210

Gospod nas ni ustvaril, da bi tukaj zgradil neko dokončno mesto, kajti “ta svet je pot do onega sveta, bivališča, kjer ni trpljenja.” Kljub temu pa božji otroci ne smemo zanemarjati zemeljskih dejavnosti, v katere nas postavlja Bog, da bi jih posvečevali, da bi jih prepojili s svojo blagoslovljeno vero, ki edina prinaša resnični mir, pristno veselje v duše in v različna okolja. To nenehno oznanjam že od leta 1928: nujno je pokristjaniti družbo, v vse sloje tega našega človeštva prinašati nadnaravni smisel, tako da se bomo vsi trudili svoja vsakodnevna opravila in poklicno delo povzdigovati v red milosti. Na ta način bo vse človeško delo osvetljeno z novim upanjem, ki presega meje časa in minljivosti svetnih reči.

Po krstu smo prinašalci Kristusove besede, ki razjasnjuje, vnema in pomirja našo ranjeno vest. Da bi Gospod deloval v nas in po nas, mu moramo reči, da smo se pripravljeni boriti vsak dan, čeprav vemo, da smo slabotni in nekoristni, čeprav čutimo neskončno težo osebne bede in uboge osebne šibkosti. Ponavljati mu moramo, da zaupamo vanj, v njegovo pomoč; če je treba, tudi proti upanju, kakor Abraham. Tako bomo delali z obnovljenim prizadevanjem ter druge ljudi učili odzivati se z vedrostjo, osvobojeni sovraštva, nezaupljivosti, nevednosti, nerazumevanja in črnogledosti, kajti Bog zmore vse.

Ta točka v drugem jeziku