Polovite nama lisice, male lisice, uničevalke vinogradov, ker sta najina vinograda v cvetju. Zvesti v malem, zelo zvesti v malem. Če se poskušamo tako truditi, se bomo naučili tudi z zaupanjem zatekati v naročje svete Marije kakor njeni otroci. Ali vas nisem na začetku spomnil, da imamo vsi zelo malo let, toliko, kolikor let smo odločeni, da bomo z Bogom v zaupljivem odnosu? Torej je razumno, da se naša beda in naša majhnost približata veličini in sveti čistosti božje Matere, ki je tudi naša Mati. Lahko vam povem še eno resnično anekdoto, ker je preteklo že toliko let, odkar se je zgodila, in ker vam bo zaradi kontrastnosti in surovih izrazov pomagala razmišljati. Vodil sem duhovne vaje za duhovnike iz različnih škofij. Iskal sem jih z naklonjenostjo in z zanimanjem, da bi se prišli pogovarjat, razbremenit svojo vest, saj tudi duhovniki potrebujemo bratski nasvet in pomoč. Začel sem govoriti z enim od njih, malce surovim, toda plemenitim in iskrenim človekom; malo sem ga podrezal, obzirno in jasno, da bi zacelil katerokoli rano, ki bi morda lahko bila tam notri, v njegovem srcu. V nekem določenem trenutku me je prekinil nekako s temi besedami: Zelo zavidam moji oslici; v šestih župnijah je služila in o njej ni reči nič slabega. O ko bi jaz delal enako!