To je bila vedno gotova vera. Proti tistim, ki so jo zanikali, je efeški koncil razglasil: “Kdor ne priznava, da je Emanuel v resnici Bog in da je sveta Devica zato Bogorodica (Božja Mati), rodila je namreč po mesu božjo Besedo, ki je postala meso, bodi izobčen.”

Zgodovina nam je ohranila pričevanje o veselju kristjanov ob teh jasnih, točnih odločitvah, ki so potrjevale, kar so vsi verovali: “Vse prebivalstvo mesta Efeza je od zgodnjih jutranjih ur do večera hrepeneče pričakovalo odločitev … Ko se je razvedelo, da je bil povzročitelj bogokletja odstavljen, so vsi v en glas začeli slaviti Boga in vzklikati sinodi, ker je sovražnik vere padel. Takoj ko smo stopili iz cerkve, smo se v spremstvu bakel odpravili na svoje domove. Bilo je ponoči. Celo mesto je bilo veselo in razsvetljeno.” Tako piše sveti Ciril in moram priznati, da je celo z razdalje šestnajstih stoletij tisti odziv pobožnosti name napravil globok vtis.

Bog daj, da bi ista vera žarela v naših srcih in da bi se iz naših ust dvignil zahvalni spev. Ko je namreč presveta Trojica izbrala Marijo za Mater Kristusa, ki je človek kot mi, je vsakega izmed nas postavila pod njen materinski plašč. Je Božja Mati in naša Mati.