Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Jezus prihaja mimo > Jezusova smrt, življenje kristjana > Pog 10
95

Teden, ki ga krščansko ljudstvo po izročilu imenuje veliki teden, nam znova ponuja priložnost, da premislimo — podoživimo —, trenutke, v katerih se dovršuje Jezusovo življenje. Vse, na kar nas te dni spominjajo različne pobožnosti, nas usmerja k vstajenju, ki je temelj naše vere, kot piše sveti Pavel. Vendar ne prehodimo prehitro te poti; ne pahnimo v pozabo nečesa zelo preprostega, kar včasih prezremo: ne bomo mogli biti deležni Gospodovega vstajenja, če se ne združimo z njegovim trpljenjem in smrtjo. Če hočemo spremljati Kristusa v njegovi slavi, ob koncu velikega tedna, moramo najprej prodreti v njegovo daritev in se čutiti eno z Njim, ki je umrl na Kalvariji.

Velikodušna Jezusova izročitev se zoperstavi grehu, tej težko sprejemljivi, a očitni danosti: mysterium iniquitatis, nerazložljivi zlobi bitja, ki se iz napuha dvigne proti Bogu. Zgodba je stara kot človeštvo samo. Spomnimo se na padec naših prvih staršev; potem na dolgo verigo pokvarjenosti, ki spremlja človeštvo, končno pa še na svojo osebno upornost. Ni lahko spoznati izprijenosti, ki je v grehu, in razumeti vsega, kar nam vera pravi. Moramo doumeti, tudi v človeškem pogledu, da se teža žalitve meri po položaju prizadetega, po njegovem osebnem dostojanstvu, po družbenem ugledu, po njegovih lastnostih. Človek pa žali Boga: bitje taji svojega Stvarnika.

Toda Bog je ljubezen. Prepad zla, ki ga v sebi nosi greh, je premagala neskončna ljubezen. Bog ne zapusti ljudi. Božji načrti predvidevajo, da za popravo naših napak, za obnovitev izgubljene edinosti, ne zadoščajo daritve Stare zaveze: potrebna je bila daritev Človeka, ki bi bil Bog. Lahko si predstavljamo — da bi se na neki način približali tej nedoumljivi skrivnosti —, da se Sveta trojica v svoji nenehni notranji povezavi neizmerne ljubezni zbere k posvetu in da, kot izid te večne odločitve, edinorojeni Sin Boga Očeta sprejme našo človeško naravo, prevzame nase naše bede in bolečine, in da konča pribit na les.

Ta ogenj, ta želja, da bi izpolnil odrešujoči odlok Boga Očeta, napolnjuje celo Jezusovo življenje, vse od rojstva v Betlehemu. V času treh let, ko so učenci živeli ob Njem, so ga slišali neutrudno ponavljati, da je njegova hrana izpolnjevanje volje Tistega, ki ga pošilja. Tako je vse do popoldneva prvega velikega petka, ko se konča njegovo darovanje. In nagnil je glavo in izročil duha. S temi besedami nam apostol Janez oriše Kristusovo smrt: Jezus, pod težo križa z vso krivdo človeštva, umre zaradi sile in podlosti naših grehov.

Premišljujmo v Gospodu, ki je iz ljubezni do nas ranjen od nog do glave. Z besedami starodavnega pisca, ki se precej približajo resničnosti, čeprav ne zajamejo vsega, bi lahko dejali: Jezusovo telo je na oltarni sliki upodobljena bolečina. Ob pogledu na Jezusa, spremenjenega v negibno telo, podobno cunji, snetega s križa in položenega v Materino naročje, ob pogledu na tega raztrganega Jezusa, bi lahko zaključili, da je ta prizor najjasnejši dokaz za poraz. Kje so množice, ki so mu sledile, in kraljestvo, katerega prihod je oznanjal? Kljub vsemu to ni poraz, ampak zmaga: sedaj je bliže trenutku vstajenja kot kdajkoli prej, razodetja slave, ki jo je osvojil s svojo pokorščino.


96

Podoživeli smo dramo Kalvarije. Upal bi si jo imenovati prvo in prvotno mašo, ki jo je daroval Jezus Kristus. Bog Oče izroča svojega Sina v smrt. Jezus, edinorojeni Sin, se oklene lesa križa, na katerem bo usmrčen; Oče sprejme njegovo daritev: kot sad križa se nad človeštvo razlije Sveti Duh.

V tragediji Kristusovega trpljenja se dovršujeta naše življenje in celotna zgodovina človeštva. Veliki teden ne more biti omejen zgolj na spomin, saj je premišljevanje skrivnosti Jezusa Kristusa, ki se nadaljuje v naših dušah; kristjanova dolžnost je biti alter Christus, ipse Christus, drugi Kristus, Kristus sam. Vsi smo bili s krstom postavljeni za duhovnike svojega obstoja, da bi darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu, da bi vsako izmed naših dejanj izvršili v duhu poslušnosti Božji volji in s tem ovekovečili poslanstvo Boga-Človeka.

Kot nasprotje nas to pripelje do naših nesreč, do naših osebnih napak. Ta ugotovitev nam ne sme vzeti poguma, niti nas uvrstiti med dvomljivce, ki so se odpovedali visokim ciljem. Gospod nas namreč vabi take, kakršni smo, da bi bili deležni njegovega življenja, da bi se borili, da bi bili sveti. Svetost, kolikokrat izgovorimo to besedo, kot da bi bila le prazen odmev! Za nekatere je celo nedosegljiv ideal, asketska fraza, ne pa stvaren cilj, živa resničnost. Prvi kristjani niso mislili tako, ko so se med seboj imenovali z besedo sveti, povsem naravno in zelo pogosto: pozdravite ... vse svete, pozdravite vse svete v Kristusu Jezusu.

V tem trenutku, na Kalvariji, ko je Jezus že mrtev in se še ni razodel v zmagoviti slavi, je dobra priložnost, da pregledamo svoje želje po krščanskem življenju, po svetosti; da se z dejanjem vere odzovemo na svoje šibkosti in z zaupanjem v Božjo moč naredimo sklep, da bomo vlagali ljubezen v svoje vsakdanje reči. Izkušnja greha nas mora pripeljati do kesanja, do bolj dozorele in globlje odločitve za zvestobo, za resnično poistovetenje s Kristusom, za vztrajanje, pa naj bo še tako težko, v tem duhovniškem poslanstvu, ki ga je On zaupal vsem svojim učencev — brez izjem —, ki nas spodbuja k temu, da smo sol in luč sveta.


97

Premišljevanje Kristusove smrti se strne v povabilo, da bi se popolnoma iskreno srečali z našim vsakdanom, da bi vero, ki jo izpovedujemo, vzeli zares. Veliki teden zato ne more biti le nekakšen posvečeni premor sredi življenja, ki se odvija le po človeških postavkah; biti mora priložnost, da se poglobimo v globine Božje ljubezni, ki bi jo tako mogli z besedo in deli pokazati ljudem.

A Gospod ima svoje pogoje. Sveti Luka je zabeležil izjavo, ki je ne moremo pogrešiti: Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. To so trde besede. Res je, da beseda sovraži ne izraža najbolje Jezusove prvotne misli. Na vsak način so Gospodove besede močne, saj jih tudi ne moremo zamenjati z imeti manj rad, kot se včasih zmerno razlaga, da bi omilili ta stavek. Strašna je ta ostra izjava, pa ne zato, ker bi pomenila negativno ali brezsrčno ravnanje, saj je ta Jezus, ki zdaj tako govori, tisti, ki nam ukazuje ljubiti bližnje kakor samega sebe in izroča svoje življenje za človeka; ta izjava preprosto kaže, da pred Bogom ne moremo biti polovičarji. Kristusove besede bi lahko prevedli z bolj ljubi ali bolje ljubi, ne z egoistično ljubeznijo in tudi ne s kratkoročno ljubeznijo, ljubiti moramo z Božjo ljubeznijo.

Za to gre. Oglejmo si zadnjo Jezusovo zahtevo: et animam suam. Življenje, dušo sámo, zahteva Gospod. Če smo nečimrni, če se zanimamo samo za svojo osebno udobnost, če obstoj vseh drugih in celo vsega sveta usmerjamo v sebe same, se nimamo pravice imenovati kristjani, priznavati se za Kristusove učence. Potrebna je izročitev v dejanjih in v resnici, ne samo v besedah. Ljubezen do Boga nas vabi, da z našimi rokami nosimo križ, da tudi sami občutimo težo celotnega človeštva in da, v okoliščinah, lastnih stanu in poklicu vsakega posameznika, izpolnimo jasne in hkrati ljubeče namere Očetove volje. V tem evangeljskem odlomku nadaljuje Jezus: Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.

Sprejmimo Božjo voljo brez strahu, brez obotavljanja napravimo sklep, da gradimo vse svoje življenje v skladu s tem, kar nas uči in zahteva naša vera. Bodimo prepričani, da se bomo spopadali z boji, trpljenjem in bolečino, vendar če resnično posedujemo vero, ne bomo nikdar nesrečni: tudi trpeči in celo obrekovani se bomo čutili srečne; ta sreča nas bo spodbujala ljubiti druge, da bi bili tudi oni deležni našega nadnaravnega veselja.


98

Biti kristjan ni naslov, ki bi prinašal zgolj osebno zadoščenje: njegovo ime — bistvo —, je poslanstvo. Že prej smo spomnili, da Gospod vabi vse kristjane, naj bodo sol in luč zemlje; kot odmev tega naročila in z navajanjem Stare zaveze sveti Peter zapiše besede, ki z vso jasnostjo zaznamujejo to obveznost: Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč.

Biti kristjan ni nekaj postranskega, je Božja resničnost, vključena v notranjost našega življenja; z njo pridobimo čist pogled in odločno voljo, da delamo tako, kot Bog hoče. Na ta način spoznamo, da se kristjanovo romanje na zemlji spremeni v nenehno služenje na najrazličnejše načine, odvisno od osebnih okoliščin, a vedno iz ljubezni do Boga in do bližnjega. Biti kristjan pomeni delati, ne da bi pomislili na male dosežke, ki nam dajejo ugled ali vzbujajo častihlepje, tudi ne na dosego ciljev, ki so lahko videti plemeniti, kot sta človekoljubje ali sočutje ob nesrečah soljudi; pomeni napotiti se proti poslednjemu in korenitemu cilju ljubezni, ki nam jo je Jezus izkazal s tem, da je umrl za nas.

Včasih pa vidimo, da nekateri ne znajo vstopiti v to Jezusovo skrivnost. Takšna je na primer, miselnost, da je krščanstvo skupek pobožnih dejanj, ne da bi dojeli, da so le-ta povezana z običajnim življenjem, z nujnostjo, da skrbimo za potrebe drugih in si prizadevamo za odpravo krivic.

Kdor je takšne miselnosti, bi rekel, da še ni dojel, kaj pomeni, da se je Božji Sin učlovečil, da je prevzel telo, dušo in glas človeka, da je bil deležen naše usode vse do izkustva skrajno presunljive smrti. Morda nehote nekateri ljudje Kristusa obravnavajo kot tujca v človeškem okolju.

Drugi pa si predstavljajo, da je treba zato, da bi lahko bili človeški, utišati nekatere osrednje vidike krščanske dogmatike, in se vedejo, kot da bi molitveno življenje, stalni stik z Bogom, pomenilo beg pred lastnimi odgovornostmi in zapustitev sveta. Pozabljajo, da nam je ravno Jezus pokazal, do katere mere je treba ljubiti in služiti. Samo če se trudimo razumeti skrivnost Božje ljubezni, ljubezni, ki sega vse do smrti, bomo zmožni popolnoma podariti se drugim, ne da bi nas premagale težave ali brezbrižnost.


99

Vera v Kristusa, umrlega in vstalega, prisotna v vsakem trenutku življenja, je tista, ki razsvetljuje našo vest in nas nagovarja, naj sodelujemo z vsemi svojimi močmi pri reševanju nezgod in problemov človeške zgodovine. V tej zgodovini, ki se je začela s stvarjenjem sveta in se bo končala s koncem vekov, kristjan ni brezdomovinec. Je državljan človeške države, z dušo, polno hrepenenja po Bogu, čigar ljubezen začenja slutiti že v tem zemskem obdobju in ki ga priznava kot cilj, h kateremu smo poklicani vsi ljudje na zemlji.

Če vam moje osebno pričevanje kaj pomeni, lahko povem, da sem svoj duhovniški poklic, svojo dušnopastirsko službo vedno jemal kot nalogo, katere namen je seznaniti vsakega človeka s celoto zahtev njegovega življenja ter mu pomagati, da odkrije, kaj Bog konkretno pričakuje od njega, ne da bi to kakorkoli omejevalo sveto samostojnost in blagoslovljeno osebno odgovornost, ki sta značilni za krščansko zavest. Ta način dela in ta vir duha temeljita na spoštovanju presežnosti razodete resnice in na ljubezni do človeškega bitja. Lahko bi dodal, da temeljita tudi na gotovosti o nedoločenosti zgodovine, odprti številnim možnostim, ki jih Bog ni hotel zapreti.

Slediti Kristusu ne pomeni zateči se v tempelj, skomigniti z rameni ob razvoju družbe, ob uspehih ali zablodah ljudi in narodov. Ravno nasprotno, krščanska vera nam pomaga gledati na svet kot na Gospodovo stvaritev, torej nas nagovarja k občudovanju vsega plemenitega in lepega, k priznavanju dostojanstva vsakega človeka, narejenega po Božji podobi, in k občudovanju nadvse posebnega daru, svobode, zaradi katere smo gospodarji svojih dejanj in moremo — po nebeški milosti —, graditi svojo večno usodo.

Pomanjšali bi našo vero, jo zreducirali na raven zemeljske ideologije, če bi jo vihteli kot politično-versko zastavo in, v imenu kdove kakšne Božje oblasti, obsojali tiste, ki ne mislijo enako glede problemov, ki po naravi dopuščajo veliko različnih rešitev.


100

Odmik, ob katerem sem se ustavil, nima drugega namena kot pokazati na eno od osrednjih resnic, opomniti, da krščansko življenje najde smisel v Bogu. Človek ni bil ustvarjen samo zato, da bi gradil čim pravičnejši svet, kajti — poleg tega —, smo postavljeni na zemljo zato, da stopimo v občestvo z Bogom samim. Jezus nam ni obljubil ne časnega udobja ne slave na tem svetu, ampak bivališče v hiši Boga Očeta, ki nas čaka na koncu poti.

Liturgija velikega petka vsebuje čudovit spev: Crux fidelis. Ta pesem nas vabi, da pojemo in slavimo Gospodov veličastni boj, zmagoviti križ, čudovito Kristusovo zmagoslavje: Odrešenik sveta je žrtvovan in postane zmagovalec. Bog, gospodar vsega stvarstva, ne utrjuje svoje navzočnosti z močjo orožja, niti ne s časno oblastjo svojih, ampak z veličino svoje neskončne ljubezni.

Gospod ne uničuje človekove svobode, ravno On nas je osvobodil. Zato ne mara prisiljenih odgovorov, hoče odločitve, ki privrejo iz globine srca. In pričakuje od nas, kristjanov, da živimo na tak način, da ljudje okrog nas, kljub naši bedi, napakam in pomanjkljivostim, začutijo odmev drame ljubezni na Kalvariji. Vse, kar imamo, smo prejeli od Boga, da bi bili sol, ki daje okus, luč, ki ljudem prinaša veselo novico, da je On Oče, ki nas brezmejno ljubi. Kristjan ni sol in luč zato, ker zmaguje ali žanje uspehe, ampak zato, ker priča o Božji ljubezni; ne bo sol, če ne daje okusa; ne bo luč, če s svojim zgledom in naukom ne priča o Jezusu, če izgubi to, kar je smisel njegovega življenja.


101

Prav je, da se poglobimo v to, kar nam odkriva Kristusova smrt, ne da bi ostali pri zunanjih oblikah ali stereotipnih frazah. Potrebno je, da se zares vživimo v prizore, ki jih podoživljamo v teh dneh: Jezusovo bolečino, solze njegove Matere, beg njegovih učencev, pogum svetih žena, drznost Jožefa in Nikodema, ki prosita Pilata za Jezusovo truplo.

Skratka, približajmo se umrlemu Jezusu, križu, ki je izrisan na vrhu Golgote. Toda približajmo se mu z odkritim srcem, da bi znali najti notranjo zbranost, ki je znak krščanske zrelosti. Na ta način bodo človeški in Božji prizori Gospodovega trpljenja kot beseda, ki nam jo govori Bog, prodrli v našo dušo, da bi razkrili skrivnosti našega srca in nam razodeli, kaj pričakuje od našega življenja.

Pred dolgimi leti sem videl sliko, ki se mi je globoko vtisnila v dušo. Predstavljala je Kristusov križ, ob njem pa tri angele: prvi je neutolažljivo jokal; drugi je imel v roki žebelj, kakor da se hoče prepričati, da je vse res; tretji je bil zbran v molitvi. Načrt, ki je za vsakega izmed nas vedno aktualen: jokati, verovati in moliti.

Pred križem, obžalovanje za naše grehe, grehe človeštva, ki so Jezusa privedli v smrt; vera, da bi prodrli do vzvišene resnice, ki presega vsak razum, in da bi občudovali Božjo ljubezen; molitev, da bosta Kristusovo življenje in smrt vzor in spodbuda našega življenja in naše predanosti. Samo tako bomo zmagovalci, ker bo vstali Kristus zmagal v nas in se bo smrt spremenila v življenje.


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
Nazaj Naprej