213

Včasih, ko nam gre vse ravno obratno od tega, kar smo pričakovali, nam same od sebe privrejo iz ust besede: Gospod, vse se mi podira, vse, vse …! Prišel je trenutek, da se popraviš: s teboj bom varno šel naprej, kajti Ti si stanovitnost sama: quia tu es, Deus, fortitudo mea.

Prosil sem te, da se sredi svojih opravil vztrajno trudiš povzdigovati svoje oči k nebu, kajti upanje nas žene, da se oprimemo te močne roke, ki nam jo nenehno ponuja Bog, da ne bi izgubili nadnaravnega gledišča, tudi kadar se nad nas dvignejo strasti, da bi nas stlačile v bedno utrdbo našega jaza, ali kadar se — otročje nečimrno — čutimo kot središče vesoljstva. Prepričan sem, da brez pogleda, uprtega v nebo, brez Jezusa, ne bom nikoli dosegel ničesar; in vem, da se moja stanovitnost za premagovanje samega sebe in za zmagovanje poraja iz ponavljanja tistega vzklika: Vse zmorem v njem, ki mi daje moč, ki povzema zanesljivo božjo obljubo, da ne bo zapustil svojih otrok, če njegovi otroci ne zapustijo Njega.

Ta točka v drugem jeziku