Velikokrat sem vas spomnil na tisti ganljivi prizor, o katerem nam pripoveduje evangelij: Jezus na Petrovi barki, s katere je govoril ljudstvu. Množica, ki mu je sledila, je v njem vzbudila gorečnost po dušah, ki použiva njegovo Srce. Božji Učitelj želi, da bi bili njegovi učenci že takrat deležni te gorečnosti: potem ko jim reče, naj odrinejo na globoko — Duc in altum! — predlaga Petru, naj vrže mreže za lov.

Ne bom se zadrževal pri tako poučnih podrobnostih tistih trenutkov. Želim, da premišljujemo o odzivu prvaka apostolov, ko je bil priča čudežu: Pojdi od mene Gospod, ker sem grešen človek. To je resnica — o tem ne dvomim — ki se sklada z osebnimi okoliščinami prav vsakogar. Kljub temu vam zagotavljam, da ko sem v svojem življenju naletel na tolike čudeže milosti, izvršene po človeških rokah, sem začutil nagnjenje, vsak dan močnejše nagnjenje, da bi zakričal: Gospod, ne hodi stran od mene, saj brez tebe ne morem storiti ničesar dobrega.

Prav zaradi tega zelo dobro razumem besede hiponskega škofa, ki zvenijo kot čudovit spev svobodi: “Bog, ki te je ustvaril brez tebe, te ne bo rešil brez tebe.” Vsak od nas — ti, jaz — ima namreč vedno možnost — žalostno nesrečo — da se lahko vzdigne proti Bogu, da ga zavrne — morda s svojim ravnanjem — ali pa da vzklikne: Nočemo, da bi ta zakraljeval nad nami.