Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Jezus prihaja mimo > Kristus, navzoč v kristjanih > Pog 11
102

Kristus živi. To je velika resnica, ki daje vsebino naši veri. Jezus, ki je umrl na križu, je vstal in premagal smrt, oblast teme, trpljenje in strah. Ne bojte se; s tem vzklikom je angel pozdravil ženske, ki so šle h grobu; ne bojte se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Vstal je. Ni ga tukaj. Haec est dies quam fecit Dominus, exultemus et laetemur in ea; to je dan, ki ga je Gospod naredil; radujmo in veselimo se ga.

Velikonočni čas je čas veselja, veselja, ki se ne omejuje le na to obdobje liturgičnega leta, temveč v vsakem trenutku napolnjuje srce kristjana. Saj Kristus živi. Kristus ni oseba, ki bi minila, ki bi nekaj časa živela in potem odšla ter nam pustila le čudovit zgled in spomin.

Ne, Kristus živi. Jezus je Emanuel, Bog z nami. Njegovo vstajenje nam razodeva, da Bog svojih ne zapusti. Ali pozabi ženska na svojega dojenčka, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi ga tudi ona pozabila: jaz te ne pozabim, je obljubil. In svojo obljubo je izpolnil. Bog ima še vedno veselje s človeškimi otroki.

Kristus živi v svoji Cerkvi. Vendar vam govorim resnico: za vas je dobro, da grem; kajti če ne odidem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. Takšen je bil Božji načrt: Jezus nam je s smrtjo na križu dal duha Resnice in Življenja. Kristus ostaja v svoji Cerkvi, v njenih zakramentih, njeni liturgiji, učenju, v vsej njeni dejavnosti.

Na poseben način je Kristus še vedno navzoč med nami, in sicer v vsakodnevni izročitvi svete evharistije. Zato je maša središče in izvor krščanskega življenja. Pri vsaki maši je vedno navzoč Kristus v celoti, Glava in Telo. Per Ipsum, et cum Ipso et in Ipso. Kajti Kristus je Pot, je Posrednik; v Njem najdemo vse, izven Njega pa naše življenje ostaja prazno. V Jezusu Kristusu in pod Njegovim vodstvom si upamo reči — audemus dicere — Pater noster, Oče naš. Upamo si Gospoda nebes in zemlje imenovati Oče.

Navzočnost živega Jezusa v sveti hostiji je poroštvo, temelj in izpolnitev Njegove navzočnosti na svetu.


103

Kristus živi v kristjanu. Vera nam govori, da je človek v stanju milosti pobožanstven. Smo moški in ženske, ne angeli. Bitja iz mesa in krvi, s srcem in strastmi, z žalostjo in veseljem. Vendar pa je v vsakem človeku obilo božanskosti, ki na nekako že napoveduje slavno vstajenje. Toda Kristus je vstal, prvenec tistih, ki so zaspali. Ker je namreč po človeku smrt, je po človeku tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni.

Kristusovo življenje je naše življenje, glede na to, kar je na dan zadnje večerje obljubil svojim apostolom: Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Zato mora kristjan živeti v skladu s Kristusovim življenjem in prevzeti Kristusova čustva, da bo lahko skupaj s svetim Pavlom vzkliknil: Non vivo ego, vivit vero in me Christus; ne živim pa več jaz, ampak Kristus živi v meni.


104

Spomnil bi rad, čeprav na kratko, na nekatere vidike sedanjega Kristusovega življenja — Iesus Christus heri et hodie; ipse et in saecula —, saj na tem temelji celotno krščansko življenje. Če se ozremo okrog sebe in razmislimo o poteku človeške zgodovine, bomo opazili napredek in izboljšave. Znanost je povzročila, da se človek bolj zaveda svoje moči. Tehnika obvladuje naravo v večji meri kot v preteklih obdobjih in omogoča, da človeštvo sanja o višji stopnji kulture, materialne blaginje in enotnosti.

Morda bo kdo čutil potrebo, da ta opis dopolni in opozori, da ljudje zdaj trpijo krivice in vojne, celo hujše kot v preteklosti. V bistvu bi imel prav. Vendar bi jaz ob takem razmišljanju vseeno raje spomnil na to, da v verskem smislu človek ostaja človek in Bog ostaja Bog. Na tem področju je višek napredka že dosežen: Kristus, alfa in omega, začetek in konec.

V duhovnem življenju ni nekega novega obdobja, ki bi ga morali doseči. Vse nam je že bilo dano s Kristusom, ki je umrl in vstal ter živi in ostaja na veke. Moramo pa se z Njim združiti po veri in dopustiti, da se Njegovo življenje razodene v nas tako, da se bo o vsakem kristjanu lahko reklo ne več alter Christus, temveč ipse Christus, Kristus sam!


105

Instaurare omnia in Christo, sveti Pavel kot z geslom naroči kristjanom iz Efeza; oblikovati ves svet v Jezusovem duhu in postaviti Kristusa v središče vseh stvari. Si exaltatus fuero a terra, omnia traham ad meipsum, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi. Kristus je s svojim učlovečenjem, s svojim delom v Nazaretu, s svojim učenjem in čudeži po krajih Judeje in Galileje, s smrtjo na križu in z vstajenjem središče stvarstva, Prvorojenec in Gospod vseh živih bitij.

Poslanstvo nas kristjanov je v tem, da oznanjamo Kristusovo kraljestvo, da ga oznanjamo s svojo besedo in svojimi deli. Gospod hoče imeti svoje na vseh razpotjih tega sveta. Nekatere pokliče v puščavo, da se oddaljijo od nestalnosti človeške družbe ter s svojim pričevanjem druge spominjajo, da Bog obstaja. Nekaterim zaupa duhovniško službo. Veliko večino ljudi pa si želi sredi sveta, v povsem zemeljskih opravilih. Zato morajo ti kristjani ponesti Kristusa v vsa okolja, kjer se odvijajo človeške dejavnosti: v tovarno, v laboratorij, na polje, v obrtniško delavnico, na ceste velikih mest in na gorske poti.

Na tem mestu se rad spomnim prizora pogovora med Kristusom in učencema iz Emavsa. Jezus hodi ob teh dveh možeh, ki sta izgubila skoraj vse upanje, tako da se jima življenje začenja zdeti nesmiselno. Razume njuno stisko, prodre v njuni srci in jima posreduje nekaj tistega življenja, ki biva v Njem.

Ko dospejo v mesto in Jezus namerava nadaljevati pot, ga učenca zadržita in skoraj prisilita, da ostane z njima. Nato ga prepoznata po lomljenju kruha: Gospod, vzklikneta, je bil z nama! In rekla sta drug drugemu: Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma? Vsak kristjan mora zagotoviti navzočnost Kristusa med ljudmi; delati mora tako, da njegovi bližnji zaznajo bonus odor Christi, prijeten Kristusov vonj, ravnati tako, da se prek dejanj učenca razkrije obraz Učitelja.


106

Vemo, da je kristjan vsajen v Kristusa s krstom; da je usposobljen po birmi, da se bori za Kristusa; da je poklican za delo v svetu po sodelovanju pri Kristusovi kraljevski, preroški in duhovniški službi; da je združen s Kristusom v eno po evharistiji, zakramentu enotnosti in ljubezni. Zato mora biti kot Kristus usmerjen proti drugim ljudem, gledati mora z ljubeznijo vsakega posameznika in vse, ki ga obdajajo, kot tudi človeštvo v celoti.

Po veri Kristusa prepoznamo kot Boga, ga vidimo kot svojega Rešenika, se poistovetimo z Njim in delamo, kot je delal On. Potem ko Tomažu pokaže rane in ga reši dvoma, Vstali zakliče: Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati! Sveti Gregor Veliki pravi: "Tu se o nas govori na poseben način, ker duhovno posedujemo Tistega, ki ga telesno nismo videli. Govori se o nas, vendar pod pogojem, da so naša dejanja skladna z našo vero. Zares veruje samo tisti, ki s svojimi deli uresničuje to, v kar veruje. Zato o tistih, ki verujejo samo v besedah, sveti Pavel pravi: trdijo, da poznajo Boga, s svojimi deli pa ga zanikajo."

V Kristusu ni mogoče ločiti njegove narave BogaČloveka ter naloge Odrešenika. Beseda je postala meso in prišla na zemljo, ut omnes homines salvi fiant, da bi rešil vse ljudi. Mi smo s svojimi osebnimi težavami in omejitvami drugi Kristusi, pravzaprav Kristus sam, z isto poklicanostjo služiti drugim ljudem.

V naših ušesih mora vedno znova odzvanjati zapoved, ki bo ostala nova še stoletja. Sveti Janez piše: Preljubi, ne pišem vam nove zapovedi, temveč staro zapoved, tisto, ki jo imate že od začetka. In stara zapoved je beseda, ki ste jo slišali. Pa vendar vam pišem novo zapoved, namreč to, kar je resnično v njem in v vas: tema izginja in resnična luč že sveti. Kdor pravi, da je v luči, pa svojega brata sovraži, je še zdaj v temi. Kdor svojega brata ljubi, ostaja v luči in v njem ni pohujšanja.

Naš Gospod je prišel, da prinese mir, veselo novico, življenje vsem ljudem. Ne samo bogatim, niti ne samo revnim. Ne samo modrim, niti ne samo preprostim. Vsem. Bratom in sestram, kajti bratje in sestre smo, otroci istega Očeta Boga. Obstaja torej ena sama rasa: rasa Božjih otrok. Obstaja ena sama barva: barva Božjih otrok. In obstaja en sam jezik: tisti, ki govori srcu in glavi, brez hrupnih besed, ki pa nam vendar daje spoznavati Boga in ki doseže, da ljubimo drug drugega.


107

To Kristusovo ljubezen mora vsak od nas udejanjiti v lastnem življenju. Toda da bi lahko bili ipse Christus, se moramo gledati v Njem. Ne zadostuje splošna ideja o Jezusovem duhu, pač pa se moramo od Njega učiti ravnanja in malih pozornosti. Predvsem pa moramo premišljevati Njegovo življenjsko pot, Njegove sledi, da bi iz njih črpali moč, svetlobo, vedrino, mir.

Kadar ljubimo kako osebo, želimo vedeti tudi najmanjše podrobnosti o njenem bitju in njenem značaju, da bi se tako laže poistovetili z njo. Zato moramo premišljevati Kristusovo zgodbo, od Njegovega rojstva v jaslih pa do smrti in vstajenja. V prvih letih svojega duhovništva sem rad podarjal izvode evangelija in druge knjige, ki govorijo o Jezusovem življenju. Kajti to moramo dobro poznati in ga v celoti imeti v glavi in srcu, da ga lahko v vsakem trenutku, brez pomoči knjige in z zaprtimi očmi, zremo kot v filmu.

Tako se bomo v različnih okoliščinah svojega življenja vedno spomnili besed in dejanj Gospoda. Tako se bomo čutili del Njegovega življenja. Kajti ne gre le za to, da mislimo na Jezusa in da si predstavljamo te prizore. Povsem se moramo vključiti vanje, postati igralci. Slediti moramo Kristusu tako od blizu kot sveta Marija, Njegova mati, kot prvih dvanajst učencev, kot svete žene in kot množice, ki so se gnetle okoli Njega. Če bomo tako delali in ne postavljali ovir, bodo Kristusove besede dosegle dno naše duše in duha in nas preobrazile. Božja beseda je namreč živa in silovita, ostrejša kot vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca.

Če pa želimo celo Kristusa samega ponesti drugim ljudem, se moramo obrniti k Evangeliju in premišljevati Kristusovo ljubezen. Lahko bi se osredotočili na vrhunce trpljenja, saj, kot je sam rekel, nihče nima večje ljubezni, kakor je, da kdo da življenje za svoje prijatelje. Lahko pa razmišljamo tudi o Njegovem preostalem življenju, o običajnem ravnanju z ljudmi, ki jih je srečal.

Zato, da bi Njegov nauk o rešenju in Božja ljubezen dosegla vse ljudi, je Kristus, pravi Bog in pravi Človek, ravnal na človeški in Božji način. Bog se prilagodi človeku, brez zadržkov prevzame našo naravo z izjemo greha.

Globoko me veseli misel, da je Kristus želel biti pravi človek, iz mesa in krvi kot mi. Ganjen sem, ko premišljujem o Bogu, ki ljubi s človeškim srcem.


108

Zadržimo se v premišljevanju ob nekaterih prizorih izmed mnogih, o katerih nam govorijo evangelisti, najprej ob tistih, ki prikazujejo Jezusov odnos do dvanajsterih. Apostol Janez, ki v svojem evangeliju pričuje o izkušnji celega življenja, tisti prvi pogovor predstavi z navdušenjem kot nekaj, česar ne bo nikoli pozabil. Učitelj, kje stanuješ? Rekel jima je: Pridita in bosta videla. Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan.

Božji in človeški pogovor je spremenil življenja Janeza, Andreja, Petra, Jakoba in mnogih drugih, ki je njihova srca pripravil, da so prisluhnili Jezusovi zapovedovalni besedi ob obali Galilejskega jezera. Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Mateja, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi. Takoj sta pustila mreže in šla za njim.

Naslednja tri leta Jezus živi s svojimi učenci, jih spozna, odgovarja na njihova vprašanja in jim razrešuje dvome. Je Rabi, Učitelj z veljavo, Mesija, poslan od Boga. Vendar je hkrati dostopen, je blizu. Nekega dne se Jezus umakne, da bi molil; učenci so v bližini, morda ga opazujejo in skušajo uganiti njegove besede. Ko se Jezus vrne, ga eden izmed njih prosi: Domine, doce nos orare, sicut docuit et Ioannes discipulos suos, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence. Rekel jim je: Kadar molite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime ...

Z oblastjo Boga in z nežnostjo človeka Gospod sprejme tudi apostole, ki mu, začudeni nad sadovi svojega prvega poskusa, govorijo o začetkih svojega apostolata: Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte.

Podoben prizor se ponovi proti koncu Jezusovega bivanja na zemlji, malo pred vnebohodom. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim reče: Otroci, imate kaj hrane? On, ki je vprašal kot človek, nadaljuje kot Bog: Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli. Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: Gospod je.

In Bog jih počaka na bregu: Ko so stopili na kopno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli! Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. Čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala. Jezus jim je rekel: Pridite jest! Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati: Kdo si ti? Vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo.

Te nežnosti in ljubezni pa Jezus ne izkazuje samo majhni skupini učencev, temveč vsem; svetim ženskam, farizejem, kot je bil Nikodem, in cestninarjem kot Zaheju, bolnim in zdravim, učiteljem postave in poganom, posameznikom in celotnim množicam.

Evangeliji nam pripovedujejo, da Jezus ni imel kam nasloniti glave, da pa je hkrati imel drage in zaupne prijatelje, ki so ga z veseljem sprejeli v svoji hiši. Govorijo nam tudi o Jezusovem usmiljenju z bolniki, o njegovi bolečini zaradi nevednosti in napak nekaterih, o jezi zaradi hinavščine. Jezus joka nad Lazarjevo smrtjo, se razsrdi nad trgovci, ki oskrunijo tempelj, in pusti, da se mu razneži srce ob trpljenju vdove iz Naina.


109

Vsako od teh človeških dejanj je dejanje Boga. Kajti v Njem telesno biva vsa polnost božanstva. Kristus je Bog, ki je postal človek, pravi človek, človek v celoti. In preko človeškega nam daje spoznavati Božje.

Ko se spominjamo človeške nežnosti Kristusa, ki je vse življenje služil drugim, še zdaleč ne opisujemo samo možnega načina obnašanja. V resnici odkrivamo Boga. Vse Kristusovo delo ima presežni pomen: pomaga nam spoznati način, kako biti Božji, vabi nas, da bi verovali v ljubezen Boga, ki nas je ustvaril in ki želi z nami vzpostaviti intimen odnos. Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe, je vzkliknil Jezus v dolgi molitvi, ki nam jo ohranja evangelist Janez.

Zato Jezusovo ravnanje ni ravnanje, ki bi ostajalo zgolj pri besedah in površnih dejanjih. Jezus človeka vzame resno in mu želi pokazati Božji smisel njegovega življenja. Jezus zna zahtevati, postaviti vsakega človeka pred njegove naloge ter tiste, ki ga poslušajo, potegniti iz udobja in konformizma, da bi tako spoznali troedinega Boga. Jezusa ganita lakota in trpljenje, še bolj pa ga gani nevednost. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti veliko stvari.


110

Pregledali smo nekaj strani svetih Evangelijev, da bi opazovali Jezusa v njegovem odnosu do ljudi in se ga naučili ponesti svojim bratom in sestram, tako da bi bili sami Kristus. Zdaj pa ta nauk prenesimo v lastno vsakdanje življenje. Kajti vsakdanje in običajno življenje, ki ga živimo med svojimi, nam enakimi rojaki, ni nekaj majhnega in nepomembnega. Gospod za veliko večino svojih otrok želi, da se posvečujejo prav v teh okoliščinah.

Vedno znova je treba poudarjati, da se Jezus ni obračal na skupino privilegirancev, temveč je prišel, da nam razodene vseobsegajočo Božjo ljubezen. Bog ljubi vse ljudi in od vseh pričakuje ljubezen. Od vseh, ne glede na njihove osebne okoliščine, družbeni položaj, poklic ali dolžnosti. Vrednost vsakdanjega in običajnega življenja ni majhna: vse poti na tem svetu so lahko priložnost za srečanje s Kristusom, ki nas vabi, da se poistovetimo z Njim in, kjerkoli pač smo, uresničimo Njegovo Božje poslanstvo.

Bog nas kliče prek dogodkov vsakdanjega življenja, žalosti in veselja ljudi, s katerimi živimo, človeških prizadevanj naših sodelavcev, drobnih dogodkov družinskega življenja. Bog nas kliče tudi prek velikih težav, sporov in nalog, ki zaznamujejo vsako zgodovinsko obdobje ter vežejo nase trud in pričakovanja velikega dela človeštva.


111

Vsi dobro razumemo nepotrpežljivost, tesnobo in nemirne želje tistih, ki se z naravnim krščanstvom v duši ne vdajo pred osebno in družbeno krivico, ki jo lahko povzroči človeško srce. Ljudje že dolga stoletja bivajo skupaj, pa je še vedno najti toliko sovraštva, uničevalnosti in fanatizma, nakopičenih v očeh, ki nočejo videti, in v srcih, ki nočejo ljubiti.

Z zemeljskimi dobrinami razpolaga le peščica ljudi; kulturne dobrine, so zaprte v umetniške kroge. Zunaj pa so lakota po kruhu in modrosti ter človeška življenja, sveta, ker prihajajo od Boga, a vendar obravnavana kot nepomembna, kot številke statistike. Razumem in podpiram to nepotrpežljivost, ki me spodbuja, da gledam Kristusa, ki nas še naprej vabi, da uresničimo to novo zapoved ljubezni.

Vse okoliščine našega življenja nam prinašajo Božje sporočilo, od nas zahtevajo odgovor ljubezni, predanost drugim. Ko pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sedel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico.

Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me oskrbeli, v ječi sem bil in ste prišli k meni. Tedaj mu bodo pravični odgovorili: Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?

Kralj jim bo odgovoril: Resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.

Kristusa, ki nam prihaja naproti, moramo prepoznati v svojih bratih in sestrah, v ljudeh. Nobeno človeško življenje ne poteka ločeno, temveč se povezuje z drugimi življenji. Noben človek ni samostojen verz, ampak smo vsi skupaj del iste Božje pesnitve, ki jo Bog ustvarja v sodelovanju z našo svobodo.


112

Ničesar takega ni, kar bi bilo tuje Kristusovemu prizadevanju. Gledano s teološko globino, torej, če se ne omejujemo na delitev po uporabnosti, in z natančnostjo, ne bi mogli reči, da obstajajo področja — dobra, plemenita ali celo nevtralna —, ki bi bila izključno posvetna, potem ko se je Božja Beseda naselila med človeškimi otroki, trpela lakoto in žejo, delala s svojimi rokami, spoznala prijateljstvo in poslušnost ter izkusila trpljenje in smrt. Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih.

Ljubiti moramo svet, delo, človeško resničnost. Svet je namreč dober; Božjo harmonijo stvarstva je prekinil Adamov greh, toda Bog Oče je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi ponovno vzpostavil ta mir; in da bi tudi mi, ki nas je sprejel za svoje otroke, lahko osvobodili stvarstvo nereda in vse stvari pomirili z Bogom.

Vsaka človeška situacija je neponovljiva, sad edinstvene poklicanosti, ki jo moramo intenzivno živeti in v njej uresničevati Kristusovega duha. Če bomo torej živeli krščansko, med sebi enakimi, na povsem običajen način, a v skladu s svojo vero, bomo postali Kristus, navzoč med ljudmi.


113

Ko premišljujemo o časti poslanstva, v katerega nas Bog kliče, se lahko v človeški duši pojavita nadutost in ošabnost. Gre za napačno zavest o krščanskem poslanstvu, ki je zaslepljujoča in zaradi katere pozabimo, da smo iz blata, da smo prah in beda. Zlo ni prisotno samo v svetu, v naši okolici, ampak tudi znotraj nas samih, gnezdi prav v našem srcu in nas dela zmožne nizkotnih dejanj in sebičnosti. Samo Božja milost je trdna skala; mi pa smo pesek, živi pesek.

Če preletimo človeško zgodovino ali sedanje stanje sveta, z žalostjo opazimo, da je po dvajsetih stoletjih tako malo ljudi, ki se imenujejo kristjani, tisti, ki se ponašajo s tem imenom, pa so tako pogosto nezvesti svojemu poslanstvu. Pred leti mi je človek, ki ni bil slabega srca, ni pa imel vere, pokazal zemljevid sveta in dejal: "Tu imam dokaz Kristusovega neuspeha. Toliko stoletij truda, da bi človeške duše napolnil s svojim naukom, pa si poglejte rezultat: ni kristjanov."

Tudi danes jih ni malo, ki še vedno tako mislijo. Toda Kristus ni bil neuspešen: Njegova beseda in Njegovo življenje nenehno oplajata svet. Kristusovo delo, naloga, ki mu jo je zaupal Oče, se uresničuje, Njegova moč se prenaša skozi zgodovino in prinaša resnično življenje in ko mu bo vse podvrženo, se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem.

Pri delu, ki ga izvršuje v svetu, nas je Bog hotel za sodelavce, hotel je tvegati našo svobodo. V dno duše sem ganjen, ko opazujem podobo Jezusa, novorojenčka iz Betlehema: nemočen, nebogljen otrok, ki se ne more braniti. Bog se izroči v roke ljudem, približa in skloni se k nam.

Jezus, čeprav je bil namreč Božje narave, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil tako, da je prevzel vlogo hlapca. Bog se prilagodi naši svobodi, naši nepopolnosti, naši bedi. Dovoli, da se Božji zakladi prenašajo v posodah iz blata in da se, ko jih razkrivamo, naše človeške slabosti mešajo z Božjo močjo.


114

Vendar zaradi izkušnje greha ne smemo podvomiti o svojem poslanstvu. Naši grehi zagotovo lahko otežijo spoznavanje Kristusa. Zato se moramo spopasti s svojimi osebnimi slabostmi, poiskati očiščenje; vse to v zavesti, da nam Bog ni obljubil popolne zmage nad zlom že v tem življenju, temveč da od nas zahteva boj. Sufficit tibi gratia mea, dovolj ti je moja milost, je Bog odgovoril Pavlu, ki je prosil, da bi bil osvobojen trna, ki ga je poniževal.

Božja moč se kaže v naši slabotnosti in nas spodbuja, da se borimo proti svojim pomanjkljivostim, čeprav vemo, da v teku svojega zemeljskega bivanja nikdar ne bomo dosegli popolne zmage. Krščansko življenje pomeni neprestano začenjati in znova začenjati, pomeni prenavljati se vsak dan.

Kristus vstane v nas, če postanemo soudeleženi pri Njegovem križu in Njegovi smrti. Ljubiti moramo križ, predanost, mrtvičenje. Krščanski optimizem ni osladen niti ne gre pri tem za človeško zaupanje, da se bo vse dobro izteklo. To je optimizem, ki korenini v zavesti svobode in v veri v milost; optimizem, zaradi katerega od samih sebe zahtevamo, da se potrudimo in odgovorimo na Božji klic.

Tako se, ne več kljub naši bedi, temveč na neki način s pomočjo naše bede, našega življenja ljudi iz mesa in blata, razodeva Kristus: v prizadevanjih, da bi bili boljši, da bi uresničili ljubezen, ki želi biti čista, da bi obvladali sebičnost, se popolnoma predali drugim in svoje življenje spremenili v nenehno služenje.


115

Ne bi rad zaključil, ne da bi dodal še zadnje razmišljanje. Ko kristjan prinaša Kristusa med ljudi, tako da je sam ipse Christus, ni to samo dejanje ljubezni, ampak poskuša razkriti Božjo ljubezen preko te svoje človeške ljubezni.

Jezus je vse svoje življenje zasnoval kot razkritje te ljubezni: Filip, je odgovoril enemu svojih učencev, kdor je videl mene, je videl Očeta. V skladu s tem naukom apostol Janez povabi kristjane, da potem, ko so spoznali Božjo ljubezen, to tudi izpričujejo s svojimi deli: Preljubi, ljubimo drug drugega, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, kdor ljubi, od Boga in Boga pozna.

Kdor pa ne ljubi, Boga ne pozna, zakaj Bog je ljubezen. Božja ljubezen do nas se je razodela tako, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe. Preljubi, če je Bog tako vzljubil nas, smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega.


116

Potrebno je torej, da je naša vera živa, da nam pomaga resnično verovati v Boga in ohranjati z Njim stalen dialog. Krščansko življenje mora biti življenje neprestane molitve in prizadevati si moramo, da bi bili v Gospodovi pričujočnosti od jutra do večera in od večera do jutra. Kristjan nikoli ni osamljen človek, saj živi v trajnem odnosu z Bogom, ki je ob nas in v nebesih.

Sine intermissione orate, naroča apostol, neprenehoma molite. S to apostolsko zapovedjo v mislih Klemen Aleksandrijski zapiše: "Ukazano nam je, da hvalimo in častimo Besedo, ki jo poznamo kot odrešenika in kralja; in prek Njega Očeta, vendar ne na izbrane dneve, kot to delajo drugi, temveč neprestano skozi vse življenje in na vse možne načine."

Sredi vsakodnevnih obveznosti, v trenutku, ko premagamo težnjo k sebičnosti, ko se veselimo prijateljstva z drugimi ljudmi, ob vseh teh priložnostih moramo kot kristjani ponovno odkriti Boga. Po Kristusu in v Svetem Duhu lahko kristjan stopi v intimnost z Bogom Očetom in hodi po svoji poti, ter išče kraljestvo, ki ni od tega sveta, ki pa se na tem svetu začenja in pripravlja.

S Kristusom moramo občevati v besedi in v kruhu, v evharistiji in v molitvi; in ravnati z Njim kot s prijateljem, resničnim in živim človekom, kar Kristus je, saj je vstal. V pismu Hebrejcem beremo, da Kristus ima, ker ostane na veke, edinstveno duhovništvo. Prav zato, ker vedno živi, da zanje posreduje, more dokončno odrešiti tiste, ki po njem prihajajo k Bogu.

Kristus, vstali Kristus, je spremljevalec, je Prijatelj. Prijatelj, ki se pusti le bežno videti, čigar resničnost pa napolnjuje vse naše življenje in čigar družbe si želimo na veke. In Duh in nevesta pravita: Pridi! In kdor posluša, naj reče: Pridi! In kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja ... Ta, ki pričuje za te reči, pravi: Da, pridem kmalu. Amen, pridi, Gospod Jezus!


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej