Nenehno sem oznanjal to nadnaravno in človeško možnost, ki jo naš Oče Bog polaga v roke svojih otrok: sodelovanje pri odrešenju, ki ga je izvršil Kristus. Nadvse me veseli, ko ta nauk najdem v besedilih cerkvenih očetov. Sveti Gregor Veliki pravi: “Kristjani odstranjujejo kače, kadar s spodbujanjem k dobremu izkoreninjajo zlo iz src drugih … Polaganje rok na bolnike za njihovo ozdravitev se uresničuje, kadar je opaziti, da je bližnji oslabel v prizadevanju za dobro, in mu je ponujena pomoč na tisoč načinov, s čimer se z zgledom utrjuje v kreposti. Ti čudeži so toliko večji, kolikor se dogajajo na duhovnem področju, saj v življenje ne vračajo teles, temveč duše. Tudi vi, če se ne zapustite, boste z božjo pomočjo mogli delati take čudeže.”

Bog hoče, da se vsi ljudje rešijo: to je povabilo in odgovornost, ki slonita na vsakem od nas. Cerkev ni nekakšna utrdba za nekatere izbrance. “Je morda vélika Cerkev neznaten del zemlje? Vélika Cerkev je ves svet.” Tako je zapisal sv. Avguštin in še dodal: “Kamorkoli se obrneš, tam je Kristus. Za dediščino imaš konce zemlje; pridi, z menoj jo vzemi vso v posest.” Se spomnite, kako je bilo z mrežami? Bile so prenapolnjene, za več rib ni bilo prostora. Bog goreče čaka, da se napolni njegova hiša; je Oče in želi si živeti obdan z vsemi svojimi otroki.