Tako ravna naš Bog. Ko se tisti sin vrne, potem ko je svoj denar potrošil v razuzdanem življenju, potem ko je — na prvem mestu — pozabil na svojega očeta, mu oče reče: Brž prinesite najboljše oblačilo in mu ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Kadar se k našemu Očetu Bogu zatečemo skesani, takrat On iz naše bede naredi bogastvo; iz naše šibkosti moč. Kaj nam bo šele pripravil, če ga ne zapustimo, če smo z njim vsak dan, če mu namenjamo ljubeznive besede, ki jih potrjujejo naša dejanja, če ga prosimo za vse z zaupanjem v njegovo vsemogočnost in usmiljenje? Samo zato, ker se je k Njemu vrnil njegov sin, potem ko ga je izdal, pripravi celo praznovanje. Kaj vse nam bo dal, če smo se ves čas trudili ostati ob njem?

Zato naj bo daleč od našega ravnanja ohranjanje spomina na žalitve, ki so nas doletele, na ponižanja, ki smo jih utrpeli — najsi bodo še tako krivična, nespodobna in surova — ker božjemu otroku ni lastno, da bi imel pripravljeno mapo, v kateri bi predstavil seznam žalitev, ki jih je doživel. Ne moremo pozabiti Kristusovega zgleda in naše krščanske vere se ne da zamenjati kakor obleko: lahko oslabi ali se okrepi ali pa izgubi. S tem nadnaravnim življenjem se vera utrjuje in duša se zgrozi ob misli, kako bedna je človeška golota brez Boga. Potem pa odpušča in se zahvaljuje: Moj Bog, ko pogledam svoje ubogo življenje, ne najdem nobenega nagiba za ponašanje, še manj pa za napuh; odkrivam samo obilo razlogov za stalno življenje v ponižnosti in skrušenosti. Dobro vem, da je najboljše gospostvo služenje.