Ljubezen do bližnjega, ki je kakor velikodušno prekipevanje pravičnosti, najprej zahteva izpolnjevanje dolžnosti: začne se s tem, kar je stvar pravičnosti; nadaljuje se s tistim, kar je že bolj stvar enakosti … Toda če hočemo ljubiti, je potrebno veliko tenkočutnosti, veliko obzirnosti, veliko spoštovanja, veliko prijaznosti: skratka, slediti je treba tistemu apostolovemu nasvetu: Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. Takrat bomo zares v polnosti živeli ljubezen do bližnjega, zares uresničevali Jezusovo zapoved.

Zame je najjasnejši zgled za združitev pravičnosti in ljubezni v praksi ravnanje mater: vse svoje otroke ljubijo z isto toplino in prav ta ljubezen jih spodbuja, da z vsakim ravnajo drugače, z neenako pravičnostjo, kajti vsak otrok je drugačen od drugih. Enako je s soljudmi, kjer ljubezen izpopolnjuje in dopolnjuje pravičnost, ker nas vodi, da z različnimi ljudmi ravnamo na različne načine, tako da se prilagodimo na njihove konkretne okoliščine, z namenom, da bi tistemu, ki je žalosten, prinesli veselje, znanje tistemu, ki ni izobražen, toplino tistemu, ki se čuti osamljenega … Pravičnost zahteva, da je treba vsakomur dati, kar mu pripada, kar pa ni isto kot dati vsem enako. Utopični egalitarizem je izvir največjih krivic.

Da bi vedno ravnali tako kot te dobre matere, je treba pozabiti nase in si ne želeti drugega gospostva kakor le služenje drugim, tako kot Jezus Kristus, ki je oznanjal: Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel. To pa zahteva, da lastno voljo v celoti podredimo božjemu zgledu, da delamo za vse, da se borimo za večno srečo in dobrobit drugih. Ne poznam boljše poti za življenje pravičnosti, kakor je življenje izročitve in služenja.