Nekega dobrega kristjana je njegova ljubezen do Device Marije in pomanjkanje teološke razgledanosti pripeljala do tega, da mi je zaupal anekdoto, ki vam jo bom povedal, ker je — v vsej svoji naivnosti — razumljiva v primeru skromno izobraženega človeka. To moram nekomu povedati, mi je dejal. Morate razumeti mojo žalost spričo nečesa, kar se dogaja v tem času. Med pripravami in v času tega koncila je bilo predlagano, da se vključi tema o Devici Mariji. Kar tako: tema. Mar na tak način govorijo otroci? Je to vera, ki so jo verniki vselej izpovedovali? Od kdaj je ljubezen do Marije nekakšna tema, o kateri se je dopustno spuščati v razpravljanje glede njene primernosti?

Nič ni bolj skregano z ljubeznijo kakor stiskaštvo. Ne bojim se govoriti zelo jasno; če ne bi — je nadaljeval — bi se mi zdelo to žalitev naše svete Matere. Razpravljalo se je o tem, ali je primerno ali ne klicati Marijo Mati Cerkve. Mučno mi je govoriti o nadaljnjih podrobnostih. Ampak, ali ne bo Božja Mati in s tem Mati vseh kristjanov tudi Mati Cerkve, ki je združenje tistih, ki so bili krščeni in so se prerodili v Kristusu, Marijinem sinu?

Ni mi jasno — je govoril dalje — od kod izvira stiskaštvo, ki bi naši Gospe odreklo ta naziv hvale. Kako drugačna je vera Cerkve! Tema o Mariji. Si morda otroci zastavljajo vprašanje o temi ljubezni do njihove matere? Imajo jo radi in konec. Če so dobri otroci, jo bodo imeli zelo radi. O temi — ali o shemi — govorijo tujci, tisti, ki primer proučujejo hladno, kakor se formulira kak teoretičen problem. Do tod je prišla dobronamerna in pobožna, toda krivična zaupnost tiste preproste in nadvse vdane duše.