Evangeljski prizor se nadaljuje: k njemu so poslali svoje — farizejske — učence skupaj s herodovci in sorekli: Učitelj. Poglejte s kolikšno zvijačnostjo ga imenujejo Učitelj; pretvarjajo se, da ga občudujejo in da so njegovi prijatelji. Nanj se obračajo tako, kot se obračamo na avtoriteto, od katere pričakujemo kakšen nauk: Magister, scimus quia verax es, vemo, da si resnicoljuben. Kako podla zvijačnost! Ste kdaj videli večjo dvoličnost? Previdno hodíte po tem svetu. Ne bodite oprezni in nezaupljivi, a kljub temu morate na svojih ramenih čutiti — spomnite se na podobo dobrega Pastirja, ki se nahaja v katakombah — težo te ovce, ki ni zgolj ena sama duša, temveč vsa Cerkev, vse človeštvo.

Ko boste z mirno dostojanstvenostjo sprejeli to odgovornost, boste drzni in razumni, da boste lahko zagovarjali in razglašali božje pravice. In takrat vas bodo zaradi celovitosti vašega ravnanja mnogi spoštovali in vas imenovali učitelje, ne da bi si vi sami prizadevali za to: ne iščemo namreč zemeljske slave. Toda ne čudite se, če se bodo med mnoge, ki se vam bodo približali, neopazno pomešali tudi tisti, ki se vam bodo hoteli le prilizovati. Zapišite si v dušo, kar ste velikokrat slišali ponavljati: ne obrekovanje, ne opravljanje, ne človeški oziri, ne kaj bodo rekli in še najmanj pohvale hinavcev nam ne smejo nikoli preprečiti, da bi izpolnjevali svojo dolžnost.