Josemaría Escrivá Obras
 
 
 
 
 
 
  Jezus prihaja mimo > Krščanski poklic > Pog 1
1

Začenjamo novo liturgično leto in mašni vstopni spev nas nagovarja z mislijo, tesno povezano z izhodiščem našega krščanskega življenja: s poklicem, ki smo ga prejeli. Vias tuas, Domine, demonstra mihi, et semitas tuas edoce me; Gospod, pokaži mi tvoja pota, nauči me hoditi po tvojih stezah. Prosimo Gospoda, naj nas vodi, naj nam pokaže svoje stopinje, da bi se lahko usmerili v polnost njegovih zapovedi, k ljubezni.

Predstavljam si, da se tako kot jaz tudi vi, ko premišljate o okoliščinah, ki so spremljale vašo odločitev za življenje po veri v polnosti, zahvaljujete Gospodu in da ste srčno prepričani — brez vsake lažne skromnosti —, da nimamo mi za to nobenih zaslug. Iz ust naših krščanskih staršev smo se v našem otroštvu čisto naravno naučili klicati Boga. Kasneje so nam na tisoče načinov učitelji, sošolci in znanci pomagali, da nismo izgubili izpred oči Jezusa Kristusa.

Nekega dne — nočem posploševati, odpri svoje srce Gospodu in povej mu svojo zgodbo —, ti je morda prijatelj, navaden kristjan, kot si sam, odkril globoko, novo obzorje, ki je istočasno staro kot evangelij. Predlagal ti je, da bi si resno prizadeval hoditi za Jezusom, da bi bil apostol apostolov. Morda si takrat izgubil mir in ga nisi ponovno našel, dokler nisi svobodno, zato ker se ti je tako zahotelo — kar je nadvse nadnaravni razlog —, rekel Bogu da. In objelo te je silno in nenehno veselje, ki izgine le takrat, ko se oddaljiš od Njega.

Nerad govorim o izbranih ali privilegiranih. Ampak Kristus je tisti, ki govori, ki izbira. To je govorica Svetega pisma: elegit nos in ipso ante mundi constitutionem — pravi sveti Pavel — ut essemus sancti. Še pred stvarjenjem sveta nas je izvolil, da bi bili sveti. Vem, da se zaradi tega ne boš prevzel, in tudi ni razlog, da bi se imel za kaj več. Ta izvolitev, bistvo klica, mora biti temelj tvoje ponižnosti. Mar postavljajo spomenike čopičem slikarskega mojstra? Služili so, da so nastale umetnine, a zasluge so mojstrove. Mi, kristjani, smo samo orodje Stvarnika sveta, Odrešenika vseh ljudi.


2

Navdušuje me podrobno premišljevati opis na evangeljskih straneh: poklic prvih dvanajstih apostolov. Počasi ga premišljujmo in prosimo te svete Gospodove priče, da bi znali slediti Kristusu, kot so mu oni.

Tisti prvi apostoli — rad se jim priporočam —, niso bili, s človeškega gledišča, nič posebnega. Glede družbenega položaja so bili vsi — razen Mateja, ki si je gotovo dobro služil kruh in je vse zapustil, ko ga je Jezus za to prosil —, ribiči. Živeli so iz dneva v dan. Ponoči so lovili, da so se lahko preživljali.

A položaj v družbi ni odločilen. Niso bili izobraženi niti ne posebno inteligentni, vsaj kar se nadnaravnega tiče. Še najbolj preprosti zgledi in primerjave so jim delali preglavice in so prihajali k Učeniku: Domine, edissere nobis parabolam. Gospod, razloži nam priliko. Ko Jezus s prispodobo poveže kvas in farizeje, zmotno razumejo, da jim očita, ker niso vzeli kruha s seboj.

Ubogi, neuki. Tudi ne preprosti, odkriti. V svoji omejenosti so častihlepni. Velikokrat se prepirajo, kdo bo največji, ko bo — po njihovem prepričanju —, Kristus ustanovil na zemlji trajno Izraelovo kraljestvo. Razpravljajo in razgrevajo se ob vzvišenem trenutku, ko se pričenja Jezusovo žrtvovanje za človeštvo: v intimnosti zadnje večerje.

Vere, prav malo. Sam Jezus jim to pove. Videli so mrtve vstajati, ozdravljanje vsakovrstnih bolezni, pomnožitev kruha in rib, pomiritev viharja, izganjanje hudih duhov. Sveti Peter, izbran za glavo Cerkve, je edini, ki zna hitro odgovoriti: Ti si Mesija, Sin živega Boga. Vendar si to vero razlaga po svoje, zato si dovoli oporekati Jezusu, naj se ne žrtvuje za človeštvo. In Jezus mu mora odgovoriti: Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško. "Peter je razmišljal po človeško," razlaga sveti Janez Zlatousti, "in je prišel do zaključka, da je bilo vse tisto — trpljenje in smrt —, nevredno Kristusa, obsojanja vredno. Zato ga Jezus pokara in mu reče: ne, trpljenje zame ni nevredno; ti tako sodiš, ker misliš po človeško."

So se ti neverni možje morda odlikovali po svoji ljubezni do Kristusa? Nedvomno so ga ljubili. Vsaj v besedi. Včasih jih je navdušenje zaneslo: Pojdimo še mi, da umremo z njim! Ob uri resnice pa so vsi zbežali, razen Janeza, ki je zares ljubil z deli. Samo ta mladenič, najmlajši izmed apostolov, je ostal pod križem. Ostali niso čutili te ljubezni, močne kot smrt.

To so učenci, ki jih je izbral Gospod. Take izbere Kristus. Takšni so bili, dokler jih ni Sveti Duh razsvetlil in so postali stebri Cerkve. To so navadni možje, z napakami, s slabostmi, večji v besedah kot v dejanjih. Kljub temu jih Jezus pokliče, da jih naredi za ribiče ljudi, soodrešenike, skrbnike Božje milosti.


3

Nekaj podobnega se je zgodilo z nami. Brez večjih naporov bi lahko našli med svojimi sorodniki, prijatelji in kolegi, da ne rečem po vsem širnem svetu, toliko drugih ljudi, ki so vrednejši Kristusovega klica. Preprostejših, modrejših, vplivnejših, pomembnejših, hvaležnejših in plemenitejših.

Kar sram me je, ko premišljam o tem. Vem pa tudi, da naša človeška logika ne more razložiti delovanja milosti. Bog navadno uporablja revno orodje, da je jasno razvidno, da je to Njegovo delo. S tresočim glasom se sveti Pavel spominja svojega poklica: Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni. Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Tako piše Savel iz Tarza, močnega značaja in elana, ki ju je zgodovina še bolj poudarila.

Kot sem rekel, čisto brez naših zaslug. Kajti poklic temelji na zavestnem spoznanju naše bede, na spoznanju, da so svetloba, ki osvetljuje naše duše — vera —, ljubezen, s katero ljubimo — dobrota —, in želja, ki nas utrjuje — upanje —, Božji darovi. Zato, če ne rastemo v ponižnosti, izgubljamo izpred oči namen Božje izvolitve: ut essemus sancti, osebno svetost.

Iz te ponižnosti pa zdaj lahko razumemo vso čudovitost Božjega klica. Kristusova roka nas je odbrala od pšeničnega zrnja: sejalec stiska v svoji ranjeni roki peščico žitnega zrnja. Kristusova kri oblije seme, ga prepoji. Potem Gospod vrže seme v zrak, da s smrtjo oživi, in se zakopano v zemlji pomnoži v pšeničnih klasih.


4

Mašno berilo nas opominja, da moramo to apostolsko odgovornost prevzeti z novim svežim duhom, pogumno, bistro. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči.

Rekli boste, da ni lahko, in za to imate dovolj razlogov. Človekovi sovražniki, sovražniki njegove svetosti, poskušajo onemogočiti to novo življenje, to preobleko s Kristusovim duhom. Ne najdem boljšega naštevanja ovir krščanski zvestobi, kot ga omenja sveti Janez: concupiscentia carnis, concupiscentia oculorum et superbia vitae. Vse, kar je na svetu, je poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja.


5

Poželenje mesa ni samo splošno neurejeno nagnjenje čutov, niti ne spolno poželenje, ki mora biti urejeno in samo po sebi ni slabo, saj je to nekaj človeško plemenitega in posvetilnega. Glejte, zaradi tega nikdar ne govorim o nečistosti, ampak o čistosti, saj vsem veljajo Kristusove besede: blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Po Božji poklicanosti bodo nekateri živeli to čistost v zakonu; drugi pa se bodo odpovedali človeški ljubezni, da bi se hrepeneče odzvali izključno Božji ljubezni. Ne eni ne drugi niso sužnji čutnosti, ampak gospodarji svojega telesa in svojega srca, da ju lahko požrtvovalno podarjajo drugim.

Ko obravnavam krepost čistosti, ji običajno prislonim pridevek sveta. Krščanska čistost, sveta čistost, ni v tem, da se napuhnjeno čutimo čisti, neokrnjeni. Je védenje, da imamo noge iz ilovice, kljub temu da nas Božja milost dan za dnem osvobaja sovražnikovega zalezovanja. Mislim, da je popačenje krščanskega nauka, ko nekateri v svojem pisanju ali pridiganju skoraj izključno poudarjajo ta vidik, pozabljajo pa na druge kreposti, ki so temeljne za kristjana, pa tudi za sožitje vseh ljudi.

Sveta čistost ni ne edina ne najvažnejša krščanska krepost. Je pa neobhodno potrebna za vztrajanje v našem vsakdanjem prizadevanju za svetost in če je ne varujemo, se ne moremo posvetiti apostolskemu delu. Čistost je posledica ljubezni, s katero smo Gospodu izročili dušo in telo, moči in čute. Ni zanikanje, je vesela pritrditev.

Pravil sem, da poželenje mesa ni omejeno izključno na čutni nered, ampak obsega tudi lagodnost, pomanjkanje gorečnosti, kar nas nagiba k iskanju najlažjega, najbolj slastnega, pot, ki je navidez krajša, pa čeprav odstopimo od zvestobe Bogu.

Tako ravnanje bi pomenilo prepustiti se brezpogojno oblasti enega izmed tistih zakonov, zakonu greha, pred katerim nas opominja sveti Pavel: Kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo. Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo, v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega razuma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih ... Infelix ego homo! Jaz, nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti? Poslušajte, kaj odgovori apostol: Božja milost po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Moremo in moramo se boriti proti poželenju mesa, saj nam bo vedno dana, če smo ponižni, Gospodova milost.


6

Drugi sovražnik, piše sveti Janez, je poželenje oči, globoka lakomnost, zaradi katere cenimo le to, česar se dotaknemo. Oči, ki obstanejo kot prilepljene na zemeljske stvari, oči, ki ravno zaradi tega ne znajo odkriti nadnaravnih. Torej lahko uporabimo izraz Svetega pisma, ko se nanašamo na lakomnost po materialnih dobrinah, in tudi na iznakaženost, zaradi katere gledamo na vse, kar nas obkroža — ostale ljudi, okoliščine našega življenja in našega časa —, samo s človeškim pogledom.

Oči duše postanejo tope; razum se zdi sam sebi zadosten za vsako spoznanje in ne potrebuje več Boga. To je premetena skušnjava, ki se skriva za častjo razuma, ki ga je Bog, naš Oče, dal človeku, da bi Ga spoznal in svobodno ljubil. Zaveden od te skušnjave človeški razum samega sebe okliče za središče stvarstva, se znova navduši nad bosta kakor Bog in ko se napolni z ljubeznijo do samega sebe, pokaže hrbet Božji ljubezni.

Naš obstoj se tako more brezpogojno predati v roke tretjemu sovražniku, superbia vitae. Ne gre le za kratkotrajne domišljave ali samoljubne misli: to je splošna nadutost. Ne zakrivajmo si oči, ker je to najhujše zlo, vzrok vseh zablod. Stalno se moramo boriti proti napuhu, o katerem tako slikovito pišejo, da premine šele en dan po človekovi smrti. To je vzvišenost farizeja, ki mu Bog ne more odpustiti, ker se znajde pred zapreko njegove samozadostnosti. To je prevzetnost, ki nas pripelje do zaničevanja drugih, do gospodovalnosti, do nasilnosti: kamor je prišel napuh, je prišla tudi sramota.


7

Danes se začenja advent, zato je dobro, da smo pregledali pasti, ki nam jih nastavljajo sovražniki duš: nered čutnosti in lahkoživega življenja, nesmisel razuma, ki se upira Gospodu, vzvišena nadutost, ki ne rodi ljubezni ne do Boga ne do soljudi. Vsa ta stanja duha so resnične ovire in povzročajo veliko vznemirjenje. Zato nas liturgija vpelje v prošnjo za Božje usmiljenje: K tebi, Gospod, vzdigujem svojo dušo. Moj Bog, vate zaupam, naj ne bom osramočen, naj ne ukajo nad menoj moji sovražniki. Tako smo molili pri vstopnem spevu. In v odpevu pri darovanju bomo ponovili: vate zaupam; naj ne bom osramočen!

Sedaj, ko se približuje čas odrešenja, so nam v tolažbo besede iz ust svetega Pavla: Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih bili storili mi, marveč po svojem usmiljenju.

Če gledate po Svetem pismu, boste stalno odkrivali navzočnost Božjega usmiljenja: zemlja ga je polna, razliva se na vse njegove sinove, super omnem carnem; nas obdaja, je naš predhodnik, je povsod prisotno, da nam pomaga in nam je bilo stalno potrjeno. Ko se Bog v vlogi ljubečega Očeta z nami ukvarja, gleda na nas v svoji milosrčnosti: usmiljenje je blago, ljubko kakor deževni oblaki.

Jezus Kristus povzame in poveže vso to zgodovino Božjega usmiljenja z besedami: Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. In še ob drugi priliki: Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče! Izmed mnogih evangeljskih prizorov se nam je močno vtisnilo v spomin tudi usmiljenje do prešuštnice, prilika o izgubljenem sinu, o izgubljeni ovci, o dolžniku, obuditev edinega sina vdove iz Naina. Koliko dobrih razlogov za razlago tega velikega čudeža! Umrl je edini sin uboge vdove. Tisti, ki ji je pomenil smisel življenja, ki bi ji lahko pomagal v starosti. A Kristus ne naredi čudeža zaradi pravičnosti, naredi ga iz sočutja, ker ga v notranjosti gane človeška bolečina.

Kakšno gotovost bi nam moralo povzročiti Gospodovo sočutje! Če se bo zgodilo, da bo vpil k meni, ga bom uslišal, ker sem milostljiv. To je vabilo, obljuba, ki je ne bo prelomil. Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala. Sovražniki naše svetosti bodo brez moči, ker nas varuje Božje usmiljenje. In če — po lastni krivdi —, pademo, nam bo Gospod pomagal in nas dvignil. "Naučil si se izogibati se malomarnosti, se oddaljiti od ošabnosti, biti pobožen, osvoboditi se svetnih spon, izbirati večne in ne časne dobrine. Ker pa človeška šibkost ne more odločno korakati po spolzkem svetu, ti je dobri zdravnik tudi predpisal zdravila proti zablodam, in usmiljeni sodnik ti ni odrekel upanja do oprostitve."


8

V takem ozračju Božjega usmiljenja se odvija življenje kristjana. To je okolje, v katerem se trudi, da bi se obnašal kot Očetov otrok. Katera pa so glavna sredstva za utrditev našega poklica? Danes ti bom pokazal dve, ki sta kot živa os krščanskega vedenja: notranje življenje in krščanski nauk, globoko poznavanje naše vere.

Najprej notranje življenje. Kako malo ljudi to razume! Ko slišijo govoriti o notranjem življenju, mislijo na temačnost v templju, če že ne na popačeno občutje nekaterih zakristij. Več kot četrt stoletja ponavljam, da ne gre za to. Opisujem notranje življenje navadnih kristjanov, ki so običajno na ulici, na prostem; in ki so na ulici, na delu, v družini in v času razvedrila stalno, ves dan povezani z Jezusom. Ali ni to živeti v stalni molitvi? Ali ni res, da si sam spoznal potrebo, da bi postal duša molitve, v stiku z Bogom, ki te pobožanstvi? To je krščanska vera in tako so jo vedno razumele duše molitve. Klemen Aleksandrijski piše: "Bog postane tisti človek, ki hoče prav tisto, kar hoče Bog."

Na začetku bo težko. Potruditi se moramo, da se obračamo h Gospodu, da se mu zahvalimo za resnično očetovsko prizanašanje. Sčasoma se Božja ljubezen začenja čutiti — čeprav ne gre za čustvo — kot zamah po duši. Kristus je ta, ki nas v svoji ljubezni hoče ujeti: Glej, stojim pred vrati in trkam. Kako je kaj s tvojim molitvenim življenjem? Ne občutiš včasih čez dan potrebe po mirnem pogovoru z Njim? Ali mu ne rečeš: Kasneje ti bom povedal, potem se bom o tem pogovarjal s teboj?

V teh trenutkih, izrecno posvečenih pogovoru z Gospodom, se srce razkrije, volja se utrdi, razum — s pomočjo milosti —, napolni človeške resničnosti z nadnaravnimi. Sadovi tega bodo jasni, praktični sklepi, da se boš bolje obnašal, da boš obziren in ljubezniv z vsemi, da se boš trudil na vso moč — kot dobri športniki —, v tem krščanskem boju za ljubezen in mir.

Molitev postane nekaj stalnega, kot bitje srca, kot utrip. Brez te Božje navzočnosti ni kontemplativnega življenja. Brez kontemplativnega življenja pa je delovanje za Kristusa kaj malo vredno, saj se zaman trudijo zidarji, če Bog ne zida hiše.


9

Za to, da bi se posvečeval navadni kristjan — ki ni redovnik, ki se ne oddaljuje od sveta, ker je svet kraj, kjer se srečuje s Kristusom —, ne potrebuje posebnega oblačila ali razpoznavnih znamenj. Znaki za to so notranji: stalna Božja navzočnost in duh mrtvičenja. Pravzaprav le eno, saj mrtvičenje ni nič drugega kot molitev čutov.

Poklicanost kristjana je poklicanost daritve, pokore, zadoščevanja. Moramo se odkupiti za svoje grehe — v kolikih prilikah smo se obrnili proč, da ne bi videli Boga! —, in za grehe vsega človeštva. Od blizu moramo slediti Kristusovim stopinjam: Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, Kristusovo požrtvovalnost, Njegovo potrtost na križu, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje. Naša pot je darovanje in v tej odpovedi bomo našli gaudium cum pace, veselje in mir.

Ne gledamo na svet z žalostim izrazom. Katehezi so storili, morda nehote, neljubo uslugo tisti življenjepisci svetnikov, ki so na vsak način hoteli odkriti pri Božjih služabnikih velike reči že pri prvem vekanju. O nekaterih pravijo, da v otroštvu niso jokali, da niso sesali mleka ob petkih, zato da so se pokorili ... Ti in jaz sva prijokala na svet, kot se spodobi, in se prižemala k materinim prsim ne glede na to, ali je bil post ali so bile kvatre ...

Zdaj smo se z Božjo pomočjo naučili odkrivati, v teku tega na videz vedno enakega dneva, spatium verae poenitentiae, čas resnične pokore; v tistih trenutkih sklenemo emendatio vitae, da se bomo poboljšali. To je pot, po kateri se pripravimo na milost in navdihe Svetega Duha. In s to milostjo — ponavljam —, pride gaudium cum pace, veselje, mir in vztrajnost na poti.

Mrtvičenje je sol našega življenja. In najboljše mrtvičenje je tisto, ki se bori — v majhnih podrobnostih čez dan —, proti poželenju mesa, poželenju oči in napuhu življenja. Mrtvičenje, ki ne mrtviči drugih: da bi bili bolj obzirni, bolj razumevajoči, bolj sprejemljivi do drugih. Ne mrtvičiš se, če si občutljiv, če si odvisen le od svojih egoizmov, če hočeš zagospodovati nad drugimi, če se ne znaš odreči nepotrebnim rečem, in včasih, tudi potrebnim; če se užalostiš, ko se načrti ne iztečejo, kot si predvidel. Nasprotno pa se mrtvičiš, če znaš vsem postati vse, da bi jih vse rešil.


10

Molitveno in spokorno življenje pa zavest, da smo Božji otroci, nas spremenijo v globoko verne kristjane, da smo kot majhni otroci pred Bogom. Pobožnost je krepost otrok. Če naj bi se otrok mogel predati v očetov objem, mora biti in se čutiti majhnega, potrebnega pomoči. Pogostokrat sem premišljeval o tem življenju duhovnega otroštva, ki ni v nasprotju s srčnostjo, ker potrebuje trdno voljo, prekaljeno zrelost, trden in odprt značaj.

Pobožni, torej kot otroci, a ne nevedni, ker si mora vsak po svojih močeh prizadevati, da se bo resno, znanstveno poučeval v veri; vse to je teologija. Torej: pobožni kot otroci in trdni v nauku kot teologi.

Želja po teološkem znanju — po dobrem in trdnem krščanskem nauku —, ima na prvem mestu svoj vzgib v želji po poznanju in ljubezni do Boga. Obenem je to posledica splošne potrebe zveste duše, da bi si odgovorila na vprašanje o najglobljem smislu tega sveta, ki je Stvarnikovo delo. Z enoličnim občasnim ponavljanjem istih stvari hočejo nekateri oživeti nekakšno neskladje med vero in znanostjo, med človeško razumnostjo in Božjim razodetjem. To neskladje se lahko — zgolj navidez —, pojavi, kadar ljudje ne razumejo resničnega bistva problema.

Če je svet izšel iz Božjih rok, če je On ustvaril človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost, in ga je razsvetlil z iskro svoje luči, mora človek s svojim razumom — pa čeprav z naporom —, razvozlati Božji smisel, ki ga imajo že po naravi vse stvari. Z lučjo vere pa spoznavamo tudi njihov nadnaravni smisel, kar izhaja iz tega, da smo bili pozvdignjeni v red milosti. Ne moremo se bati znanosti, saj vsako delo, če je zares znanstveno, stremi k resnici. In Kristus je rekel: Ego sum veritas. Jaz sem resnica.

Kristjan mora biti lačen znanja. Od ukvarjanja z najabstraktnejšimi vedami pa do obrtniških spretnosti, vse lahko in mora voditi k Bogu. Kajti ni človeškega dela, ki ga ne bi bilo mogoče posvečevati, ki ne bi bilo priložnost za osebno posvetitev in možnost za sodelovanje z Bogom pri posvečevanju ljudi, ki nas obdajajo. Luč tistih, ki sledijo Jezusu Kristusu, ne sme biti postavljena na dno doline, ampak na vrh gore zato, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.

Tako delo je molitev. Tako učenje je molitev. Tako raziskovanje je molitev. Nikdar ne izstopimo iz tega kroga: vse je molitev, vse nas more in mora peljati k Bogu, vzdrževati stalni stik z Njim, od zore do mraka. Vsako pošteno delo je lahko molitev; in vsako delo, ki je molitev, je apostolat. Na tak način se duša utrdi v edinosti preprostega in čvrstega življenja.


11

Nič drugega vam nisem imel namena povedati za prvo nedeljo v adventu, v času, ko štejemo dneve, ki nas približujejo rojstvu Odrešenika. Spoznali smo, kaj je poklic kristjana; kako Gospod zaupa v nas, da popeljemo duše k svetosti, da jih približamo Njemu, pridružimo Cerkvi, razširimo Božje kraljestvo v vsa srca. Gospod nas hoče predane, verne, obzirne, ljubeznive. Želi nas svete, zelo njegove.

Po eni strani, napuh, čutnost in nejevolja, egoizem; po drugi ljubezen, predanost, usmiljenje, ponižnost, požrtvovalnost, veselje. Izbrati moraš. Poklican si bil v življenje vere, upanja in ljubezni. Ne moreš zgrešiti in ostati v povprečni osamljenosti.

Nekoč sem videl orla, zaprtega v železno kletko. Bil je umazan, napol oskubljen; med kremplji je imel kos mrhovine. Takrat sem pomislil, kaj bi bilo z mano, če bi zapustil poklic, ki mi ga je Bog podelil. Hudo mi je bilo za tisto osamljeno žival, zaprto, ki je bila ustvarjena za višave, da bi gledala naravnost proti soncu. Lahko se povzpnemo do ponižnih višav Božje ljubezni, služenja vsemu človeštvu. Za to pa je potrebno, da v naših dušah ni temnih kotičkov, v katere luč Jezusa Kristusa ne more posvetiti. Odkrižati se moramo vseh skrbi, ki nas oddaljujejo od Njega; in tako bo Kristus v tvojem razumu, Kristus na tvojih ustnicah, Kristus v tvojem srcu, Kristus v tvojih delih. Vse življenje — srce in dela, razum in besede —, polno Boga. Vzravnajte se in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje, smo brali v evangeliju. Adventni čas je čas upanja. Obzorje naše krščanske poklicanosti, ta enotnost življenja, katere gonilna sila je navzočnost Boga, našega Očeta, more in mora biti vsakodnevna realnost.

To prosi našo Gospo skupaj z mano. Premišljuj, kako je ona prestajala tiste mesece v pričakovanju Sina, ki se bo rodil. Naša Gospa, sveta Marija, bo dosegla, da boš alter Christus, ipse Christus, drugi Kristus, Kristus sam!


[Natisni]
 
[Pošlji]
 
[Dlančnik]
 
[Shrani]
 
Zamenjaj jezik::
  Naprej