Preblisk

Božji otroci. — Nosilci edinega plamena, ki je zmožen razsvetliti zemeljske poti duš, edinega sijaja, v katerega nikdar ne bo vstopila temačnost, somrak ali zasenčenost.

— Gospod nas uporablja kakor bakle, da bi ta luč svetila … Od nas je odvisno, da mnogi ne ostanejo v temi, temveč da stopajo po stezah, ki vodijo do večnega življenja.

— Bog je moj Oče! — Če o tem premišljuješ, se ne boš oddaljil od te tolažilne misli.

— Jezus je moj zaupen prijatelj! (še eno odkritje) — ki me ljubi z vso božansko norostjo svojega srca.

— Sveti Duh je moj Tolažnik! — ki me ves čas vodi na moji poti.

Dobro pomisli. — Ti si od Boga … in Bog je tvoj.

Oče moj — tako ga nagovarjaj, z zaupanjem! — ki si v nebesih, poglej name s sočutno ljubeznijo in daj, da se odzovem.

— Raztôpi in vnemi moje srce iz brona, sežgi in očisti moje nemrtvičeno meso, napolni moj razum z nadnaravno lučjo, daj, da bo moj jezik glasnik Kristusove ljubezni in slave.

Kristus, ki se je vzpel na križ z razprostrtimi rokami, v drži večnega Duhovnika, hoče računati na nas — ki nismo nič! — da bi “vsem” ljudem prinesel sadove svojega odrešenja.

Gospod, radi se skrijemo v tvojo ranjeno dlan. Tesno nas stisni! Izžemi nas! Naj se znebimo vse zemeljske bede, naj se očistimo, se vnamemo, naj bomo prepojeni s tvojo krvjo!

— Potem pa nas zaženi daleč, daleč, v hrepenenju po žetvi, po vsak dan plodovitejšem sejanju iz ljubezni do Tebe.

Naj te ne bo strah, ne ustraši se, ne osupni in ne prepuščaj se neki lažni previdnosti.

Poziv k izpolnjevanju božje volje — tudi poklicanost — je nenaden, tako kot pri apostolih: srečati Kristusa in slediti njegovemu klicu …

— Nihče ni okleval: spoznati Kristusa in mu slediti je bilo eno in isto.

Za nas je nastopil dan rešitve, večnosti.

Znova je slišati tisti žvižg božjega Pastirja, tiste ljubeznive besede: »Vocavi te nomine tuo« — poklical sem te po imenu.

Kakor naše matere nas On vabi po imenu. Še več: z ljubkovalnim domačim vzdevkom. — Tam, v intimnosti duše, kliče in treba je odgovoriti: »Ecce ego, quia vocasti me« — tukaj sem, ker si me klical, odločen, da tokrat čas ne bo stekel mimo, kakor teče voda po gladkih prodnikih, ne da bi pustila sled.

Žívi ob Kristusu! V evangeliju moraš biti še ena oseba več, tako da živiš skupaj s Petrom, z Janezom, z Andrejem …, kajti Kristus živi tudi zdaj: »Iesus Christus, heri et hodie, ipse et in saecula!« — Jezus Kristus živi! Tako danes kot včeraj: isti je na veke vekov.

Gospod, naj bodo tvoji otroci kot žareča žerjavica, brez plapolajočega ognja, ki se vidi od daleč. Žerjavica, ki zaneti prvo ognjeno iskro v vsakem srcu, s katerim se sreča …

— Ti boš storil, da se to iskrenje spremeni v požar: tvoji angeli — to vem, ker sem videl — znajo zelo dobro razpihati žerjavico v srcih …, srce, ki je očiščeno pepela, pa lahko pripada samo tebi.

Naj te prevzame začudenje in hvaležnost, ko pomisliš na besede Svetega Duha: »Elegit nos ante mundi constitutionem« — izbral nas je pred stvarjenjem sveta, »ut essemus sancti in conspectu eius!« — da bi bili sveti v njegovi navzočnosti.

— Biti svet ni lahko, a tudi ni težko. Biti svet pomeni biti dober kristjan: biti podoben Kristusu. — Kdor je bolj podoben Kristusu, je bolj krščanski, bolj Kristusov, bolj svet.

— In kakšna sredstva imamo? — Ista kot prvi verniki, ki so Jezusa videli ali pa so ga zaslutili preko pripovedovanja apostolov ali evangelistov.

Koliko dolguješ svojemu Očetu-Bogu! — Dal ti je obstoj, razum, voljo …; dal ti je milost: Svetega Duha; Jezusa v hostiji; božje otroštvo; presveto Devico Marijo, božjo in našo Mater; dal ti je možnost, da se udeležuješ svete maše, in naklanja ti odpuščanje tvojih grehov, tolikokrat ti daje svoje odpuščanje! Dal ti je nešteto darov in nekateri med njimi so izredni …

— Povej mi, sin, kako si se odzval? Kako se odzivaš?

Ne vem, kako bo v tvojem primeru …, vendar ti moram zaupati svojo notranjo ganjenost ob branju besed preroka Izaija: »Ego vocavi te nomine tuo, meus es tu!« — Jaz sem te poklical, pripeljal sem te v svojo Cerkev, moj si! Bog reče meni, da sem njegov! Treba bi bilo ponoreti od ljubezni!

Dobro pomisli: na svetu je mnogo moških in žensk, a med njimi ni nikogar, ki ga Učitelj ne bi poklical.

Kliče jih h krščanskemu življenju, k življenju svetosti, k življenju izvoljenosti, k večnemu življenju.

Kristus je trpel zate in namesto tebe, da bi te iztrgal iz sužnosti greha in nepopolnosti.

V teh trenutkih nasilja, surove, divjaške spolnosti, moramo biti uporniki. Ti in jaz sva upornika: ne ugaja nama, da bi se prepustila toku in bila kot živali.

Hočemo se obnašati kot božji otroci, kot moški in ženske, ki se obračajo k svojemu Očetu, ki je v nebesih in hoče biti zelo blizu — znotraj! — vsakega izmed nas.

Pogosto premišljuj o tem: katoličan sem, otrok Kristusove Cerkve! Po njegovi volji sem se rodil v “njegovem” domu brez kakršnekoli zasluge z moje strani.

— Koliko ti dolgujem, moj Bog!

Spominjajte vse ljudi — na poseben način pa mnoge družinske očete in matere, ki se štejejo za kristjane — da je “poklic”, božji poziv, Gospodova milost, izvoljenost s strani božje dobrote, razlog za sveti ponos, je radovoljno služenje vsem ljudem iz ljubezni do Jezusa Kristusa.

Ponavljaj z menoj: za starše ni žrtev, če jih Bog prosi za njihove otroke; prav tako za tiste, ki jih Gospod pokliče, ni žrtev hoditi za Njim.

Nasprotno, to je ogromna čast, velik in svet ponos, dokaz izvoljenosti, posebna ljubeznivost, ki jo je Bog razodel v določenem trenutku, vendar je bila v njegovih mislih vse od večnosti.

Zahvali se svojim staršem, ker so ti dali življenje, da si lahko božji otrok. — In bodi še bolj hvaležen, če so v tvojo dušo položili prvo kal vere, pobožnosti, tvoje krščanske poti ali tvojega poklica.

Okrog tebe je veliko ljudi in nimaš pravice biti ovira za njihov duhovni blagor, za njihovo večno srečo.

— Imaš obveznost, da si svet: da ne pustiš na cedilu Boga, ki te je izvolil; pa tudi ne teh bitij, ki veliko pričakujejo od tvojega krščanskega življenja.

Zapoved ljubiti starše je del naravnega zakona in del božje pozitivne postave in jaz sem jo vedno imenoval “presladka zapoved”.

— Ne zanemarjaj svoje obveznosti, da vsak dan bolj ljubiš svoje domače, da se mrtvičiš, da moliš zanje in da se jim za vse dobro zahvališ, kar si dolžan storiti.

Tako kot hoče Učitelj, moraš biti sol in luč — trdno postavljen na ta svet, v katerem živimo, in v vse človeške dejavnosti. — Luč, ki razsvetljuje razum in srce; sol, ki daje okus in preprečuje kvarjenje.

Če ti torej manjka apostolske prizadevnosti, boš postal brezokusen in nekoristen, pustil boš na cedilu ljudi okoli sebe in tvoje življenje bo postalo nesmisel.

Val umazanije in pokvarjenosti — rdeč in zelen — hoče preplaviti zemljo in svojo nesnažno slino pljuva na Odrešenikov križ …

On pa želi, da iz naših duš privre drug val — bel in močan, kakor Gospodova desnica — ki bo s svojo čistostjo potopil gnilobo vsakršnega materializma in izbrisal pokvarjenost, ki je poplavila svet: to — in še mnogo več — je cilj božjih otrok.

Mnogi se v samoupravičevalnem duhu sprašujejo: Jaz, zakaj bi jaz vstopal v življenje drugih?

— Zato ker imaš kot kristjan obveznost, da vstopiš v življenje drugih, da bi jim služil!

— Zato ker je Kristus vstopil v tvoje in v moje življenje!

Če si drugi Kristus, če se obnašaš kot božji otrok, boš prinašal ogenj, kjerkoli že boš: Kristus ne pušča src brezbrižnih, ampak jih vžge.

Boleče je gledati, da je po dva tisoč letih na svetu tako malo ljudi, ki se imenujejo kristjani. In da je med tistimi, ki se imenujejo kristjani, tako malo takih, ki živijo resnični nauk Jezusa Kristusa.

Splača se zastaviti célo življenje! Delati in trpeti iz ljubezni za uresničenje božjih načrtov, za soodrešenje.

Vidim tvoj križ, moj Jezus, in uživam tvojo milost, kajti plačilo za tvojo Kalvarijo je bil za nas Sveti Duh … Vsak dan se mi ljubeče — noro! — daješ v presveti hostiji … Napravil si me za božjega otroka! In dal si mi svojo Mater.

Zahvaljevanje mi ni dovolj, misel mi uhaja: Gospod, Gospod, toliko duš daleč od Tebe!

Spodbujaj v svojem življenju apostolsko hrepenenje, da bi ga ljudje spoznali … in ga ljubili … in se čutili ljubljene!

Včasih se govori — to si me slišal pogosto omenjati — o ljubezni, kot da bi bila nekakšen vzgib v smeri lastnega zadoščenja, zgolj sredstvo za sebično izpolnjevanje lastne osebnosti.

— In vselej sem ti rekel, da ni tako: resnična ljubezen zahteva izhod iz samega sebe, izročitev. Pristna ljubezen s seboj prinaša veselje: veselje, ki ima korenine v obliki križa.

Bog moj, kako je mogoče, da vidim razpelo in ne zakričim od bolečine in ljubezni?

Začudi se ob velikodušnosti Boga: postal je Človek, da bi nas odrešil, da bi bila ti in jaz — ki ne veljava nič, to kar priznaj! — z Njim zaupno povezana.

O Jezus …, utrdi naše duše, izravnaj pot, predvsem pa nas opijani s svojo ljubeznijo! Na ta način nas napravi za žive kresove, ki bodo vžgali zemljo z božanskim ognjem, ki si ga Ti prinesel.

To, da se malo bolj približamo Bogu, pomeni biti pripravljeni na novo spreobrnjenje, na novo prečiščenje, na pozorno poslušanje njegovih navdihov — svetih želja, ki jih spodbuja v naših dušah — in prenašanje le-teh v dejanja.

S čim se bahaš? — Vsak zagon, ki te žene, je od Njega. Ravnaj skladno s tem.

Kakšno spoštovanje, kakšno čast, kakšno ljubezen moramo občutiti do ene same duše ob dejstvu, da jo Bog ljubi kot nekaj svojega!

Hrepenenje: ko bi le hoteli dneve, ki nam jih daje Gospod, uporabljati samo za to, da bi mu ugajali!

Želim, da ravnaš tako kot sta ravnala Peter in Janez: da v svojo molitev, v pogovor z Jezusom, preneseš potrebe svojih prijateljev, svojih kolegov …, in da jim nato s svojim zgledom lahko rečeš: »Respice in nos!« — Poglejte me!

Kadar človek neko osebo zelo ljubi, želi vedeti vse, kar je v povezavi z njo.

— Premisli: je v tebi lakota po spoznavanju Kristusa? Kajti … v tolikšni meri ga ljubiš.

Lažejo — ali pa se motijo — tisti, ki trdijo, da smo duhovniki sami: več družbe imamo kot kdorkoli, saj nas stalno spremlja Gospod, s katerim moramo biti nenehno povezani.

— Zaljubljeni smo v Ljubezen, v Začetnika ljubezni!

Sam sebi se zdim kot ubog ptiček, ki je bil navajen letati samo z drevesa na drevo, kvečjemu do balkona v tretjem nadstropju …, nekega dne je celo zbral pogum in se povzpel na streho skromne hiše, ki ni bila ravno nebotičnik …

Kar naenkrat pa našega ptiča zgrabi orel — po pomoti ga je zamenjal za mladiča svoje vrste — in v njegovih mogočnih krempljih se ptiček dviga, dviga se zelo visoko, nad gore in zasnežene vrhove, nad bele in modre in rožnate oblake, in še više, dokler ne gleda naravnost v sonce … Tedaj pa orel ptička spusti in mu reče: Pojdi, lêti! …

— Gospod, naj ne začnem spet letati tik ob zemlji! Naj me vselej razsvetljujejo žarki božanskega Sonca — Kristusa — v evharistiji! Naj se moj let ne prekine, dokler ne najdem počitka v tvojem Srcu!

Tako je zaključeval molitev naš prijatelj: “Ljubim voljo svojega Boga. Zato naj me v popolni predanosti On vodi, kakor in kamor hoče.”

Prôsi Očeta, Sina in Svetega Duha in svojo Mater, naj ti pomagajo spoznati samega sebe in jokati nad tem kupom umazanih stvari, ki so šle skozi tebe in za seboj pustile — joj! — toliko usedline … — Istočasno pa, ne da bi se hotel oddaljiti od tega premišljevanja, mu reci: Daj mi, Jezus, ljubezen kakor kres prečiščenja, kjer naj moje ubogo meso, moje ubogo srce, moja uboga duša, moje ubogo telo zgorijo in se očistijo vse zemeljske bede … In ko bom povsem izpraznjen samega sebe, me napolni Ti. Naj se ne navežem na nič tu spodaj; naj bo moja opora vedno ljubezen.

Zase si ne žêli ničesar, niti dobrega niti slabega: žêli si samo to, kar hoče Bog.

Naj bo karkoli, če pride iz njegovih rok, od Boga, pa naj se v človeških očeh zdi še tako slabo, se bo tebi z Gospodovo pomočjo zdelo dobro, zelo dobro! In vedno bolj prepričan boš govoril: »Et in tribulatione mea dilatasti me … et calix tuus inebrians, quam praeclarus est!« — V stiskah sem se veselil …, kako čudovit je tvoj kelih, ki opaja vse moje bitje!

Gospodu je treba izročiti Abelovo daritev. Daritev mladega in lepega mesa, najboljšega iz črede: svetega in zdravega mesa. Daritev src, v katerih je samo ena ljubezen: Ti, moj Bog! Daritev umov, obdelanih s poglobljenim študijem, ki se bodo uklonili pred tvojo modrostjo. Daritev otroških duš, ki bodo mislile samo na to, kako bi ti ugajale.

— Sprejmi, Gospod, že sedaj to prijetno dišečo daritev.

Treba se je znati izročiti, žareti pred Bogom kot luč, ki se postavi na podstavek, da bi svetila ljudem, ki hodijo v temi; kakor tiste lučke, ki gorijo ob oltarju in z izgorevanjem svetijo, dokler se ne iztrošijo.

Gospod — Učitelj ljubezni — je ljubosumen ljubimec, ki hoče vse, kar je našega, vse naše hotenje. Pričakuje, da mu izročimo, kar imamo, tako da gremo po poti, ki jo je začrtal vsakemu od nas.

Moj Bog, vidim, da te ne bom sprejel za svojega Odrešenika, če te istočasno ne priznam za Vzor.

— Hotel si biti ubog, zato mi daj ljubezen do svetega uboštva. Sklenem, da bom s tvojo pomočjo živel in umrl ubog, četudi bi razpolagal z milijoni.

Zelo si se zresnil, ko sem ti zaupno rekel: Meni se za Gospoda vse zdi malo.

Ko bi le bilo mogoče reči, da je značilnost, ki določa tvoje življenje, “ljubezen do božje volje”.

Vsako delo, tudi najbolj skrito, tudi najbolj neznatno, ki je izročeno Gospodu, nosi v sebi moč božjega življenja!

Začuti odgovornost svojega poslanstva: vsa nebesa te gledajo!

Bog te pričakuje! — Zato se moraš tam, kjer si, obvezati, da ga boš posnemal, se z veseljem, z ljubeznijo, s hrepenenjem združil z Njim, čeprav bi se znašel v okoliščinah — ali v trajnem položaju — ko je treba nadaljevati na silo.

Bog te pričakuje … in potrebuje tvojo zvestobo!

Zapisal si: “Slišim te vpiti, moj Kralj, z močnim glasom, ki še vedno odmeva: »Ignem veni mittere in terram, et quid volo nisi ut accendatur?« — Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo in kako želim, da bi se že razplamtel!”

Nato si dodal: “Gospod, odgovarjam ti — vse moje bitje — z mojimi čuti in zmožnostmi: »Ecce ego quia vocasti me!« — Tukaj sem, ker si me klical.”

— Naj bo ta tvoj odgovor vsakodnevna resničnost.

V tebi mora biti zmernost, srčnost, čut za odgovornost, ki ga mnogi pridobijo z leti, s starostjo. Vse to boš dosegel že mlad, če mi ne izgubiš nadnaravnega čuta božjega otroka: kajti več kakor starcem ti bo On dal teh lastnosti, ki so potrebne za tvoje apostolsko delo.

Uživaš notranje veselje in mir, ki ju za nič ne bi zamenjal. Bog je tu: ni boljšega kot to, da Njemu poveš o tegobah in že niso več tegobe.

Je mogoče, da Kristus že toliko let — dvajset stoletij — deluje na zemlji in da je svet takšen? si me spraševal. Je mogoče, da še vedno obstajajo ljudje, ki ne poznajo Gospoda? si vztrajal.

— Z gotovostjo sem ti odvrnil: Krivi smo mi, ki smo bili poklicani kot soodrešeniki, pa se včasih — morda mnogokrat! — ne odzovemo na to božjo voljo.

Jezusova ponižnost. Na drugi strani pa: kakšna sramota zame — umazan prah — ki sem tolikokrat prikril svoj napuh pod krinko dostojnosti, pravičnosti! … — In koliko priložnosti, da bi sledil Učitelju, sem tako zamudil ali pa jih nisem izkoristil, ker jih nisem spremenil v nadnaravne!

Sladka Mati …, popelji nas do norosti, zaradi katere bodo še drugi postali nori na našega Kristusa.

Sladka gospa Marija, naj ljubezen v nas ne bo lažni požar iz navideznega ognja, ki je včasih posledica razkrajajočih se trupel … Naj bo resnično požrešen požar, ki zajame in vžge vse, česar se dotakne.