Privzeti moramo božja merila glede vseh stvari, pri čemer naj nikoli ne izgubimo nadnaravnega gledišča. Računati moramo s tem, da se Jezus poslužuje tudi naše bede, da bi zasijala njegova slava. Zato se takrat, ko začutite, da se po vaši vesti plazi samoljubje, naveličanost in malodušje, naglo odzovite in poslušajte Učitelja, ne da bi se preveč ustrašili žalostne resničnosti vsakogar izmed nas. Kajti dokler smo živi, nas bodo vedno spremljale osebne šibkosti.

To je kristjanova pot. Prositi je treba brez predaha, s trdno in ponižno vero: Gospod, ne zaupaj mi. Toda jaz zaupam Tebi. In ko bomo v svoji duši zaslutili ljubezen, sočutje, nežnost, s kakršno nas gleda Kristus Jezus, saj nas On ne zapusti, bomo v vsej njihovi globini razumeli apostolove besede: virtus in infirmitate perficitur; z vero v Gospoda bomo kljub naši bedi — ali še bolje, z našo bedo vred — zvesti našemu Očetu Bogu. Zasijala bo božja moč in nas podpirala v naši šibkosti.