Sedaj je primerno, da si v spomin prikličemo premislek o dogodku, ki kaže na čudovito apostolsko silovitost prvih kristjanov. Ni še minilo četrt stoletja, odkar se je Jezus dvignil v nebo, in že se njegov sloves širi po mnogih mestih in naseljih. V Efez pride mož z imenom Apolo, izobražen in dober izvedenec v Pismih. Tudi z Gospodovo potjo je bil seznanjen. Poln navdušenja je govoril in natančno pripovedoval o Jezusu; vendar je poznal samo Janezov krst.

V um tega človeka je prodrla Kristusova luč: slišal je govoriti o Njem in ga oznanja drugim. Vendar je bilo pred njim še nekaj poti, da bi se bolje poučil, dosegel vero v celoti in zares ljubil Gospoda. Njegov pogovor slišita zakonca Ákvila in Prískila, oba kristjana, in ne ostaneta brezbrižna in križem rok. Ne pride jima na misel: tale ve že dovolj, nihče naju ni poklical, da ga podučiva. Ker sta bila duši s pristno apostolsko skrbjo, sta se približala Apolu, ga povabila k sebi in mu še podrobneje razložila božjo pot.