Sveti Tomaž pokaže na tri dejanja tega dobrega razpoloženja razuma: prositi za nasvet, pošteno presoditi in se odločiti. Prvi korak razumnosti je prepoznavanje lastnih omejitev: krepost ponižnosti. V določenih vprašanjih je treba priznati, da ne zmoremo vsega, da v številnih primerih ne moremo zaobjeti okoliščin, ki jih je v trenutku presoje nujno imeti pred očmi. Zato se obrnemo na svetovalca; toda ne na kogarkoli, temveč na tistega, ki je usposobljen in ga spodbujajo iste iskrene želje kakor nas: ljubiti Boga in mu zvesto slediti. Ni dovolj prositi za mnenje; obrniti se moramo na nekoga, ki nam ga lahko dá nesebično in pošteno.

Nato je potrebno presoditi, ker razumnost navadno zahteva takojšnjo in primerno odločenost. Čeprav je včasih razumno počakati z odločitvijo, dokler nimamo vseh elementov presoje, bi bilo v drugih primerih zelo nepremišljeno, če ne bi čim prej začeli s tem, kar vidimo, da je potrebno narediti, predvsem ko gre za dobro drugih.