Vsi za seboj vlačimo strasti: vsi se spopadamo z istimi težavami, pri katerikoli starosti. Zato se moramo boriti. Spomnite se, kaj je napisal sveti Pavel: Datus est mihi stimulus carnis meae, angelus Satanae, qui me colaphizet; upira se nagibom mesa, ki so kakor Satanov angel, ki ga tepe, kajti brez tega bi se prevzel.

Brez božje pomoči ni mogoče živeti čistega življenja. Bog hoče, da smo ponižni in da ga prosimo za pomoč. Sedaj, v spremljani samoti tvojega srca, moraš zaupno in brez hrupa besed prositi Devico Marijo: Mati moja, to moje ubogo srce se včasih nespametno upira … Če me ti ne varuješ … In pomagala ti bo, da srce ohraniš čisto in hodiš po poti, na katero te je poklical Bog.

Otroci, ponižnost, ponižnost. Naučimo se biti ponižni. Da bi lahko varovali ljubezen, potrebujemo razumnost in pozorno čuječnost ter ne smemo dovoliti, da bi nas obvladal strah. Mnogi klasični duhovni pisci hudobnega duha primerjajo s steklim psom, ki je privezan na verigo: če se mu ne približamo, nas ne bo ugriznil, pa čeprav laja brez prestanka. Če skrbite za to, da v vaših dušah raste ponižnost, se boste zagotovo izogibali priložnostim in se boste odzvali dovolj pogumno, da boste pobegnili pred njimi. Vsak dan se boste zatekali k pomoči iz nebes, da boste lahko mirno in dostojanstveno hodili naprej po tej poti zaljubljenih.