Tako pripoveduje sveti Luka v sedmem poglavju: Nekdo izmed farizejev ga je prosil, naj jé z njim. Ko je stopil v farizejevo hišo, je sédel za mizo. Takrat iz mesta pride neka žena, ki je bila javno znana kot grešnica, in se približa, da bi umila noge Jezusu, ki je po običaju tistega časa jedel ležé. Solze so voda pri tem ganljivem umivanju; platno za brisanje so lasje. Z dišavnim oljem, ki ga je prinesla v razkošni alabastrni posodi, mazili Učiteljeve noge. In jih poljublja.

Farizej o tem misli slabo. Ne gre mu v glavo, da Jezus v svojem srcu hrani toliko usmiljenja. Ko bi bil ta prerok — si misli — bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je, da je grešnica. Jezus prebere njegove misli in mu razloži: Vidiš to ženo? Vstopil sem v tvojo hišo, vode za noge mi nisi dal; ta pa mi je s solzami zmočila noge in jih obrisala s svojimi lasmi. Poljuba mi nisi dal; ta pa ni nehala poljubljati mojih nog, odkar sem vstopil. Z oljem mi nisi mazilil glave; ta pa mi je z dišavnim oljem mazilila noge. Zato ti povem: odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila.

Toda sedaj se ne moremo zadržati pri božjih čudesih usmiljenega Srca našega Gospoda. Poglejmo drugi vidik tega prizora: kako Jezus pogreša vse te drobne pozornosti človeške vljudnosti in rahločutnosti, ki mu jih farizej ni bil sposoben izkazati. Kristus je perfectus Deus, perfectus homo, Bog, druga oseba presvete Trojice ter popoln človek. Prinaša odrešenje in ne uničenje narave; naučimo se od njega, da ni krščansko, če grdo ravnamo s človekom, ki je božja stvaritev, narejena po njegovi podobi in sličnosti.