Vrnimo se k svetemu evangeliju in se zadržimo pri tem, kar nam pripoveduje sveti Matej v enaindvajsetem poglavju. Pove nam, da je Jezus, ki se je zjutraj vračal v mesto, postal lačen. Ob poti je zagledal smokvino drevo in šel k njemu. Kakšno veselje, Gospod, ko te vidimo lačnega, ko te vidimo žejnega ob studencu v Sihárju! Opazujem tebe, ki si perfectus Deus, perfectus homo: pravi Bog, vendar pravi človek, s telesom, kakršno je moje. Sam sebe je izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika, da jaz nikoli ne bi podvomil, da me On razume, da me ljubi.

Postal je lačen. Kadar se utrudimo pri delu, pri študiju, v apostolatu, kadar na obzorju vidimo samo oblačno nebo, takrat obrnimo svoj pogled h Kristusu: k dobremu Jezusu, k utrujenemu Jezusu, k lačnemu in žejnemu Jezusu. Kako nam pomagaš, da te razumemo, Gospod! Kako nam pomagaš, da te ljubimo! Pred nami se pokažeš enak nam, v vsem razen v grehu, da bi mi občutili, da lahko s tabo premagamo svoja slaba nagnjenja, svojo krivdo. Kajti nista pomembna ne utrujenost, ne lakota, ne žeja, ne solze … Kristus je bil utrujen, bil je lačen, bil je žejen, jokal je. Tisto, kar je zares pomembno, je boj — ljubezni polna bitka, kajti Gospod vedno ostaja z nami — da bi izpolnili voljo Očeta, ki je v nebesih.