Kajti to je božja volja, vaše posvečenje: (…) da vsakdo izmed vas ohrani svoje telo v svetosti in časti, ne pa v poželjivi strasti kakor pogani, ki ne poznajo Boga. Bogu pripadamo v celoti, z dušo in s telesom, z mesom in s kostmi, s čuti in z intelektualnimi sposobnostmi. Zaupno ga prosite: Jezus, varuj naše srce! Veliko, močno in nežno srce, ljubeče in obzirno srce, da bo zate prekipevalo od ljubezni, da bomo služili vsem dušam.

Naše telo je sveto, je tempelj Boga, pojasnjuje sveti Pavel. Ta apostolov vzklik mi v spomin prikliče poklicanost vseh k svetosti, ki jo Učitelj namenja ljudem: Estote vos perfecti sicut et Pater vester caelestis perfectus est. Gospod vse ljudi, brez razlike, prosi za odgovor na milost; od vsakogar, skladno z njegovimi osebnimi okoliščinami, zahteva udejanjanje kreposti, ki so lastne božjim otrokom.

Zato se sedaj, ko vas opominjam, da mora kristjan ohranjati popolno čistost, obračam na vse: na samske, ki morajo živeti popolno vzdržnost; in na poročene, ki živijo čistost tako, da izpolnjujejo dolžnosti, lastne njihovemu stanu.

Z božjim duhom čistost ni nadležno in ponižujoče breme. Je vesela pritrditev: volja, obvladovanje, premagovanje, ki ga ne daje meso niti ne prihaja iz nagona; izhaja iz volje, predvsem če je zedinjena z Gospodovo voljo. Da bi bili čisti — in ne zgolj vzdržni ali pošteni — moramo strastí podvreči razumu, vendar iz višjega razloga, ker nas spodbuja ljubezen.

To krepost primerjam s krili, ki nam omogočajo, da lahko v vsakem okolju na zemlji posredujemo božje zapovedi in božji nauk brez strahu, da bi se pri tem umazali. Krila — tudi krila tistih veličastnih ptic, ki lahko poletijo nad oblake — so težka, in to zelo. Toda če bi odpovedala, ne bi bilo letenja. Vtisnite si to v vaš razum, odločeni, da ne boste popustili, če opazite, da so vas oplazili kremplji skušnjave, ki se pojavi tako, da nam čistost predstavlja kot neznosno breme: bodite pogumni! Navzgor! Vse do sonca, na lov za Ljubeznijo.