Opozarjam vas, pa ne zato ker bi si domišljal, da takoj opazim, če ta moj pogovor pade na neplodna tla ali gre mimo tistega, ki me posluša. Dovolite mi, da vam odprem svoje srce, da bi se mi pomagali zahvaliti Bogu. Ko sem leta 1928 videl, kaj Gospod hoče od mene, sem takoj začel z delom. Hvala, moj Bog, ker sem moral veliko trpeti in veliko ljubiti! Takrat so me imeli za norega; drugi, ki so se postavljali s svojim razumevanjem, so me imenovali sanjač, toda sanjač z nemogočimi sanjami. Kljub vsem oviram in moji bedi sem nadaljeval, ne da bi izgubil pogum; ker tisto ni bilo moje, si je počasi utiralo pot sredi težav. Danes je to resničnost, razširjena po vsej zemlji, od severa do juga, tako da se večini zdi popolnoma naravno. Gospod je namreč poskrbel, da se prepozna kot njegovo.

Prej sem vam rekel, da takoj, ko s kakim človekom izmenjam par besed, opazim, ali me razume ali ne. Ne dogaja se mi kakor koklji, ki vali piščeta in ji tuja roka podtakne račje jajce. Minevajo dnevi in šele ko piščančki prekljuvajo lupino in vidi sem ter tja tekati tisti klobčič puha, po njegovi majavi hoji — ena noga sem in druga tja — opazi, da ta ni eden od njenih, da se nikoli ne bo naučil čivkati, pa naj se še tako trudi. Nikoli nisem grdo ravnal z nikomer, ki mi je obrnil hrbet, niti takrat, ko so mi mojo željo, da bi pomagal, povrnili z nesramnostjo. Zato mi je okrog leta 1939 pritegnil pozornost napis, ki sem ga našel v neki stavbi, kjer sem vodil duhovne vaje za študente. Pisalo je: Vsak popotnik naj gre svojo pot; to je bil koristen nasvet.