Gospod, zakaj praviš, da je ta zapoved nova? Kot smo pravkar slišali, je bila ljubezen do bližnjega predpisana že v Stari zavezi, in gotovo se spomnite tudi, da je Jezus že na začetku svojega javnega delovanja z božjo velikodušnostjo širil to zahtevo: Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo.

Gospod, dovoli nam, da vztrajamo pri tem vprašanju: zakaj to zapoved še naprej imenuješ novo? Tisto noč, nekaj ur preden si se žrtvoval na križu, med ganljivim pogovorom s tistimi, ki so te — kljub njihovi osebni šibkosti in bedi, kakršna je tudi naša — spremljali do Jeruzalema, si nam Ti razodel nesluteno merilo ljubezni: kakor sem jaz vas ljubil. Kako te ne bi apostoli razumeli, ko pa so bili priče tvoje nedoumljive ljubezni!

Učiteljevo oznanilo in njegov zgled sta jasna, natančna. Svoj nauk je podkrepil z deli. Kljub temu velikokrat mislim, da je po dvajsetih stoletjih ta zapoved še vedno nova, kajti le redki so se trudili, da bi jo živeli. Preostali, večina, pa o tem raje ni hotela in noče ničesar vedeti. Skrajno sebično pridejo do zaključka: čemu še več komplikacij, saj imam že svojih dovolj in še preveč.

Med kristjani za takšno držo ni prostora. Če izpovedujemo isto vero, če zares težimo k temu, da bi stopali po jasnih sledovih, ki so jih na zemlji pustili Kristusovi koraki, se ne smemo zadovoljiti s tem, da drugim prihranimo zlo, ki ga tudi sebi ne bi privoščili. To je že veliko, pa vendar bore malo, ko razumemo, da mero naše ljubezni določa Jezusovo ravnanje. Jezus nam merila pravilnega ravnanja ne predlaga kot nek oddaljen cilj, kot nek zaključek boja, ki traja vse življenje. To merilo je, oziroma bi moralo biti — vztrajam zato, da ga boš prevedel v konkretne sklepe — izhodiščna točka, ker ga je naš Gospod vnaprej postavil kot pogoj: po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci.