Ko pridejo do vasi, se pot konča in onadva, ki sta bila, ne da bi se zavedala, v globini srca ranjena zaradi besede in ljubezni Boga, ki je postal človek, obžalujeta, da odhaja. Kajti Jezus se od njiju poslovi, kakor da gre dalje. Nikoli se ne vsiljuje ta naš Gospod. Hoče, da ga kličemo svobodno, potem ko smo zaznali čistost ljubezni, ki nam jo je vsadil v dušo. Na silo ga moramo zadržati in ga prositi: Ostani z nami, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil, noči se.

Takšni smo: vedno premalo drzni, morda zaradi neiskrenosti, morda pa zaradi sramežljivosti. Globoko v sebi si mislimo: Ostani z nami, kajti v duši nas obdaja tema in samo Ti si luč, samo Ti zmoreš potešiti to tesnobo, ki nas razjeda. Kajti “ni nam neznano, katera izmed lepih in poštenih stvari je na prvem mestu: to, da imamo vedno v posesti Boga.”

In Jezus ostane. Odprejo se nam oči tako kot Kleopu in njegovemu tovarišu, ko Kristus razlomi kruh; in čeprav bi On znova izginil izpred naših oči, se bomo mogli tudi mi znova odpraviti na pot — noči se — da bi drugim spregovorili o Njem, kajti eno srce ne zmore zadržati tolikšnega veselja.

Pot v Emavs. Naš Bog je to ime navdal z milino. Emavs pa je ves svet, kajti Gospod je odprl božje poti na zemlji.