Izbor

Zavezan! Kako všeč mi je ta beseda! — Božji otroci se — svobodno — zavežemo, da bomo živeli za Gospoda v prizadevanju, da bi On s popolno oblastjo vladal v našem življenju.

Svetost — kadar je resnična — prekipeva iz svoje posode, da bi še druga srca, druge duše napolnila s tem preobiljem.

Božji otroci se posvečujemo tako, da posvečujemo druge. — Se širi v tvoji okolici krščansko življenje? Premišljuj o tem vsak dan.

Kraljestvo Jezusa Kristusa. To je naša stvar! — Zato, moj sin, bodi velikodušen! Ne išči nobenega izmed mnogih razlogov, ki jih ima za kraljevanje v tebi.

Če ga pogledaš, ti bo dovolj opazovati, kako te ljubi …, začutil boš lakoto po tem, da bi mu odgovoril in mu na ves glas zaklical, da “ga zares ljubiš”, in razumel boš, da te On ne bo zapustil, če ga ti ne zapustiš.

Prvi korak, da bi druge pripeljal na Kristusovo pot, je v tem, da vidijo, kako si zadovoljen, srečen, trden v svoji hoji proti Bogu.

Katoliški mož — katoliška žena — ne more pozabiti te ključne ideje: vsepovsod posnemati Jezusa Kristusa, ne da bi kogarkoli zavračali.

Naš Gospod Jezus to hoče: treba mu je slediti od blizu. Ni druge poti.

To je delo Svetega Duha v vsaki duši — tudi v tvoji — in moraš biti poslušen, da ne bi Bogu postavljal ovir.

Očitno znamenje, da iščeš svetost je — dovôli, da tako rečem! — “zdrav psihološki predsodek”, da stalno misliš na druge in pozabljaš na samega sebe, da bi jih približal k Bogu.

V tvojo dušo mora biti jasno vtisnjeno, da te Bog ne potrebuje. — Njegov klic je nadvse ljubeče usmiljenje njegovega Srca.

Naklonjeno, ljubeznivo — s krščansko ljubeznijo! — ravnaj s človekom, ki je v zmoti, toda brez dopuščanja kompromisov v tem, kar je v nasprotju z našo sveto vero.

Zateci se k sladki Gospe Mariji, Božji Materi in naši Materi, in ji priporoči čistost duše in telesa za vse ljudi.

Reci ji, da se ji hočeš priporočiti — in da bi se ji tudi drugi vedno priporočali — ter vedno zmagovati, v slabih trenutkih — ali v dobrih in v zelo dobrih trenutkih — boja proti sovražnikom našega božjega otroštva.

On je prišel na zemljo, ker »omnes homines vult salvos fieri« — da bi odrešil vse ljudi.

— Medtem ko z ramo ob rami skupaj s tolikimi ljudmi opravljaš svoje delo, se vselej spominjaj, da ni nobene duše, za katero se Kristus ne bi zanimal!

Gospod! si mu zagotavljal, všeč mi je biti hvaležen; tak hočem biti vedno do vseh.

— Torej poglej: ti nisi kamen … niti hlod … niti mula. Ne spadaš med ta bitja, ki izpolnjujejo svoje poslanstvo tu spodaj. To pa zato, ker te je Bog hotel ustvariti kot moškega ali žensko — kot svojega otroka — … in te ljubi »in caritate perpetua« — z večno ljubeznijo.

— Ti je všeč biti hvaležen? Boš glede Gospoda v tem delal izjemo? — Prizadevaj si, da tvoje dnevno zahvaljevanje silovito prodre iz tvojega srca.

Razumevanje, resnična ljubezen. Ko jo boš zares dosegel, boš imel veliko srce za vse ljudi brez izjeme in boš — tudi v odnosu do tistih, ki so s teboj grdo ravnali — živel Jezusov nasvet: “Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.”

Ljubeznivo ravnaj s tistimi, ki ne poznajo božjih stvari. Toda še toliko bolj moraš tako ravnati s tistimi, ki jih poznajo: brez slednjega ne moreš uresničiti prvega.

Če bi zares ljubil Boga z vsem svojim srcem, bi ljubezen do bližnjega — ki se ti včasih zdi tako težka — bila nujna posledica vélike Ljubezni. — In do nikogar ne bi čutil sovraštva niti ne bi delal razlik med ljudmi.

Čutiš hrepenenje, božjo norost, da bi duše spoznale božjo ljubezen? Potem v svojem običajnem življenju izročaj dejanja mrtvičenja, môli, izpolnjuj dolžnost, premaguj se v prav majhnih podrobnostih.

Počasi mu govôri: Dobri Jezus, če naj bom apostol — apostol apostolov — me moraš napraviti zelo ponižnega.

Naj se spoznam: naj se spoznam in naj te spoznam.

— Tako ne bom nikdar izpred oči izgubil svoje ničnosti.

»Per Iesum Christum Dominum nostrum« — po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Na ta način moraš delati stvari: po Kristusu in za Kristusa!

— Dobro je, da imaš človeško srce; toda, če se ženeš le zato, ker gre za neko določeno osebo, je to slabo! — Čeprav to delaš tudi za tistega brata, za tistega prijatelja, stôri to predvsem za Jezusa!

Cerkev, duše — z vseh celin, vseh časov, sedanjih in prihodnjih — pričakujejo veliko od tebe …, toda — to se ti mora dobro vtisniti v razum in v srce! — postal boš nerodoviten, če nisi svet; naj se popravim: če se ne boriš, da bi bil svet.

Pusti se oblikovati — močnim ali nežnim — udarcem milosti. Potrudi se, da ne boš ovira, marveč orodje. Če tako hočeš, ti bo tvoja presveta Mati pomagala in boš struga božjega vodovja, namesto da bi bil kamen, ki odklanja smer njegovega toka.

Gospod, pomagaj mi, da ti bom zvest in poslušen, »sicut lutum in manu figuli« — kakor glina v lončarjevih rokah. — Tako ne bom živel več jaz, temveč boš v meni živel in deloval Ti, Ljubezen.

Jezus bo storil, da boš vse ljudi, s katerimi se srečuješ, zelo vzljubil, kar ne bo v ničemer skalilo tvoje ljubezni do Njega. Nasprotno: kolikor bolj boš imel rad Jezusa, toliko več bo v tvojem srcu prostora za ljudi.

Čim bolj se ustvarjenina približa Bogu, tem bolj vesoljno se čuti: njeno srce se razširi, da bi bilo v njem dovolj prostora za vse ljudi in vse stvari, v eni sami veliki želji položiti vesoljstvo k Jezusovim nogam.

Ko je umrl na križu, je imel Jezus triintrideset let. Mladost ne more biti izgovor!

Poleg tega si z vsakim dnem, ki mine, manj mlad … vseeno pa boš ob Njem imel njegovo večno mladost.

Zavračaj nacionalizem, ki otežuje razumevanje in sožitje: to je ena izmed najbolj pogubnih ovir v mnogih zgodovinskih trenutkih.

Še silneje pa ga zavračaj — ker bi bil še škodljivejši — če bi ga kdo hotel vnesti v telo Cerkve, kjer mora najbolj sijati edinost vsega in vseh v ljubezni do Jezusa Kristusa.

Ti, božji otrok, kaj si doslej naredil, da bi pomagal dušam ljudi okoli sebe?

— Ne moreš se sprijazniti s to pasivnostjo, s to medlostjo: On hoče dospeti do drugih ljudi s pomočjo tvojega zgleda, tvoje besede, tvojega prijateljstva, tvojega služenja …

Žrtvuj se, izroči se in obdeluj vsako dušo posebej, tako kot vsakega posebej obdelujejo dragulje.

— Še več, v to moraš vložiti več truda, ker je v igri nekaj neprimerljive vrednosti: predmet te duhovne oskrbe je pripraviti dobra orodja za služenje Bogu, orodja, ki jih je Kristus — vsakega izmed njih! — plačal z vso svojo krvjo.

Biti kristjan — in na poseben način biti duhovnik, upoštevaje, da smo tudi vsi krščeni deležni kraljevega duhovništva — pomeni biti stalno na križu.

Če bi bil dosleden sedaj, ko si videl njegovo luč, bi želel biti tako zelo svet, kolikor velik grešnik si bil; in boril bi se za uresničenje tega hrepenenja.

Ni napuh, ampak srčnost, če daš drugim občutiti težo oblasti in odsekaš, kar je treba odsekati, kadar tako zahteva izpolnjevanje svete božje volje.

Včasih je treba roke zvezati, spoštljivo in umerjeno, brez žalitev in nevljudnosti. Ne iz maščevanja, temveč kot pomoč. Ne kot kazen, temveč kot zdravilo.

Zelo resno si me pogledal …, na zadnje pa si me razumel, ko sem ti dejal: “V božjih otrocih hočem znova uresničiti Kristusovo življenje; naj ga premišljujejo, zato da bi delali kakor On in govorili samo o Njem.”

Jezus je ostal v evharistiji iz ljubezni …, zate.

— Ostal je vedoč, kako ga bodo prejemali ljudje … in kako ga prejemaš ti.

— Ostal je, da bi ga ti jedel, da bi ga obiskoval in mu pripovedoval o svojih stvareh in da bi se, preko stika z njim v molitvi ob tabernaklju in pri prejemanju zakramenta, zaljubil vsak dan bolj ter dosegel, da bodo še druge duše — mnoge! — hodile po isti poti.

Praviš mi, da želiš živeti sveto uboštvo, nenavezanost na stvari, ki jih uporabljaš. — Vprašaj se: So moja nagnjenja in čustva glede uboštva in bogastva enaka kot Kristusova?

In svetoval sem ti: Poleg tega, da počivaš v svojem Očetu-Bogu z resnično sinovsko predanostjo …, upri svoj pogled še posebej v to krepost, da bi jo ljubil kakor Jezus. In namesto, da bi v njej videl križ, jo boš tako štel za znamenje posebne ljubezni.

Včasih nekateri kristjani s svojim ravnanjem ne dajejo zapovedi ljubezni najvišje vrednosti, ki jo ima. Kristus, obdan s svojimi izvoljenimi, je v tistem čudovitem zaključnem nagovoru kakor v obliki oporoke dejal: »Mandatum novum do vobis, ut diligatis invicem« — novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj.

Nato je še zatrdil: »In hoc cognoscent omnes quia discipuli mei estis« — po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.

— Ko bi se le odločili živeti, kot hoče On!

Če manjka pobožnost — ta vez, ki nas močno združuje z Bogom, po Njem pa z drugimi, kajti v drugih vidimo Kristusa — potem ni mogoče preprečiti needinosti, skupaj z izgubo vsakršnega krščanskega duha.

Bodi Gospodu iz vsega srca hvaležen za čudovite … in strašne zmožnosti uma in volje, ki ti jih je hotel dati, ko te je ustvaril. Čudovite, ker te delajo podobnega Njemu; strašne, ker obstajajo ljudje, ki se z njimi zoperstavijo svojemu Stvarniku.

Meni prihaja na misel, da lahko kot povzetek naše hvaležnosti kot božji otroci zdaj in vselej rečemo temu našemu Očetu: »Serviam!« — Služil ti bom!

Brez notranjega življenja, brez izobraževanja ni resničnega apostolata niti plodovitih dejanj: delo je negotovo in celo nepristno.

— Kolikšno odgovornost imamo torej božji otroci! Biti moramo lačni in žejni Njega ter njegovega nauka.

Da bi ga ponižali, so tistemu prijatelju govorili, da je njegova duša drugo- ali tretjerazredna.

Prepričan o svoji ničnosti je brez razburjanja razmišljal takole: Glede na to, da ima vsak človek samo eno dušo — jaz imam svojo, prav tako le eno — bo za vsakogar njegova duša … prvorazredna. Nočem znižati svojega cilja! Torej imam dušo najvišjega razreda in z božjo pomočjo jo hočem prečistiti in očediti in vžgati, da bo moj Ljubljeni zelo zadovoljen.

— Ne pozabi, tudi ti — čeprav vidiš v sebi vse polno bednosti — “ne moreš znižati svojega cilja”.

Za tebe, ki se pritožuješ, da si sam, da je okolje napadalno: pomisli na to, da Jezus Kristus, dobri Sejalec, vsakega od svojih otrok stisne v svojo ranjeno dlan — kakor žito —, nas prepoji s svojo krvjo, nas prečisti, nas osnaži, nas opijani! … Potem pa nas velikodušno, vsakega posebej, zaseje po svetu: kajti pri sejanju žita se ne seje cele vreče naenkrat, temveč vsako zrno posebej.

Vztrajam: prôsi Gospoda, naj nam, svojim otrokom, podeli “dar jezikov”, s pomočjo katerega nas bodo vsi razumeli.

Razlog, zakaj si želim tega “daru jezikov”, lahko izpelješ iz vrstic evangelija, ki so polne prilik, zgledov, ki utelešajo nauk in orisujejo duhovne resnice, ne da bi razvrednotili ali znižali raven božje besede.

Vsem — učenim in manj učenim — je lažje premišljevati in razumeti božje sporočilo s pomočjo teh človeških podob.

V teh trenutkih — in vedno! — ko Gospod hoče, da se njegovo seme z božansko razpršitvijo razširi po različnih okoljih, hoče tudi to, da se s to širitvijo ne bi zmanjšala intenzivnost …

Ti imaš jasno in nadnaravno poslanstvo prispevati, da se ta intenzivnost ne izgubi.

Da, prav imaš: kako globoka je tvoja beda! Če bi bilo odvisno od tebe, kje bi bil sedaj? Do kod bi prišel? …

“Samo usmiljenja polna ljubezen me lahko še naprej ljubi,” si priznal.

— Potolaži se: On ti ne bo odrekel ne svoje ljubezni ne svojega usmiljenja, če ga iščeš.

Ti si moraš prizadevati, da bo sredi sveta mnogo duš, ki bodo ljubile Boga iz vsega srca.

— Čas je, da narediš obračun: Kolikim dušam si ti pomagal odkriti to ljubezen?

Božji otroci pričujejo in so navzoči sredi sveta, zato da vlečejo, ne da se pustijo vleči; zato da prinašajo svoje vzdušje — Kristusovo — ne pa da se pustijo prevladati drugačnemu vzdušju.

Obveznost imaš, da se približaš ljudem, ki te obdajajo, da jih streseš iz njihove dremavosti, da odpiraš drugačna in široka obzorja njihovemu udobnemu in sebičnemu življenju, da jim sveto zakompliciraš življenje, dosežeš, da pozabijo na same sebe ter razumejo probleme drugih.

Drugače nisi dober brat svojih bratov ljudi, ki potrebujejo tisti »gaudium cum pace« — tisto veselje in tisti mir, ki ga morda ne poznajo ali pa so ga pozabili.

Noben otrok svete Cerkve ne more mirno živeti, ne da bi ga zaskrbelo spričo razosebljenih množic: krdelo, trop, čreda, sem nekoč zapisal. Koliko plemenitih strasti je v njihovi navidezni brezbrižnosti! Koliko možnosti!

Potrebno je služiti vsem, položiti roke na vsakega posebej — »singulis manus imponens«, kot je delal Jezus — da bi jih vrnili v življenje, da bi razsvetlili njihov um in okrepili njihovo voljo, da bi bili koristni!

Tudi jaz nisem mislil, da me bo Bog zgrabil tako, kot je to storil. Toda Gospod — dovôli mi, da ti to ponovim — nas ne prosi za dovoljenje, da bi nam “zakompliciral življenje”. On samo vstopi in … to je to!

Gospod, zaupal bom samo vate. Pomagaj mi, da ti bom zvest, saj vem, da od te zvestobe v služenju tebi lahko pričakujem vse, ko v tvoje roke prepustim vse svoje prošnje in skrbi.

Pogosto se zahvaljujmo za ta čudoviti klic, ki smo ga prejeli od Boga: naj bo naša hvaležnost resnična in globoka, tesno povezana s ponižnostjo.

Privilegij, da se prištevamo med božje otroke, najvišja sreča, je vedno nezaslužen.

Človeku se trga srce ob tistem — vedno aktualnem! — vpitju Božjega Sina, ki toži nad tem, da je žetev velika, delavcev pa malo.

— Tisti krik je prišel iz Kristusovih ust, da bi ga slišal tudi ti: Kakšen je bil do zdaj tvoj odziv? Moliš vsaj dnevno za ta namen?

Da bi hodili za Gospodom, se je treba izročiti enkrat za vselej, pogumno in brez pridržkov: odločno za seboj porušiti mostove, da ne bi bilo možnosti za korak nazaj.

Ne prestraši se, kadar Jezus od tebe hoče več, celo srečo tvoje družine. Prepričaj se, da ima z nadnaravnega vidika On pravico iti preko tvojih domačih zaradi svoje slave.

Trdiš, da hočeš biti Kristusov apostol.

— V veliko veselje mi je, da to slišim. Gospoda prosim, naj ti nakloni vztrajnost. In zapomni si, da iz naših ust, iz naših misli, iz našega srca ne sme priti nič drugega kot božji nagibi, žeja po dušah, téme, ki na tak ali drugačen način vodijo k Bogu; oziroma te vsaj ne oddaljujejo od Njega.

Cerkev potrebuje — in bo vedno potrebovala — duhovnike. Vsak dan prôsi zanje presveto Trojico po sveti Mariji.

— Prôsi, naj bodo veseli, dejavni, učinkoviti; naj bodo dobro pripravljeni; in naj se radi žrtvujejo za svoje brate, ne da bi se počutili kot žrtve.

Stalno se zatekaj k presveti Devici Mariji, Božji Materi in Materi človeštva; in ona bo z materinsko milino pritegnila božjo ljubezen k dušam, s katerimi si v stiku, da bi se odločile — v svojem običajnem delu, v svojem poklicu — biti priče Jezusa Kristusa.

Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
To poglavje v drugem jeziku