Nekateri se nasmihajo, ko slišijo govoriti o čistosti. To je smeh — kremženje — izkrivljenih glav, mrtev smeh brez veselja: “Velika večina v to ne verjame,” ponavljajo. Fantom, ki so me spremljali po mestnih četrteh in bolnišnicah madridskega predmestja — od takrat je minilo že veliko let — sem navadno govoril: pomislite na to, da obstaja kraljestvo mineralov; pa kraljestvo rastlin, kjer je golemu obstoju dodano življenje; zatem pride kraljestvo živali, sestavljeno iz bitij, ki — skoraj vsa — čutijo in se premikajo.

Pojasnjeval sem jim, morda nič kaj akademsko, vendar nazorno, da bi morali postaviti še eno kraljestvo — človeško, kraljestvo človeških bitij. Racionalna bitja imajo namreč občudovanja vreden razum, ki je kakor iskrica božje modrosti in človeku omogoča, da lahko samostojno razmišlja. Hkrati ima tudi to čudovito svobodo, zaradi katere lahko po svoji lastni presoji sprejme ali zavrne to ali ono stvar.

In v tem kraljestvu ljudi — tako sem jim razlagal po svoji izkušnji, ki je izhajala iz mojega obsežnega duhovniškega dela — pri normalnem človeku tema spolnosti zavzema četrto ali peto mesto. Na prvem mestu so prizadevanja duhovnega življenja, kakršnega ima vsak posameznik; takoj nato pridejo mnoga vprašanja, ki zanimajo običajne moške in ženske: njihovi starši, njihov dom, njihovi otroci. Zatem pride njihov poklic. In tam, na četrtem ali petem mestu, se pojavi spolni nagon.

Ko sem spoznaval ljudi, ki so to področje spremenili v osrednjo temo svojih pogovorov in interesov, sem pomislil, da so nenormalni, ubogi nesrečniki, morda bolni. Dodal sem še — to je med fanti, katerim sem govoril, sprožilo smeh in šale — da so se mi ti nesrečniki zasmilili enako, kot bi se mi zasmilil deformiran otrok z zelo zelo debelo glavo z obsegom enega metra. To so nesrečni ljudje, do katerih — poleg tega, da molimo zanje — začutimo bratsko sočutje, ker si želimo, da bi ozdraveli od svoje žalostne bolezni; zagotovo pa nikakor niso ne bolj moški ne bolj ženske kakor tisti, ki niso obsedeni s spolnostjo.