To so duše, ki s svojo svobodo postavljajo zapreke. Moja svoboda, moja svoboda! Imajo jo, a ji ne sledijo; gledajo vanjo, kot lončenega malika jo postavijo v svoj ozkosrčni razum. To naj bi bila svoboda? Kaj pridobijo iz tega bogastva brez neke resne zavezanosti, ki bi usmerjala vse njihovo bivanje? Takšno obnašanje nasprotuje človeku lastnemu položaju in plemenitosti. Manjka smer, jasna pot, ki oblikuje korake na zemlji: te duše, s katerimi ste se že srečali tako vi kakor jaz, se bodo kasneje pustile premagati otročji nečimrnosti, sebični nadutosti, čutnosti.

Njihova svoboda se izkaže za nerodovitno ali pa daje preziranja vredne sadove, tudi s človeškega vidika. Kdor — s polno svobodo! — ne izbere pravilnih meril za svoje ravnanje, bo prej ali slej dopustil, da drugi upravljajo z njim, živel bo v lenobnosti kakor zajedavec, odvisen od tega, kar določajo drugi. Pustil bo, da ga premetava vsak veter, in vedno bodo drugi odločali namesto njega. Oblaki brez vode so, ki jih mimo odpihnejo vetrovi; drevesa, še na pozno jesen brez sadežev, dvakrat usahla, izkoreninjena, čeprav se skrivajo za nenehnim govoričenjem, za blažili, s čimer poskušajo prikriti pomanjkanje značaja, poguma in dostojanstva.

Toda nihče me ne sili, nenehno ponavljajo. Nihče? Vsi izvajajo prisilo nad to navidezno svobodo, ki si ne upa odgovorno sprejeti posledic svobodnega, osebnega ravnanja. Kjer ni ljubezni do Boga, nastane praznina v osebni in odgovorni uporabi lastne svobode: tam je — razen na videz — vse prisila. Neodločnež, omahljivec je kakor mehka snov, na milost in nemilost prepuščena okoliščinam; vsakdo jo oblikuje, kakor se mu zahoče, predvsem pa ga obvladujejo strasti in najslabša nagnjenja narave, ranjene zaradi greha.