubezen, s katero bi sprejel druge takšne, kot so — kajti vsak, brez izjeme, ima svoje stiske in dela napake —, in jim hkrati z Božjo milostjo in s človeškim občutkom pomagal premagati zlo, izpuliti ljuljko, da bi se vsi vzajemno podpirali in z dostojanstvom živeli življenje ljudi in kristjanov.


125

Apostolska naloga, ki jo je Kristus zaupal vsem svojim učencem, daje zato konkretne rezultate v družbenem okolju. Nedopustno je misliti, da moramo, zato da bi bili kristjani, svetu obrniti hrbet, razglašati propad človeške narave. Vse, celo najmanjše pošteno dejanje, ima v sebi človeški in Božji pomen. Kristus, pravi človek, ni prišel uničit človeškega, temveč le-to oplemenitit, in prevzel je našo človeško naravo v vsem, razen v grehu; prišel je, da bi z nami delil vsa človeška prizadevanja razen nesrečne drznosti zla.

Kristjan mora biti vedno pripravljen posvečevati družbo od znotraj, tako da je v celoti prisoten v svetu, a ni od sveta v stvareh, s katerimi ta — ne po svoji pravi naravi, temveč po zavestni slabosti, grehu —, zanika Boga in nasprotuje njegovemu ljubeznivemu načrtu odrešenja.


126

Praznik Gospodovega vnebohoda pa nam kaže še drugo resničnost; Kristus, ki nas spodbuja k tej nalogi na zemlji, nas pričakuje v nebesih. Z drugimi besedami: življenje na tem svetu, ki ga ljubimo, ni dokončno, saj nimamo tu stalnega mesta, ampak iščemo prihodnje nespremenljivo mesto.

Pa vendar pazimo, da si Božje besede ne bomo razlagali v preozkih okvirih. Gospod ne želi, da bi bili nesrečni na tej poti in bi samo čakali na tolažbo v onstranstvu. Gospod hoče, da bi bili srečni tudi tu, a da bi hrepeneli po dokončni izpolnitvi te druge sreče, s katero nas samo On lahko napolni za večno.

Premišljevanje nadnaravnih resničnosti, delovanje milosti v naših dušah, ljubezen do bližnjega kot okusen sad ljubezni do Boga na tem svetu že predstavljajo predujem nebes, začetek, ki mora iz dneva v dan rasti. Kristjani ne maramo dvojnega življenja; ohranjamo enotnost življenja, preprostega in močnega, v katerem se zlivajo in prepletajo vsa naša dejanja.

Kristus nas pričakuje. Naša domovina pa je v nebesih, a hkrati na zemlji, sredi težav, krivic, nerazumevanja, vendar tudi sredi veselja in radosti, ki nam jo daje zavest, da smo ljubljeni Božji otroci. Vztrajali bomo v službi našemu Bogu in videli, kako se bosta povečala število in svetost te krščanske vojske miru, tega ljudstva soodrešiteljev. Bodimo kontemplativne duše in se v stalnem dialogu ob vsaki uri pogovarjajmo z Gospodom; od prve misli zjutraj do zadnje zvečer izročajmo svoje srce Jezusu, našemu Gospodu, in se trudimo priti k Njemu po naši Materi, sveti Mariji, in po Njem k Očetu in Svetemu Duhu.

Če nam kljub vsemu Jezusov vnebohod pušča v duši grenak priokus žalosti, se zatecimo k njegovi Materi, kot so to storili apostoli: tedaj so se (...) vrnili v Jeruzalem. Vsi so enodušno vztrajali v molitvi (...) z Jezusovo materjo Marijo.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej